Letošnje leto nam ni povsem naklonjeno in stvari ne tečejo, tako kot bi morale, oziroma kot smo navajeni. Epidemija koronavirusa nam je onemogočila tudi pripravo praznovanja 49. dneva oglarjev, kar pa glede na vreme, ki se je (ni) naredilo na letošnjo prvo avgustovsko nedeljo, niti ni tako slabo.
Prav zaradi koronavirusa smo opustili pripravo etnografskega in zabavnega dela praznovanja in smo organizirali le pohod in seveda kuhanje oglja. Oglarji ne počivajo in tudi letos so sestavili kopo, ki smo jo kasneje tega dne prižgali.
Tokratni pohod smo pričeli na Grebljici. Ko sva s teto Anico prišli na zbirno mesto ni bilo še nikogar in le upala sem, da se niso ustrašili dežja, ki je že vso jutro padal. A ker je Janez (ta glavni), ko sem ga zjutraj klicala rekel, da se za Blegošem sveti, sem upala, da dežja ne bo.
Ob osmih, ko naj bi bil odhod in se nas je zbralo že vseh triindvajset, je pričelo liti kot iz škafa. Odločeni, da pohod izpeljemo, smo počakali dobre pol ure, da se je vsaj za silo zlilo in po skupinski sliki ob kopi odšli na pot.
Sam pohod smo malo prilagodili vremenskim razmeram. Najprej smo odšli po načrtovani poti mimo vikendov v Podvrhu. Nato pa smo namesto preko Koprivnika in na malico, ki nam jo Marko (Kmetija odprtih vrat - Andrejon) običajno postreže v gozdu na sedlu med Koprivnikom in Mladim vrhom, odšli kar k Andrejon in tam pomalicali v topli in suhi hiši. Skoraj vso pot nas je močil dež in naša pisana kolona se je brez pritožb prilagodila novemu načrtu.
Ker se je vreme za silo pomirilo in ko smo se mimo slapu Rancka vračali na izhodišče, dež ni več padal, smo se odločili da vseeno zavijemo vsaj na enega od načrtovanih hribov. In sicer na Stari vrh. Že v Brinju smo zavili na pot po kateri na naših pohodih še nismo hodili in prišli spet na cesto po kateri smo hodili že zjutraj. Po njej smo se vrnili v Podvrh.
V Podvrhu smo zagrizli v strmo cesto. Nekateri so se odpravili kar direktno po strmi stezi na razgledno točko na Starem vrhu, ostali pa smo odšli po cesti do Tončkine koče, kjer nas je Tončka postregla s kavo, sveže pečenim biskvitom in jabolčnim zavitkom. Medtem je ponovno začelo deževati, zato smo spet malo počakali in nato izkoristili še tisto slabo urico, ko je bilo vsaj za silo vedro in se spustili na naše izhodišče. Tu so nas že čakali člani TD Stari vrh in kosilo z žara.
Skupaj smo še prižgali kopo, ki je tako letos že devetinštirideseto leto zapored zadišala na Grebljici pod Starim vrhom. Druženje, ki je bilo seveda prilagojeno predpisom NIJZ-ja smo zaključili v prijetnem klepetu in kljub temu, da je kovid-19 s svojimi predpisi in priporočili (da ne rečem prepovedmi) posegel tudi v naše kraje, smo izpeljali, sicer zelo prilagojen in okrnjen Dan oglarjev.
Naslednje leto, ko bomo praznovali že petdeseti Dan oglarjev, vam obljubljamo, da bo program še bogatejši in zabavni del primeren okrogli obletnici. Zato že letos vsi lepo vabljeni.
Hvala vsem pohodnikom, ki so se kljub dežju pogumno odpravili po naših zanimivih poteh in stezah.
Hvala Kmetiji odprtih vrat Andrejon in Tončki Logar za postrežbo.
Se vidimo na naslednjem Jesenskem pohodu, ko je zbor ob 9. uri pri gostišču Kveder v Zgornji Luši.
Se vidimo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar