Junaki 3. nadstropja in Spominska vožnja

  Včerajšnji dan je eden tistih, ki se ne pozabi. No težko bi rekla dan, saj je srečanje z junakinjo Mijo in njeno družino, predsednico društva Junaki 3. nadstropja in ambasadorjema društva Ivom in Valerijo Čarman trajalo le slabo uro, a je bilo polno emocij, nabito s pozitivno energijo in veseljem.  

 In, vsaj zame, ki se me te zgodbe še osebno dotaknejo precej naporno saj sem imela pred malo Mijo nerazumno tremo in najbrž že bolj spoštovanje in občudovanje, ker si ne predstavljam, kako vse tiste travme, preizkušnje in vprašaje ter nenazadnje fizične bolečine,  ki so mene doletele, ko sem bila odrasla in "razumna" petindvajsetletnica, preživljajo ubogi otroci. 

 

 Že takoj, ko se mi je mala Mija predstavila in mi v roke dala svoje darilo, sliko na platnu, ki sem jo jaz poimenovala Srce v srcu, ker to Mija je, sem bila vesela, da sta z mano na prvo srečanje prišli tudi Darja in Špela, jaz sem imela cmok v grlu... Potem, ko smo se spoznali z Mijino družino (oče, mami in bratec) smo odšli v mesto. 

 

 Tu pa še eno presenečenje, saj so bili kolesarji že zbrani in so čakali na Mijo, ki nam je razdelila male zlate pentljice. Še nekaj besed o društvu je dodala Urška Kolenc in seveda slikanje, druženje z malo junakinjo in skoraj prehitro je bila ura čas, da smo se poslovili in odpeljali na našo Spominsko vožnjo. 

 

Simona nas je na začetku vzpona že čakala s spremljevalnim kombijem. Na vožnji sta se nam pridružili tudi Urška in Katarina iz Društva Junaki 3. nadstropja in skupaj smo se v počasni vožnji, med pogovorom odpeljali proti vrhu..

 

 

 Na sedlu smo se zbrali, naredili slikco (ali pet) in se spustili nazaj do Naceta, kjer je Simona že imela pripravljeno vse za žejne in lačne (sladkosnedne) Hvala Urši in Andreju za odlično pripravljeno pecivo.

 

 

 Ker se je vreme pričelo kisati in so že padale prve dežne kaplje, smo se kmalu odpravili nazaj v dolino in dan zaključili v Kavarni na Štengah. 

 

Lep dan, ko se tudi kolesarji ustavimo in se imamo samo in le FAJN. Z zavedanjem, da smo naredili nekaj dobrega za drugega. 

 

Hvala vsem, ki ste prispevali donacijo, ki ste se udeležili dogodka in ki podpirate te male velike junake na njihovi težki poti do zdravja.

 

Če to želite tudi vi pa pripenjam letak društva Junaki 3. nadstropja in se lahko odločite in pomagate.

 

Še nekaj dejstev, ki so napisana na letaku:

- v Sloveniji za rakom letno zboli 70-80 otrok. Vsak teden raka na novo odkrijejo pri  1-2 slovenskih otrocih.

- V razvitem svetu je otroški rak drugi najpogostejši vzrok za smrt (za poškodbami) pri otrocih od 5-14ga leta v Sloveniji letno umre 10-15 otrok. 

- v Sloveniji zavarovalnica krije vsa zdravljenja in zdravila, ki so na voljo. Starši pa morajo plačati stroške sobivanja z bolnim otrokom v bolnišnici po otrokovem dopolnjenem 6. letu (približno 20€/dan)..........

  

Ko ni več drugih bolezni in ostane le kovid19

 

Tale zapis res ne sodi med vse moje ostale zapise o naravi, hribih, pohodih, kolesarjenju...a me tako jezi, da ne morem mimo.

Nenazadnje sem pa tudi to jaz.

 

Torej grem povsem od začetka:

 Že pred kakim tednom sva se z Igorjem zafrkavala, da me bo letos kot kaže angina in vnetje sinusov preskočilo. Skoraj vsako leto sredi poletja me doleti ista bolezen, nič ne morem narediti, ne morem se paziti...Vedno me ujame. A letos je morda za kak mesec zamudila. Običajno jo presmrkam in pozdravim doma sama, večkrat pa me sinusi tako zelo bolijo, da grem k zdravniku, že zaradi bolniškega staleža in da mi predpiše antibiotik.

