Na Blegoš kot nekoč s TD Stari vrh

 Lep je naš Blegoš, prav tak kakor ga je opisoval in občudoval Ivan Tavčar v svojih delih. Najvišji med hribi ali griči (težko bi rekla, da so to gore),  ki se vzpenjajo nad Javorsko faro: Starim vrhom, Mladim vrhom, Koprivnikom, Romovcem in Blegošem, ki na eno stran gledajo v Selško dolino in na drugo v našo Poljansko dolino.  

 Že davno so imeli po pobočjih teh hribov domačini travnike ali snežeti (senožeti), ki so jih kosili, na Blegošu pa pasli svojo živino. Dandanes se pristop na Blegoš največkrat začne na Črnem kalu, kakor se imenuje križišče petih cest in večih steza in do koder običajno pridemo z avtom. A ker so včasih večino poti naredili peš in se pohod imenuje Na Blegoš kot nekoč, smo ga mi začeli v Javorjah. Izpred gostilne Blegoš. 

 Peti pohod v sklopu pohodov "Od cvetja do jeseni", ki jih organizira TD Stari vrh. Morda izmed vseh najbolj naporen, a je ves trud poplačan s prekrasnimi razgledi med potjo in na samem razglednem vrhu našega lepega Blegoša.

Ker je letošnji pohod potekal po istih poteh kot lanski, sem si dovolila tudi zgornji ubvod v ta zapis prekopirati iz mojega lanskega zapisa.

Tudi letos smo se zbrali v gostilni Blegoš v Javorjah, kjer smo se vpisali in od gostilničarja Matjaža dobili vsak v svoj nahrbtnik še najboljšo malico. Obetal se je vroč dan in sonce je že jutraj, ko smo zagrizli v prve klance skozi vas in naprej na Murave močno grelo naše hrbte. V prijetnem, ne prehitrem pogovornem tempu smo mimo Matikuš (Malna) prišli do Brinja, kjer se nam je pridružil še Štefan in smo skupaj nadaljevali pot mimo Dobretove domačije v gozdove nad Brinjem.

 

Tam se že vidi Blegoš, kamor smo namenjeni

 

Mimo Malnana Matikušah, kakor pravijo domačini lepo obnovljenemu mlinu, ki je bil med vojno požgan in v katerem je tedaj tragično preminula vsa družina, razen dveh najmlajših otrok.

 

Brinje (Par Brinuc)

 

Pridružil se nam je še Štefan

 

Mimo Dobreta, ker gradijo velik hlev

 

Lej ga, lej...

 

V daljavi pa Poljane, malo bliže Zakobiljek

 

Tule pravimo na Jezercih (naglas na drugem e). Na naši desni in malo kasneje še na levi so bili le še suhi "ostanki" malih jezer, ki so spomladi, ko se sneg topi in priteče voda iz Mladega vrha polna vode.

 

Še eno jezerce tam zadaj za smrekami

 

Bistra, čista, pitna voda izpod Mladega vrha(ali morda Starega?)

 

Pa še malo "tažegnane"

 

Z Blegošem za kuliso

 

Prišli smo na vojaško cesto

 

Čas za malico, ki nam jo je na pot dal gostilničar Matjaž

 

Andrejonovs snežet (senožet) ki je bila pred enim tednim pokošena

 Še vedno jo kosijo kot nekdaj, na roke. Do tam kjer se vidijo črte s kosilnico, naprej pa s koso.

 

Nekaj časa že hodimo po poti Cvetja v Jeseni, ki vodi iz Poljan na Blegoš

 Malo skozi gozdove, malo po stezah ki so vodile ob pokošenih travnikih, smo prišli na vojaško cesto, kjer smo pod Andrejonovo snežetjo malicali. 

 Nadaljevali smo v rahlem spustu po vojaški cesti do Kala, kjer je bilo že veliko parkiranih avtomobilov. Mi smo šli naprej po cesti, ki je že peljala po južnem blegoškem pobičju. Cesta, ki je pred leti še vodila med drevjem in po senci, je sedaj zaradi posekanega gozda precej odprta in v vročini nič kaj prijetna, a nudi lepe razglede na pobočja Starega vrha in dolino.

 

Na Kalu, kamor se pripeljejo skoraj vsi planinci

 

 

Na Prvi ravni

 Na Prvi ravni smo zavili iz ceste v gozd in po traktorski vlaki, ki je bila nekoč le steza, nadaljevali kar precej strm vzpon skoraj do vrha gozdne meje. Le kratek odsek steze tik pod gozdno mejo, nas je pripeljal do ograde, ki je ločevala pašnik od gozda.

