Na praznični dan, ko je naša lepa dežela praznovala trideseti rojstni dan, nas je čakala pot iz Javor v Žetino in nazaj. Tradicionalno pohod v dežju. A tokrat ne. Sicer je ponoči precej deževalo, a do jutra se je že razjasnillo. Le v dolini je bila gosta megla. Javorje pa so se že navsezgodaj kopale v soncu.
Zbor kot običajno v Gostilni Blegoš v Javorjah. Na pohod se nas je podalo 41 odraslih in 6 mladih pohodnikov. Strumno smo se podali na pot, a najprej le do cerkve svetega Tilna v Javorjah, kjer nam je nekaj besed namenil najprej Janez in nato praznično popotnico dodal še župan Milan Čadež. Lep začetek pohoda.
Preko travnika smo se po stezi spustili do Dolenčic. Na Ažbetovi domačiji smo si ogledali spominsko sobo slikarja Antona Ažbeta. Hiša v kateri je bil Ažbe rojen je popolnoma prenovljena (mislim, da celo popolnoma nova, zgrajena na starih temeljih) a je ohranila veliko starih elementov, ki so lep okras hiši.
Skozi vas smo nadaljevali pot proti Sevnici. Tako pravimo domačiji, kjer je nekoč bil mlin in so mleli žito za skorajda vso vas. Čakalo nas je nekaj strmih kolovozov, dokler nismo prišli v gozd, kjer smo zavili na stezo. Tudi ta steza je precej strma in nas pripelje na pot, ki smo jo po nekaj sto metrih zapustili in sledili oznakam v desno.
Že po parih korakih smo na desni zagledali ostanke mogočne "Tadebele" smreke, ki so jo veter, žled, lubadar ali pa le starost podrli na tla. Še nekaj korakov in prišli smo iz gozda na poseko, ki je "kriva" da se lepa cerkev Marijinega vnebovzetja na Malenskem vrhu vidi že od daleč iz doline. Počitek pri cerkvi je vsem prijal. Ogledali smo si obnovljeno notranjost cerkve in se po okrepčilu iz nahrbtnika (beri bomboni za otroke) odpravili naprej v Dolenjo žetino.
Spust po stezi in nato po senci v gozdu je bil prijeten, a ko smo spet zavili na nasprotnem bregu pod Dolenjo Žetino v breg nas je sonce precej ogrelo in strmi sončni bregovi so v nasprotju z večletno deževno tradicijo tokrat poskrbeli, da smo bili mokri od potu in ne od dežja.
V Gorenji Žetini pri hiši odprtih vrat smo se ustavili in gospodinja Anka je imela že pripravljeno toplo ocvirkovico, flancate in prhtranko. Marko pa je naokoli nesel dobro domače žganje. Pohodnikom je razdelil tudi nagrade, domače izdelke, ki smo jih bili vsi veseli.
Tokrat je bil počitek malo daljši, zato sem/smo si nekateri naročili tudi kavo. Čakal nas je le še povratek v Javorje. Tako, kot vedno mimo slapu Pod Rancka, ki je lepo na novo urejen in označen. Tudi soteska Za čelam je označena s tablo in zanimiva za ogled. Pri Korošcu smo pohod še malo "začinili" še z enim klančkom in se nato spustili do Dobreta. Preko Brinaj smo se po zanani poti mimo izvirčka Pizdnica (dokaz, da se res tako imenuje je v slikah) in mimo Malna - mlina na Matikušah vrnili na Murave in od tam v Javorje.
V Javorjah v Gostilni Blegoš pa je nas je že čakalo kosilo. Ker sem ves zadnji del poti moji mali spremljevalki (nečakinji) prepričevala, da bomo imeli za kosilo vampe je bilo olajšanje na njunih lačnih obrazih izjemno, ko sta pred sebe dobili "pohančka". Obe sta namreč trdili, da sta SIGURNO nekje morali stopit na "talačno" korenino, ker sta bili res zelo lačni. Takih korenin pa je v naših lepih hribih kar nekaj in najbrž smo tudi ostali stopili na katero od njih, saj je bilo kosilo odlično.
Zato prav lepo vabljeni vsi, da se nam pridružite ob 8.00 (osmi uri) na zbornem mestu v gostilni Blegoš.
