Recept za jogurtovo pito

 Kar nekaj vas me je vprašalo za recept za Jogurtovo pito iz prejšnjega bloga. Odločila sem se, da bom kar posebej napisala recept in pa seveda, kje sem ga dobila. 

  Pred leti so na internetnem portalu KULINARIKA.NET izdali knjigo 160 NAJBOLJŠIH SLADIC z izboljšavami uporabnikov. Seveda sem jo morala imeti in nikakor mi ni žal. To je najboljša knjiga za vsakega, ki že ima izkušnje s peko, do tistih popolnih začetnikov. V knjigi so preprosto in natančno opisani postopki. Všeč mi je, ker so zraven slike iz foruma od večih uporabnic/kov. Ter še dodatni komentarji in nasveti mojstrov, ki so recept že preizkusili. Naj povem, da zadnje čase skoraj vse sladice pečem po receptih iz te knjige. Obdržala sem le nekaj standardnih receptov, ki jih imam v svojem, tudi že povsem "zmahanem" zvezku in imajo naslove, kot so Piškoti od mami, in flancati od Francke in pecivo od Polone....hehe.
  Torej recept za jogurtovo pito najdete na tej povezavi:

https://www.kulinarika.net/recepti/6063/sladice/jogurtova-pita/

Mogoče je za odtenek drugačen v knjigi,po katerem sem jaz delala, a ni bistvene razlike (V knjigi piše -testo razdeliti na tretinje, v linku pa na pol, v knjigi je dodan zdrob, jaz sem dala tudi že koruzni zdrob, ker pšeničnega nisem imela, pa je bilo zelo dobro....) 

  Pri peki je največji čar in bistvo vsega, preizkušati vedno kaj novega in kakšno stvar narediti po svoje.


  Tako kot sem že povedala, v to pito dodajam vse vrste sadja, včasih pa tudi nič. Zdaj nisem imela vanilijevega sladkorja in sem dodala v nadev šilce ruma - super. 

DOBER TEK!
 

Jogurtova pita s sadjem

   Igor je šel na kolo.... meni se pa, hm... ne da? Ne, le odločila sem se, da grem jutri. Danes bom po dolgem času spet nekaj spekla. V hladilniku imam maline in jogurte. Torej jogurtovo pito. Ravno prav za te vroče in vlažne dneve, hladna je prav osvežujoča (če se seveda ima čas ohladiti). Pa tako enostavno jo je narediti. Saj veliko krat kaj spečem, le objaviti pozabim.

 

Dober tek

    Najprej sem naredila testo in nato nadev. Pozabila sem slikati. Šele, ko sem testo ribala na pekač sem se spomnila na to. Pa nič za to. Testo je enostavno narediti. Navadno krhko testo. Tudi nadev je enostaven. Jogurti, kisla smetana, moka, pšenični zdrob, in sladkor. Če koga zanima recept ga lahko povem kasneje. V osnovnem receptu ni sadja. A meni tako paše zraven. Katero koli sadje, delala sem že z borovnicami, jabolkom, ananasom iz konzerve, jagodami.....

 

Testo razdelimo na tri dele in dve tretinji naribamo na pekač

 

Maline in jogurtov nadev

 

Nadev polijemo po naribanem testu 

 

 

Na nadev damo sadje, lahko tudi več kot sem dala jaz malin. Toliko sem jih imela. 

 

 

Čez naribamo preostalo tretinjo testa 

 

 

200 stopinj približno 40 minut (jaz po dobrih 30 min. preizkusim z zobotrebcem) 

 

 

Pečeno

Dodajam še povezavo na drug zapis, kjer je recept:

https://bitividetivedetigibati-ziveti.blogspot.com/2017/06/recept-za-jogurtovo-pito.html

Runda v Javorje

  Še ena lepa runda. 

 

  Fantje so se že v torek dogovorili, da gredo danes na Hlavče njive, nato v Javorje in preko Gabrške gore nazaj v Škofjo Loko. Ko sem Darji (v torek sva bili sami) predlagala, če greva v Javorje in čez Mlako v Selško dolino, je bila takoj za. Na rundo sta prišli še Maja in pa Vesna, ki sem jih bila res vesela. 

   Po dolini je tokrat šlo hitreje kot v torek, ko naju je z Darjo precej ustavljal veter. V Poljanah smo zavile iz glavne ceste proti Javorjam in dokler je bilo še ravno smo se peljale skupaj, v klanec pa sem ostala sama. Kot vedno. Tudi Vesna se je prav kmalu suvereno odpeljala proti Javorjam. Jaz sem vmes delala še slike in se v svojem tempu počasi pripeljala v Javorje.

