Valentinov pohod, TD Stari vrh

 Zadnji v sklopu pohodov "Od cvetja do jeseni" - Valentinov pohod, je potekal v lepem sončnem, skorajda pozno poletnem vremenu. 44 pohodnikov, od tega osem otrok, se je v ponedeljk na praznik Dan reformacije podalo po Valentinovi poti. 

Sama se pohoda zaradi bolezni žal nisem udeležila, sem pa prosila mamo (Marjeto Štibelj), da je pohod fotodokumentirala. Hvala, zelo dobro. Nekaj fotografij pa je od Janeza Šturma in Anice Keber, obema hvala. 

Zato bo sam opis poti najbolje prikazan s fotografijami:

 

 

 

 

 

Kmetje so grabili listje za steljo

 

 

Prvi del poti pelje skozi gozd tik ob smučišču Stari vrh. Nekajkrat prečka asfaltno cesto 

in nazadnej pripelje na Grebljico.  

 

 

Po približno dveh urah res počasne hoje so pohodniki prišli do zgornje postaje šestsedežnice. 

V gostišču stari vrh jih je čakala malica. 

 

 

 

Prvi postanek ob vračanju v dolino je bil pri pravljičnem vikendu gospoda Salvina, ki je pohodnike lepo sprejel in jim razkazal svoje pravljične umetnije. Resnično priporočam, da si jih ogledate. Gospod jih rad razkaže. 

 

 

 

 

 

 

Nadaljevali so pohod do cerkve svetega Brikcija v Četeni Ravni, kjer je nekaj besed o cerkvi povedal Frenk Dolenc.

 

 

 Pohodnike je kasneje povabil še k sebi domov, kjer je Jerneja postregla z domačim moštom.

 

Preko travnikov in gozdnik poti se je skupina odpravila do Mlake k Jejlarju, kjer je že običaj, da jih Tone in Marjeta (Tunčk in Marika) pogostita s pravimi jesenskimi dobrotami, pečenim kostanjem, kuhanium krompirjam, orehi in moštom.

 

 

Oslički na paši

 

 

 

Otroci so uživali 

 

 

 

Organizator pohodov Janez Šturm, Jejlarjeva Tone in Marjeta in muzikontar Cujnarju Blaž

 

Otroci pravijo, da iz pohoda ne smeš priti preveč čist domov. 

Ni jim bilo hudega

 

Cerkev svetega Valentina. Tu so pevke preizkusile odlično akustiko. 

 

Pohod so po petih urah zaključili na spodnji postaji šestsedežnice, kjer jih je Grega Pečnik že čakal z skosilom, ki sta ga s sastro postregla lačnim pohodnikom.

 

 

Četudi na pohodu nisem bila, pa sem iz pogovorov (telefonskih)razbrala, da so se imeli lepo in da je bil pohod lep.

 

Sledila je še podelitev nagrad za najbolj pridne pohodnike.

Glavna nagrada - letna smučarska karta smučišča Stari vrh (SCT Stari vrh)  je bila izžrebana 

med pohodniki, ki so se udeležili treh (že vsa leta določenih pohodov - Javorje- Žetina-Javorje, Poletni pohod na Blegoš in Valentinov pohod) Izžreban je bil Milan Petrovič. Nagrado Družinskega parka Stari vrh je dobila pridna mlada pohodnica Iza Rihtaršič. Vsem ostalim rednim pohodnikom so razdelili še nagrade v obliki majic TD Stari vrh. Nekaj nagrad pa sta prispevala Gostilna Blegoš in Gostišče stari vrh. 

 

 

Pohodno leto 2022 smo tako zaključili. Zahvaliti se želimo vsem, ki ste nam pomagali, da smo vseh sedem pohodov pripravili in izpeljali brez težav in nam priskočili na pomoč pri pogostitvi. Zahvala vsem domačinom, ki smo vam prečkali dvorišča ali travnike in vas zmotili pri delu. Hvala vsem, ki ste nas postregli in nam razkazali svoje delo in vas mogoče ni navedenih spodaj. Hvala vsem, ki ste se potrudili in nam na naših poteh postregli z različnimi razlagami in zanimivostmi. 

 

Hvala za postrežbo na pohodih pri:

Gostilna Blegoš

Gostišče Stari vrh

Gostišče Kveder

Grega pečnik - Pikniki Pečko

Hiša odprtih vrat Andrejon

Kmetija zgornji Zakrašnik

Turistična kmetija Pri Podmlačanu 

Ter pri vseh tukaj ne navedenih, ki ste nam med potjo postregli s pecivom, šnopčkom ali le prijazno besdo

 

Posebna zahvala Janezu Šturmu za urejanje in (vedno pred pohodom) preverjanje stanja poti in vso orgnizacijo.  