 

Je bilo kar vroče, ja

 

Tu nas je Tomaž usmeril v gozd

 

Prišli smo na pašnik

 Na goli travnati kapi našega lepega Blegoša je bilo še vedno ogromno cvetja in med travo se je tu in tam prikazala skromna rjava, nič bahava glavica murke. Zame ene nejlepših gorskih rožic, ki zelo lepo diši. Njen vonj je nekakšna mešanica vanilije in čokolade. (spada med orhideje in tudi eksotična vanilija je orhideja). Na vrhu je med travo zorela kumina in za nekaj čajev smo je nabrali tudi mi. 

 

Nekateri so odšli naprej, jaz pa sem iskala murke....in jih našla

 

...še več

 

Lepo smo se imel..

 

Na vrhu

 

Krave so v miru poležavale in prežvekovale malo niže

 

Kumina je zrela

 

 Pri Janezu smo se vpisali 

Janez in Peter, prvi in zadnji na pohodu. Hvala obema

 Čeprav je kar močno pihal veter, pa ta ni bil hladan, ampak nas je prav lepo hladil. Ni pa razpihal nizkih oblakov ali meglic, ki so zakrivali razglede. Le z zelo dobrim očesom se je dalo med meglicami najti obris Triglava, še do bližnjega Ratitovca se je komajda videlo. 

 Spustili smo se na drugo stran, kjer smo imeli malo daljši postanek, za malico, pijačo in počitek ob lepo urejeni koči, okoli katere je vsako leto več miz in klopi in skoraj vse so bile zasedene. 

 

Spust proti koči

 Po daljšem postanku smo se odpravili naprej, ali pa nazaj v dolino. Najprej po stezi in nato po cesti do Kala. Na Kalu smo zavili navzdol na stezo in naprej na kolovozne poti po katerih smo prišli v Gorenjo Žetino. 

 

Na Blegošu je veliko zelo lepih in velikih mravljišč. 

Nič ga nismo poškodovali...

Ustavili smo se pri Andrejonu, kjer je naš vodnik Janez že prej kar iz vrha Blegoša naročil ocvirkovico. Ta postanek niti ni bil načrtovan, a ker smo imeli med potjo neverjetno srečo in je še med vzponom Roman, ki je hodil prvi, v travi našel nekaj denarja, le tega dal Janezu. Takoj smo bili vsi za da ga porabimo pri Andrejon. Čeprav nismo bili pretirano lačni, je bila še topla ocvirkovica več kot odlična. Nekateri smo kupili še domač sir in se odpravili naprej. 

 

Naš naslednji cilj - Andrejon

 

Kupili smo sir

 Hodili smo po še iz pohoda pred ednim mesecem poznani poti mimo slapu Pod Rancka in naprej do Brinja, kjer nas je Štefan povabil k sebi domov - k Brinucn  na en "štamperle" Tu nas je njegova žena Mira zopet postergla s pecivom orehovcem, jagermaistrom in vodo.

 

Slap Pod Rancka

 

Gorenja Žetina zadaj Blegoš

 

Lepa, mala soteska s pravimi pomanjšanimi kanjoni malo više

 

Nazaj do Brinuca

 

Planike pa tokrat v Mirinem vrtu

 Vračali smo se po že zjutraj prehojeni poti, mimo Matikuš in na Murave. Sledil je še en kratek postanek. Pot nas je peljala mimo vikenda Jozičevega Petra in njegove žene Ivice. Tudi tu nismo šli mimo ne da bi prej od Petra dobili šilce dobrag žganja... 

 

Mlinček ob poti. Tu čez teče potoček (Pizdnica), ki izvira nekaj metrov više

 

Lep vrt - "garklc" ali "zeunk" po Javorsko, prav tak, kot so bili nekoč ob vseh hišah v teh krajih - z leseno ograjo

 

 Pohod smo zaključili v gostilni Blegoš, kjer nas je Matjaž že čakal z malico. 

 Lep pohod, kakor ponavadi z dobro družbo. Sicer nas je bilo nekaj manj kot običajno, kar gre najbrž na račun dopustov, a smo spoznali tudi nove obraze, za katere želim, da se bomo na kakšnem od naslednjih pohodov spet videli in še bolje spoznali. Saj upam, da smo pokazali, da se na naših pohodih da videti veliko lepega in spoznati dobre ljudi.

 

Še skupinska slika

 (malo mi je ponagajalo sonce, ki je svetilo iz neprave strani)

Vabljeni na naslednji pohod Med gorami, ko bomo obiskali še tri vrhove nad našimi kraji: Koprivnik, Mladi vrh in Stari vrh. (morda kje med potjo srečamo celo Vrharja)   

 Se vidimo 4.8.2019 na zbirnem mestu na Grebljici (prizorišče  prireditve Dan oglarjev), kamor se bomo po končanem pohodu tudi vrnili in lahko boste spoznali nekatera domača opravila na etnološki prireditvi Dan oglarjev in kasneje, če bodo noge še spočite lahko tudi zaplesali.

Vabljeni!