 

Nova cesta v Javorje

  

Mladi vrh, Stari vrh in "Polenškovina"  zadaj Javorje

  

Tam sva bili pa v torek z Darjo, fantje pa tudi danes

   Počakale so me na parkirišču pred šolo, kjer smo imele ob obeležju meteorita spet fotošov. 

 

 Obeležje meteorita

 Zapeljale smo se do nas domov, kjer sem morala nekaj oddati atiju, dotočile vodo. Mami je sicer ponujala jagermaistra, ki ga dela sama in je zares dober, a potem bi težko nadaljevale pot.

   Po lepi razgledni cesti smo se peljale proti Mlaki in preko Jarčjega brda v dolino in na Štenge, kjer smo počakale fante.

   Čez dobre pol ure so se tudi fantje vrnili in skupaj smo popili še eno pivo (ali dva) 

Ratitovec

  Andreja me je pocukala...hm, povabila in zvabila, da grem z njo na Ratitovec. Glede na moje športno udejstvovanje v zadnjih mesecih, me je kar malo zaskrbelo. Pa ja, saj bi šla, le to, da Andreja skoraj vsak dan gre na Križno goro, jaz pa........neč. In en tak "neč" je tudi moja kondicija. Pa dobro, me bo pa malo počakala.  Res sem se veselila, že zaradi tega, ker v tem času na Ratitovcu vse cveti. Pa greva. Dogovorili sva se, da pridem v petek po službi v Železnike. 

 

  V Petek se je vreme nekaj čudno kisalo, a se nisva pustili zmesti. Andreja mi je sporočila, da gre z nama še njena sodelavka Bernarda. Seveda, ni problem.V Železnikah se je izkazalo, da ima Bernarda še prijateljico, ki bo tudi šla z nami. Pridno in prijazno psičko terierko Rozi. Zapeljale smo se na Prtovč in od tam proti vrhu. 

 

Levo gor, desno dol

 

 

 

Na Podnu

 

Na poti so bile postavljene oznake že za nedeljski tek na Ratitovec

 

  Najprej malce spusta in nato gozdna ceasta, ki se postavi kar dobro pokonci in po kilometru in pol smo prišle na križišče, kamor pripelje cesta iz Torke. Temu kraju pravijo Poden. Psička Rozi je ves čas pridno hodila z nami in se od nas oddaljila kvečjemu za par metrov. Iz Podna zavijejo markacije po lepo urejenih stopnicah v gost smrekov gozd, še malo in kmalu smo prišle ven iz gozdne meje in okoli nas so bile le še trava in skale. Steza nas po precej strmem pobočju ovinkasto pripelje na travnati vrh pod kočo. Med potjo sem slikala in opazovala vse moroče rože. Res je bilo lepo. 

 

Bernarda in Andreja

 

Alpski kosmatinec

 

Rozi, naša pridna spremljevalka

 

Alpska velesa

  Koča je bila odprta in po soparnem in precej toplem vzponu so "rožce" res prijale. Andreja je plačala "zdravila" in daleč naokrog znane Ratitovške flancate, ki niso bili ravno sveži, a vseeno zeloooo dobri. Na vrhu je bilo precej vetrovno, a kljub temu toplo. 

 

Rozi je med pogačicami lovila...

 

Krekova koča

 

 Miza ni ravno najlepša, pogrinjek je pa ...mmmm..

 

Na zdravje

 

Pa dobr no, en sebek...

 

Eden od sviščev, pri nas pa tem rožicam rečemo zaspančki

 

Pa še slikca....

  Vračale smo se po drugi poti, Na Razor. Tudi na to stran je steza zelo lepo urejena , na najbolj izpostavljenem mestu celo z jeklenico.  In spet polno rož. 

 

Proti vzhodu je bilo črno

 

Lepi, lepi encijan (Clusijev svišč)

 

Orlica

 

Planinski sreobot

  Na Razorju smo morale iti preko električnega pastirja in psička Rozi je radovedna malo preblizu pogledala, kaj za ena reč je to, revico je zadeva stresla in prestrašena je morala iti skozi vrata pastirja v Bernardinem naročju. Malce niže  je na poti še vedno velik kup snega, ki ga je prineslo po drči iz vrha. 

 

Na Razorju 

 

 

Rozi rahlo stresena

 

Rošce

 

Sneg na 2.6.

  Na Prtovč smo prišle iz druge strani in tako naredile lepo krožno pot. O dežju in slabemu vremenu, ki je bil napovedan za ta dan ni bilo sledu, le ko smo se vzpenjale je na zahodu parkrat zagrmelo, proti vzhodu pa je bilo precej črno in grozeče. 

 

Prtovč

  Res lepo popoldne in dogovorile smo se, da ga ponovimo. Hvala Andreji in Bernardi, da sta me čakali na poti navzgor.