Preko Lubnika in Starega vrha domov

  Nisem jutranji človek, čeprav imam zelo, zelo rada jutra. Sploh poleti, ko so sveža in še hladna in polna ptičjega petja. Taka jutra zadnje čase pogrešam. A kaj, ko je pa tisto soboto in nedeljo, ko bi lahko, tako težko vstati. Tole sem načrtovala že sredi tedna (to, da bom zgodaj vstala, mislim) in niti ni bilo tako težko, kakor za v službo. Ker ti moji pohodi trajajo precej dlje, kot bi za tako pot porabil kdo drug in če nisem hotela hoditi po vročini, mi drugega ni ostalo.

 

Vsa pot zaradi tegale razgleda - se splača

   Ko sem se vzpenjala iz Škofje Loke proti Grebenarju se je komajda malo danilo in lučko sem, ko sem prišla med drevje, morala imeti prižgano. Jutro je bilo lepo, hladno in vse okoli mene je v temi šumelo in se v podrasti premikalo. Ptice se še niso oglasile. Iz gozda se je slišala sova.

 

Škofja Loka še v temi

  

Samo, jest mam lučko

Na Kobili, kjer se drevje malo razredči sem ugasnila luč, a sem jo takoj, ko sem spet stopila na stezo, morala prižgati. Malce nad Kobilo sem v gozdu nedaleč stran zaslišala lisjaka, ko je lajal. Priznam, da je bilo kar malo srhljivo. In lepo. Na jasi pod vasjo Gabrovo se je pa že lepo zdanilo in konji so me radovedno opazovali, ko sem šla mimo.

 

Konji

   Vse dokler nisem precej kasneje prišla na stezo, ki na Lubnik pripelje od Naceta, sen "ometala" pajčevino po stezi, kar je pomenilo, da sem tod hodila ta dan prva. Šele pri koči me je pozdravilo sonce, ki je sicer vzšlo že prej, a je zaradi meglic in oblačnosti na vzhodu komalda rinilo svoje žarke skozi oblake. 

 

Tu sem prvič "srečala" sonce

 

  

Tja grem

  

Triglav ožarjen od jutranjega sonca

 

Bolj slabega sonca 

 

 

  V koči sem se vpisala v knjigo. Kot tretja ta dan. Naročila čaj, malo poklepetala z oskrbnicami in kmalu nadaljevala pot. Najprej nazaj po isti stezi, kmalu pa sem se obrnila proti Vrhovcu in po stari vojaški cesti proti Javorjam.  

 

Cikorija - iz njenih korenin so izdelovali nadomestek za kavo

 

Vojaška cesta

   Ko sem prišla na Vrhovčev vrh, dan še vedno ni bil popolnoma sončen in megice so zakrivale sonce, ki je dajalo eno posebno in lepo svetlobo....Na pokošenem travniku pod cesto sem zagledala srnjaka, ki se je hitro skril v gozd in se kmalu zatem oglasil s svojim rukanjem. Prehitel me je kolesar, ki je tudi lovil hladno jutro. Po vojaški cesti sem se spustila proti razpotju, ki mu pravimo Poklajnu (Poklajnovo- romarji, ki so iz selške strani včasih hodili na božjo pot na Goro k Mariji, so od tu prvič zagledali to cerkev in se ji prvič poklonili)  in tu na klopici imela kratko pavzo. 

 

Zdej pa nimam več lučke, ampak očala

 

Na "Poklajnum" (Poklonu)

   Toliko, da pokličem mami in vidim kaj dela. Od tega bo odvisno, ali grem naravnost domov ali grem proti Staremu vrhu. Ni se oglasila. Imela je delo zunaj. Zato sem pot nadaljevala v smeri Stri vrh.

 

Navadni glavinec, ki v tem času travnike obarva v vijolično

 

Metulj

 

Češnja je, kljub temu da je še julij, že obarvana rdeče

 

Lepa, stara hišica na Mlaki

 

Smučišče na Grebljici

    Zdelo se mi je, da bi morala steza že od te klopice peljati na Grebljico, a nisem našla markacij. Zato sem šla kar po cesti. Mimo Mlake in proti smučisču. Malo preden bi prišla ven iz gozda, sem vseeno zavila na stezo, ki pa je pripeljala le do nekakšnega vodnega rezervoarja. Zato sem kar skozi grmovje in smrekice prišla do poti in malo naprej sem stopila ven iz gozda in se znašla na smučišču pri sankališču. Više sem spet zavila v gozd na pot in končno nad potjo zagledala debeli bukvi z markacijo. Super, prava steza. Še tri minute in sem bila na Grebljici.

