Ena na kratko

  Ko se štiri "babe" dva dni menijo za kolesarsko rundo, ne more birti drugsče kakor dež. Tudi čarovnice na okvirjih koles niso pomagale.

 

Zbor 

   Pa nič hudega. Namesto najprej načrtovanih Hlavčih njiv smo obrnile že na Logu, ko so pred nami oblaki postajali vedno gostejši in so proti nam začeli voziti avtomobili z vklopljenimi brisalci. Na hitro smo se odločile, da gremo do Naceta. V Loško smer je bilo precej bolj svetlo. Obrat in gas nazaj in v klanec. Punce so hitro izginile za prvimi ovinki, jaz pa sem se lepo turistično sama peljala proti vrhu. Ko se bodo vračale, bom obrnila in se z njimi vrnila v dolino. Nikakor jih ni hotelo biti. Šele na zadnjem ovinku, ko se že vidi Nace so mi prišle nasproti. Super, gremo nazaj.

 "Ooooo, ne, to pa ne. Vse skupaj gremo do vrha."  se je takoj ogladsila Darja.

 " A res moram......" Nekaj časa sem še "jamrala". A ker jih poznam, sem vedela, da je brezveze. Skupaj smo odpeljale še tistih tristo metrov. Splačalo se je. Saj smo se na vrhu pošteno nasmejale.

 

Ko tri opazijo štiri lepotce jih je treba slikat...enkrat...dvakrat ....

 

Pa še enkrat....dvakrat....

 

Ja sam res, luna bo.....

  Po prav obsedenem "fotošutingu" smo se spustile nazaj v dolino.

Res ni treba veliko da se imamo fajn, kajne?. 

 Aja, dežju smo se popolnoma izognile. Vsaj upam, da Katje in Darje ni namočilo, ko sta šle domov.

Na Križno na viski

  Na nedeljsko jutro, ko bi po deževni soboti tako lepo prijalo poležati še kakšno uro in se nato prestaviti v dnevno pred tv. ekran, niti vreme ni hotelo sodelovati z mano in se je naredil prav lep dan. Zato sem se na hitro odločila, da vsaj jutro izkoristim in na hitro skočim na Križnp goro s kolesom. To "na hitro skočim", to se samo reče tako. Jaz na Križno goro lezem prav po polžje. A zaenkrat mi je cilj, da pridem gor.

  Oblekla sem se tako kot ponavadi, kratka majica in v zadnji žep brezrokavno vetrovko. Že kmalu sem ugotovila, da je dan, kljub temu, da se je naredilo prav lepo vreme, malce hladnejši kot prejšnje dneve. Pa še veter je pošteno pihal. V klance se je malce umiril, saj ga je zadržal gozd. A, ko sem pred vrhom prišla ven iz gozda me je pa kar prestavljal. Kljub temu, da sem bila zaradi klanca lepo ogreta, me je veter prav zoprno hladil in že med vzpenjanjem sem sklenila, da moram takoj, ko pridem domov pregnati vse možne viruse in bacile s šilcem domačega.

 

   Pravijo, da Bog pošlje prave ljudi, ob pravem času, na pravo mesto. In če kdaj, se je to meni zgodilo danes. Ko sem prišla do vasi, so po poti od cerkve prišli pohodniki, znanci. In mi reče eden od njih:"Še naprej, na vrh je treba."

 "Ja, saj grem, le zadiham malo."

  Odgonila sem še zadnji klanec pred vrhom, ki se postavi kar pošteno pokonci in do klopic sem prišla malo pred njimi. 

"Zdajle ti bo pa en viski prijal, kaj ne?"

 "Ja, bi mi. A ga bom raje doma"  Sem se branila, saj jim nisem hotela piti pijače, ki so jo prinesli s sabo. Bilo jih je kar precej. Pet, mogoče šest in mislila sem, da ima gospod s sabo kakšno majhno prisrčnico. A dečko je iz nahrbtnika potegnil litrsko stekleenico Jacka.

 "Hja" sem rekla," sedaj, ko vidim, da za vas ne bo  zmankjalo, bi ga pa vseeno tudi jaz." Skupaj smo spili vsak šilce in tako, kot mi je prijal tisti viski, mi že dolgo nobeden ni. Običajno žgank ne pijem. Le če me zebe in če mislim, da bi se lahko prehladila. Danes se ne bom. 