V ponedeljek (17.8.)  proti večeru sem sedla za računalnik in prvič začutila pekoče grlo. "No, evo, pa imam vraga!"

Ponoči sem se zbudila zaradi pekočega grla in si ga napršila s pršilom (Angal).

 V torek (18.8.)v službi je bilo malo bolje a se mi je pričelo vlivati iz nosu. Že zaradi sodelavcev in trenutne situacije sem si rekla, da bom raje koristila kak dan dopusta in pozdravila zadevo.

 

 

Najprej tole...

 Ko sem po kosilu doma s šopom robcev sedla na kavč ob knjigo me je v trenutku zmanjkalo. Zbudila sem se z noro pekočim grlom, polnim nosom in bolečo glavo v predelu ličnic (sinusi) Tipične stvari, ki jih doživljam vsako leto že od kar sem prebolela raka. Igor me je odpeljal v lekarno po pastile za grlo in praške za krepitev imunskega sistema (preko 37€)  Prijazna gospa za pultom mi je vseeno svetovala zdravnika.

 Moj osebni zdravnik je trenutno na dopustu (in bo še nekaj tednov) Zdravnica, ki nadomešča, je pa imela ordinacijo šele naslednji dan popoldne.

Zato sem vseeno stopila do prve pomoči in vprašala za nasvet. Prijazen tehnik mi je vzel kartico in rekel naj počakam, da bo poklical zdravnika (ki je poleg NMP, dežural še v dveh ambulantah). Čez nekaj časa se zdravstveni tehnik vrne nazaj z listkom in na njem datum naslednjega dne in ura (19.8.,  17.35), ko naj se zglasim v Kranju za odvzem brisa za kovid-19.

 Da ne bo pomote, dečko je bil zelo prijazen in pač izpolnjuje vse kar mora. O "uslužbencih" sistema samo dobro. Jezi me sistem sam.

Brez besed sem odšla domov in v posteljo z vročino 38,5.

 

 Včeraj (19.8.) sem odšla v Kranj na odvzem brisa. Tudi tu so vsi zelo prijazni in imela sem občutek, da pač delajo to, kar morajo in ne kar bi želeli. Sedem na stol in mlada zdravnica (ali sestra) mi s palčko vzame bris. Najprej v eno nosnico nato še v drugo. Zaradi razbolelih sinusov sem se popolnoma zasolzila (ne jok, bolj zaradi zoprnega draženja v sinuse)

 Nato mi da list in reče: "Bodite doma izolirani, kot da imate kovid -19, jutri vam sporočimo če ste pozitivna. V roku 3 dni dobite domov pošto o izvidu."

Nato sem jo vprašala:" In kaj naj naredim, ker sem res bolna, imam boleče sinuse, vneto grlo in vročino."

Z drugo zdravnico sta se spogledali in občutek sem imela, da ne vesta točno kaj naj mi rečeta.

 Nato reče starejša: »Vam bom izmerila vročino«, ko me prime za glavo, preden mi da termometer v uho, mi reče: »Pa ste res vroča.«

 Izmerila je preko 38 stopinj. Druga mi je pogledala še v usta in rekla, da pretiranega vnetja ni. Ja seveda, če že 24 ur jemljem pastile in razpršila.

Ker še vedno ne vem, kaj naj storim, še kar sedim in mi reče druga: »Pojdite domov, ko dobite rezultate, pa se zglasite pri svojem zdravniku«

 Ja fajn!!! In kdaj bo to?? Čez tri dni, ko bo moj zdravnik dobil pošto. Oziroma v začetku septembra, ko se vrne z dopusta. Do takrat bo ta pošta verjetno ležala v kakšnem poštnem nabiralniku, ali kako...Zdravnica, ki nadomešča verjetno te pošte ne bo dobila.... Upam, da en izvod dobim tudi jaz in bom vsaj z njim lahko šla do nadomestne zdravnice...itak bom pa takrat že zdrava. No, rabila bom bolniški list.

