Tale poletni hitri skok na Ratitovec je postal že tradicionalen. Letos sva že tretje leto zapored s Špelo vstali kmalu po drugi uri in se odpeljali na Prtovč. Zgodnja ura in navaden delovni dan sta botrovala temu, da sva bili popolnoma sami.
Upali sva da bova ujeli (v fotoaparat) vsaj kakšno srno ali košuto, a sva na poti srečali le dvoje svetlečih oči, pa še ti so bili tako daleč, da nisva ugotovili kateri živali bi pripadali.
Hodili sva počasi saj je rahko pihal veter in na vrhu bi naju vsaj pol ure še zeblo, ker sva bili, tako kot ponavadi prezgodnji.
Popolna tema je bila skoraj do Razorja, kjer sva stopili skozi vrata pašnika. Šele tu so se pričele oglašati tudi prve ptice. Luči sva imeli prižgane vse dokler nisva malo pod vrhom prišli na čistino brez drevja, ki bi nama še dodatno delalo senco. Na vrhu je bilo kar precej hladno in če sem se prej smejala Špeli, ki je rekal da ima s sabo rokavice, sem ji sedaj celo malo zavidala. Na vrh sva prišli precej pred mojo običajno uro ko vstanem za na delo. okoli pol pete. Počakali sva na sonce, a sva imeli ves čas polno dela, saj sva obe imeli s sabo fotoaparate.
Nato sva se spustili v kočo, kjer sva pozajtrkovali zelo dobre flancate in pravo turško kavo.
Vrnili sva se na Povden in ob deseti uri sem že prebujena in polna energije bila na delovnem mestu.
Drugo leto ponoviva.