  Pohodniki so nadaljevali pot proti Planici, jaz pa sem se ogreta spustila nazaj domov. 

  Na Križno goro se letos vozim z gorcem, čeprav je trasa povsem asfaltna. Da bom tako kot lansko leto klanec zmogla s specijalko bo treba še malo treninga. No, čeprav letos še tudi poizkusila nisem......


(Niso vse slike od danes, so pa iz tega tedna)

Pot okoli Ljubljane - Pot ob žici

  Na prvi vikend v maju smo v klubu načrtovali Extrem Tour, ki pa sem se mu letos zaradi slabe pripravljenosti odpovedala. Je le potrebno premagati precej kilometrov in višinskih metrov v štirih dneh. Dekleta preko 500 kilometrov in 6500 višinskih metrov. Kar je zame letos čisto preveč. Drugo leto.

  Sobota je tako ostal dan, ko si lahko domislim kaj drugega. Ko smo se med tednom srečali z Andražem in Andrejo me je Andreja povabila, če grem z njo na Pohod okoli Ljubljane. Skoraj do konca sem se odločala, saj niti za to hojo nisem bila prepričana če jo zmorem. Je le 33 km. Skoraj ravnine. To bom pa ja zmogla......nisem bila čisto sigurna.

   V soboto zjutraj smo se Andreja, njena hčerka Anja, Anjin fant Grega ter jaz odpeljali v Ljubljano.. Kot sem že povedala je cel krog dolg 33 kilometrov. Na poti je osem postaj, kjer se dobi žig. Pot lahko začneš na kateri koli postaji želiš. Mi smo začeli na četrti postaji pri BTC-ju.

 

 

Megla

 

Tule smo malo zgrešili pot, ki je drugače res dobro označena

 Jutranja Ljublajnska megla je še vedno lezla okrog nas in nič kaj toplo ni bilo. Skupaj smo se podali do druge postaje. Ko je Anja, ki je lansko leto to pot že prehodila,  govorila, kako je lani na koncu težko hodila in da je imela utrujene in boleče noge, se mi je kar malo čudno zdelo....saj je sama ravnina.  Prvih nekaj kilometrov, do pete postaje je bilo ravnih, ravnih mislim tudi tako, da dolgo ni bilo skoraj nobenega ovinka. Ob avtocesti, en ovinek in spet ob avtocesti. Pot je ves čas lepo označena in ves čas je bilo polno pohodnikov ki so hodili v naši smeri, nekateri pa v nasprotno smer, a nam je vseeno uspelo malce zaiti in smo morali "popravljati smer".

 

 Ob poti

 

Ena izmed postaj

 

Tale je bil meni najbolj všeč

 

Pot na Golovec.....avtocesta

 

Eden od 102 spominskih kamnov ob poti

  Anja in Grega sta kmalu po šesti (naši drugi) postaji šla naprej in sva z Andrejo sami nadaljevali pohod. Čakal naju je vzpon na Golovec. Precej sem že hodila po hribih a se mi ni niti sanjalo, kje je Golovec in kako visok je. No, da je v Ljubljani, to sem vedela, le točno, kje se gre nanj pa ne. In, ne to me ni sram priznati, saj sem sigurna, da več kot pol Ljubljančanov ne ve kje je Lubnik. (Najbrž niti ne, kje je Golovec, hehe) Lepa in urejena steza, ali pa že kar pot pelje preko nizkega hribčka, za katerega sva z Andrejo pogruntali, da je zelo lep "trening plac" za tamkajšnje prebivalce. Na  vrhu Golovca sva končno dočakali sonce, ki se je prebilo slozi ljubljansko meglo. Na vrhu je bila tudi kontrolna točka. Postaja z žigom pa je bila na drugi strani pod Golovcem. Tam sva se z Andrejo ustavili in šli na kavo v bližnjo gostilno. Nikamor se nama ni mudilo.