 Res zmedena sem se poslovila in odšla iz modrega kontejnerja. Obe zdravnici sta bili zelo prijazni in -ponavljam- sta delali le tisto, kar sta morali.

 

 Ko sem prišla domov in vso stvar malo premislila, me je pričelo skrbeti, kaj če vseeno rečejo, da je moj test pozitiven (namenoma sem napisala -kaj če rečejo in ne -kaj če bo)

 Tako poletno bolezensko stanje se mi ponavlja že dolgo let  (pač, kemoterapija oslabi imunski sistem za vedno) in nikakor to ne more biti korona, ker če bi bila, jo imam že 25 let vsako leto.

 

( 20.8.)Čakam na izvid brisa...

(21.8.) Čakam izvid brisa…..in smrkam, kašljam. Jem lekadole za glavo….. Vročine nimam več, zabit nos in bolečo glavo pa še vedno.

 Zdaj se mi zastavlja vprašanje: Kaj stori nekdo, ki začuti v prsih bolečino in sumi na srčni napad? Gre tudi najprej na test? Ali tudi potem čaka dva/tri dni na izvid in ga šele potem »urgentno« začnejo zdravit. Ali pa bolnik z vnetjem slepiča, ki slučajno še malo kašlja ali je prehlajen. Test in po dveh dneh operacija?? Koliko primerov se je zaključilo neugodno. Koliko primerov je/bo zastaralo. Ljudje si ne upajo k zdravniku zaradi resnih obolenj.

 Tale moj prehlad/angina bo slej ko prej pozdravljen. Hvala Bogu poznam domača zdravila. Vseeno pa čakati tri dni na izvid že za živce ni dobro. Saj se moram do takrat, ko dobim izvid vesti, kot da imam kovid19. Torej tudi to, da »me bojo obvestili takoj naslednji dan, če bo izvid pozitiven« ne drži. Zakaj se moram potem še tudi drugi in tretji dan držat v samo izolaciji…..

 Ker me pač zanima kaj se dogaja z mano sem ob 11.00 poklicala v ambulanto zdravnice, ki nadomešča mojega zdravnika. Sestra me je prijazno vezala z zdravnico, ki mi je povedala, da je izvid negativen in da mi lahko zaključi bolniško. Četudi sem še vedno govorila s popolnoma zamašenim nosom, imam menda samo en težji prehlad……Dobro, torej sem zdrava, samo malo prehlajena. 

 

 Še vedno pa čakam na pošto in izvid, saj če nebi bila tako sitna in klicala zdravnice, bi še vedno morala biti v samo izolaciji in glede na to, da je pred vrati vikend- do kdaj? Do ponedeljka dokler ne pride poštar?!

 Torej sem zdrava, saj nimam korone.  Tui če nisem povsem zdrava. Morda me celo glava sedaj, ko vem za rezultat testa, boli za spoznanje manj.

Še enkrat –hvala Bogu za domača zdravila!!

  

Tole in še žabelj, inhalacije kamilic, infrardeča lučka.......

Naj še enkrat poudarim, da nimam žal besede za nobeno sestro oz. zdravnico in so vse ravnale zelo prijazno in korektno.   

 

SLADKA HRUŠKA

V tem deževnem dnevu, vam iz svojega predala dajem še eno v branje....Kar tako, za kratek čas, morda tudi v poduk. Lepa beseda...... in tako naprej....

 

  

 

SLADKA HRUŠKA

 

Oh zakaj spet dežek pada!

Mihec se jezi,

rad bi se s kolesom peljal

tja na kraj vasi

 

Tamkaj stara hruška raste

Mihec dobro ve,

gor v veje rad poda se,

se sladkih hrušk naje

 

 

In nato prav hitro hitro

zleze dol na tla,

da gospa soseda Špela

ne opazi ga

 

Kadar Špela ga zaloti,

grozno se jezi;

njeno hruško tam ob poti

tat pri miru naj pusti.

 

Špela hruško svojo čuva

pred tatiči malimi,

a kdor jo lepo zaprosi

vsak jih za domov dobi.