 

 

 Še nekaj "krivcev", da so pohodi takšni kot morajo biti: 

 

 

 

 

Seveda vse vabimo, da se sprehodite po označenih poteh tudi sami in uživate v lepi naravi.Pripravljamo pa že nov nabor pohodov za sezono (že deveto) 2023 in vas vabimo, da v svoje koledarje že danes vpišete datum 25. februar, ko bo na vrsti prvi, Zimski pohod.

 

 

 

 

 

 

 

 

Planina Konjščica - krožna

 Če je bil včerajšnji pohod meglen, deževen in turobno jesenski, je bil današnji pravo nasprotje. Prava eksplozija jesenskih barv, ki je naju z Igorjem čakala na obrobju Pokljuke. 

Najin namen je bil danes, da greva na kolo in izkoristiva še zadnji (po obetih sodeč) lep in topel vikend. Ker pa se megla še tudi ob enajstih ni hotela umakniti, sva se vsedla v avto in se odpeljala na Pokljuko. Med potjo sva ugotovila, da sva se doma slabo razumela, saj je igor planiral le sprehod na Uskovnico, jaz pa sem se pripravila za hojo do Blejske koče. Zato sva se odločila za sredno pot. Greva na planino Konjščica. Od zadnjega parkirišča, kjer pozimi obračamo na tekaških smučkah je markirano še trideset minut, ravno prav. Poti nisva poznala, saj sva tu hodila prvič. 

 

Pot, ki mi je bolj znana pozimi

 

 

Viševnik danes in pozimi
 

Četudi je bilo parkirišče na Rudnem polju nabito polno, pa tu nisva srečala skoraj nikogar. Le na koncu, na "rondoju" kot rečemo pozimi koncu proge, je bilo precej avtov. Od tu naprej je lepa gozdna pot, ki naju je res po pol ure pripeljala na planino Konjščica. Prelepo. 

 

Malo pred planino naju je presenetil tale slapič

 

Ko sva stopila na planino pa takle pogled

 

Macesni žarijo

Na planini sva se ustavila v planšariji na čaju in pivu in vprašala za pot do Rudnega polja, saj sva želela narediti krožno pot. Ko pa je oskrbnik planšarije pohodnici, ki se je tudi zanimala za pot, razlagal kam gre steza naprej in da se tudi ta priključi poti, ki pelje od Rudnega polja, sva se odločila da narediva še teh nekaj korakov..... seveda. Kar lep sprehod za moja, še od včerajšnjega pohoda v Javorje, utrujena kolena. A je trud poplačan s prelepimi razgledi na gore in zlato obarvane macesne. 

 

Odpravila sva se naprej po tej poti

 

Volnatoglavi osat se je posušil, a je še vedno krasil planino.

 V ozadju gora Ablanca, naravnost Studorski preval

 

 

Tale me je še čakal, en svišč (ne vem kateri) jaz bi mu rekal kar zaspanček😀
 

 

Rušnata zvončica še tudi vztraja, videla sem še cvetke slečnika. 

 

Igor je skočil še malo više na sedlo, jaz pa sem opazovala tisti ravni rjavi položni vrh, med špičko na levi in poraščenim vrhom na desni. To je Viševnik, kjer je bilo ogromno ljudi. 

Po nekaj več kot pol urnem vzpenjanju v smeri proti Velemu polju sva prišla do križišča, kjer sva zavila v desno nazaj proti Rudnemu polju. Vodnikov dom bova pustila za drugič, do tja je markirano še 2,5 ure. Planina Konjščica je bila daleč spodaj. 

Po ozki stezi sva se najprej malo spuščala in nato hodila malo gor malo dol. Meni je bila steza všeč in razgledi čudoviti. Igor pa je enkrat vmes, ko sva se že x krat spet za nekaj metrov vzpenjala rekel: "Tole je pa kot trenažer, skoz isto." moški pač... (ne znajo gledati okoli)

 

Planina Konjščica pod nama

 

Igor na sprehodu 

(vedno kadar greva skupaj, mu je malo dolgčas, a me nikoli na priganja saj ve, da se ne splača)

 

Voda dela žlebičke

 

Pogled nazaj na prehojeno prečno pot. Tisti neporasli vrh je Veliki Draškivrh, 

Lep dan je bil. Sprehod, ki se je, vsaj za moje pohodniške sposobnosti spremenil kar v lep pohod. Predvsemp pa mi je bilo všeč, da sva izbrala tako pot, kjer skorajda nisva srečala pohodnikov, le nekaj se jih je vračalo iz smeri Vodnikovega doma (Triglava). Želim si, da bi še veliko krat lahko bila v takšnih lepih koncih,  ki jih pri nas res ne manjka. 

 Hodila sva ravno tri ure in naredila približno štiristo višinskih metrov.