 

Tud čez ograjo se je splačalo pogledat, nekateri vrtovi so lepo urejeni

 

Kavica

 

Eden izmed drevoredov v katerih je nasajenih 88 dreves imenujejo se "Drevored v spomin na tovariša Tita" Tito je umrl star 88 let

 

Pri enmu partizanu, ki je imel zelo dobro medico

  Nadaljevali sva po južnem delu ljubljane, kjer smo hodili ob močvirnih kanalih in večkrat so se iz teh kanalov slišale žabe. Videla sem tudi zelo lepega fazana. Preko Murgelj, kjer sva srečali župana Jankoviča  in pa zanimivega gospoda, ki je delil žganje in medico. Dohitela sta naju Anja in Grega, ki sta se malce dlje pomudila na kavi in sva ju midve prehiteli. Skupaj smo nadaljevali pot do točke 0 pri Dolgem mostu, kjer se Pot ob žici začne.

 

Točka nič

 

Takole je pot označena tam kjer gre po asfaltu

 Srečavali sva pohodnike, ki so hodili v nasprotni smeri in smo se na nasprotni strani kroga že videli. Zanimivo, da si zaponmiš ljudi, ki jih vidiš le enkrat in le za par trenutkov.  Na naslednji točki, pri Koseškem bajerju sva se ustavili in spili kokakolo. Ravno, ko sva bili v gostilni so se oglasile sirene ob 12h in takrat naj bi se pohodniki prijeli za roke in okoli Ljubljane sklenili krog. Nisva videli, če se je to res zgodilo. Od tu naprej naju je čakalo še približno deset kilometrov poti.

 

Koseški bajer in Andreja

 Po priloženem zemljevidu je pot vodila skozi zelo pozidan del Ljubljane, a sem bila presenečena, da je bilo vseeno precej poti makadamske, kjer je bilo lepše hoditi kot po asfaltu, predvsem zato, ker so podplati že rahlo pekli.

 

Zelo zanimivo naselje, na balkonih je samo drevje in izgleda zelo lepo

 

Tele špičaste stolpnice sva gledali zadnjih 6 km, tako kot na maratonu Franja,

 ko se vidijo zadnjih 20 km

 

Eden izmed 206 bunkarjev ki so jih Italijani zgradili okoli ljubljane

 

Ob vseh večjih vpadnicah je ob poti spomenik...

 

Še en del drevoreda, pri vsakem od 88 dreves je na tleh kovinska plošča z imenom podjetja ali posameznika, ki je hm...skrbnik, donator sponzor...ne vem kaj točno, tistega drevesa

 

Mimo Plečnikovih Žal 

(kakao tam gor plevejo ;-) )

 

 Zadnjih nekaj kilometrov sva nevoščljivo gledali v vsakega, ki se je mimo pripeljal s kolesom. Še zadnji kilometri mimo Žal in po dobrih sedmih urah z vsemi postanki in pavzami vred sva krog zaključili. Veseli, ker sva zmogli in veseli, ker je bilo poti konec in bova končno lahko malce spočili noge. Anja in Grega sta na cilj prišla nekaj minut pred nama in sta se sama odpeljala domov. Po naju pa je prišel Igor in smo skupaj odšli še po zadnji "žig" na Štenge v Škofjo Loko.

 

Andreja je dobila medaljo

   Sama ideološka stran pohoda me resnično ne zanima, no, ne da me ne zanima. Prebrala sem vse zakaj in kako je ta pot sploh nastala  in čemu je namenjena. Le opredeljevati se, za ali proti mi je čisto skregano z "mojo" logiko. Časi takra,t ko je bila Ljubljana okupirana so bili hudi, predvsem pa nepojmljivo drugačni. In moja neumna pamet mi ne more razložiti zakaj hudiča mladina, pravim mladina - mulci pol mlajši od mene nosijo na tej poti titovke na glavi in rdečo ruto in Jugoslovanske zastave. Kaj želijo dokazati. Da se strinjajo s sistemom, ki ga niso poznali, niti izkusili......

 

   Pa saj ni važno. Meni je pohod kot pohod bil zanimiv. Videla sem Ljubljano še drugače kot ponavadi. Videla sem kje je potekala žica. In preizkusila sem, če sem sposobna prehoditi 33 km v kosu. Brez težav. Morda še kdaj, čeprav precej raje kje drugje, kot okoli Ljubljane.