 

Tule sem končno našla markacijo (zelena)

 

Oddajnik na Grebljici

 

Nov asfalt na Grebljici

 

Adrenalinski park

 

Čist previsoka stena zame

 Do koče na Starem vrhu sem šla po cesti, mimo adrenalinskega parka in v tisti precej strmi asfaltirani klanec, sredi katerega me je ta dan že drugič pozdravila taka tabla: 

 

 Že drugič danes

 

 

Koča na Starem vrhu

  V koči sem se toliko ustavila, da sem popila Kokto, sem že rabila malo energije, glede na to, da zajtrkovala nisem skoraj nič saj je bila čisto prezgodnja ura. Pot proti vrhu, ki se začne za kočo, ni preveč lepa, precej strma traktorska pot. Sem se pa najedla malin, ki že zorijo ob poti.

 

Zvončnica

 

Ja, tule sem pa sigurno na pravi poti

 

Za "piko odret" bi se lahko reklo. Tu in tam je že katera zrela in sem jih kar nekaj pojedla

 Ko so me markacije iz gozda usmerile na travnik, sem nad sabo zagledala startno hiško na najvišjem delu smučišča. In šele ko sem bila precej višje se pokaže lepo urejena hiška, kjer sem pri Tončki popila zelo dobre "rošce" tu sem bila že skoraj na najvišji točki pohoda in sem jih pa res že zaslužila.

 Malo sva posedeli in poklepetali. Slabih pet minut od tu je vrh Starega vrha. Nič posebnega, le z "konfinom" označena najvišja točka.

 

Vrh Starega vrha

 Stezica se naprej malo spušča in malo vzpenja in ko sem se po grebenu kake trikrat  za par metrov spustila in dvignila sem prišla do najlepše točke na mojem pohodu. Mala skanata polica na kateri je klopica, mizica in škatljica z žigom (brez blazinice). 

 

Razgledna točka 

   Čas za malico. In občudovanje enega najlepših razgledov na našo dolino. Tu sem sedela sprecej časa in gledala vasi pod sabo.  Na levi sta se v zraku tepla dva krokarja. Precej grdo sta se drla. Nato sta se izgubila v gozd. Pod sabo sem zagledala kanjo, ki je krožila in zanimivo jo je bilo gledati z vrha. Tudi ta se je spustila nekam pod steno na kateri sem sedela. Od tu je lep pogled na Goro in cerkvico, ki jo iz tega mesta tudi gledamo z vrha. 

 

Lepo

 

 

  Mami, ki me je prej klicala, me je že čakala, saj sem ji rekla, da bom čez eno uro doma. Ta ura je že  zdavnaj minila, jaz sem pa še vedno sedela na vrhu Starega vrha, zato sem se odpravila v dolino. Nadaljevala sem po stezi proti Mlademu vrhu in na sedlu zavila v Podvrh. Od tu bi lahko šla v Javorje po asfaltni poti, a sem raje zavila v desno in  mimo Malna in zelo lepega vikenda Jozičevega Petra prišla na Murave. V Javorjah sem se ustavila še pri obeležju Meteorita Javorje in domov prišla ravno na kosilo.

 

Tudi ciklam je bilo vse polno po gozdovih

 

V Malnu, v tej hiši je bila rojena moja pra, pra, prababica. Med vojno je bila tu partizanska tiskarna in so bili izdani, Nemci so mlin zažgali in v ogenj zmetali domače - očeta, mamo in otroke.   

 

Ja Javorje, ane de

  Po kosilu sva z atijem šla še na sprehod do klopice pri meteoritu in spotoma še nakopat en "poberač"  krompirja...Ali pa sva šla nakopat krompir in spotoma še do klopice...Ne vem. Lepo je bilo.

 

Tudi muca je imela kosilo

  Hodila sem precej dolgo, a že dolgo na takih pohodih ne gledam več na uro in se ne štopam. Pomembni so mi lepi trenutki, lepe reči, ki jih med potjo vidim, klepeti z ljudmi, ki jih srečam, samo opazovanje in poslušanje živali okoli mene. Slike povedo veliko a še vedno le malenkost od vsega kar na taki poti doživim in vidim. Kako so danes dišale smreke, ki zdaj medijo, pokošena trava. Ko sem preplašila ker nekaj kačjih pastirjev, medtem ko sem iskala stezo. Zjutraj, ko se je gozd zbujal in so se počasi začeli oglašati ptiči, sova pa je utihnila......

Lepo je bilo, upam da čimprej spet.....