Vršič

   Pred  tremi dnevi, ko sem se z avtom vozila preko Vršiča, sem sama sebi rekla, da letos me pa Vršič sigurno ne bo videl... Zarečenega kruha sem že veliko pojedla. Tale se mi je postregel že čez par dni.

 

   Dopust se nama je tako obrnil, da sva namesto načrtovanega morja pristala v Kranjski gori. In ni nama žal. Ker sva pa že tu je pa Vršič nuuujno trreba prevozit. S sabo sicer nisva vzela specijalk  ampak gorska kolesa, tudi to nama ni žal. Z gorcem je laže......ta bo, ja. Vršič je vršič. 24 serpentin je trebe precebati, pa kakor koli že. Je pa z gorcem bolše zato ker se res ne obremenjujem s časom in se ustavljam res pogosto. Tako pogosto, da je Igor že pri jezerih Jasna, šel naprej in me je počakal šele na vrhu. Če imam sabo fotoaparat je pa to res skoraj na vsakem ovinku.
  In imela sem kaj dokumentirati. V sožitju na stari ruski cesti; avtomobilisti, motoristi, kolesarji, cestni delavci, krave, ovce.......  Še najmanj so se pustile motiti krave, ki so promet na nekaterih delih popolnoma ustavile.

 

 Jutro, no ob 9h je že dan  

 

 Kranjska gora se že zbuja 

 

Zelo dobra voda z zanimivim imenom

 

 

Jezero Jasna

 

 

Ni se pustila motiti niti za pol metra. Ne vem ali je lizala zimsko sol, ali kolesarski švic 

 

Še ena malo više 

 

Prisojnik

 

 

Možici na 17 serpentini

 

Moj možic na vrhu

 

 Prisojnik še iz druge strani in Tičarjev dom

 

 

Pogled na Erjavčevo kočo 

 

Ograjeno grobišče ruskih vojakov. Ograjeno zato, da ovce ne pridejo vanj!!! ??? Hehe

 

Res hudo 

 

Krave na cesti 

 

Gradbišče. Takoje se kadi, ko vozijo avtomobili mimo. In zna biti zaj.... ko te prehiti nestrpen voznik in pred tabo ustavi in nato speelje. (praviloma Ljubljančan, žal) 

 

Gradbišče za mano

 

 

Tudi s specijalko se da preko