Tretji pohod, standardni Javorje - Žetina - Javorje se je odvil na praznični Dan državnosti. Vse nas je malce skrbela vročina, ki se je napovedovala, a ker je pohod speljan skorajda večinoma po gozdu in stezah, nas vročina niti ni pretirano motila.
Ob vpisu v gostilni Blegoš se je zbralo dvajset pohodnikov in kot je že navada, smo pohod pričeli z obiskom naše farne cerkve svetega Tilna, ki nam jo je prijazno odprl in nam o njej nekaj besed povedal naš župnik Ciril Istenič.
Lepa je naša cerkev
tam gori nad pohodniki je naš prvi cilj. Cerkev na Gur (Gori)
Potem smo se spustili v vas Dolenčice do Matečkove domačije, kjer je bil rojen slikar Anton Ažbe. Že tu smo se z veseljem umaknili v prijetno hladno sobo, kamor nas je povabila njegova sorodnica Katarina Ažbe Peternelj in nam slikarja in njegovo življenje tudi predstavila, (za kar se ji tudi na tem mestu lepo zahvaljujemo)
Pohod se je nato obrnil navkreber in pričel se je vzpon do cerkve na Gori (Malenskem vrhu). Najprej po kolovozu do Sevnice, kjer mi vedno znova pogled zdrsi v grapo, v stare razvaline in enkrat bi rada izvedela kaj se je s tem mlinom zgodilo. Pot ki pelje navkreber je strma in pred kratkim je bila na novo nasuta. Poznale so se sveže kolesnice, a smo smo kmalu ugotovili čigave so. Ko smo prišli do male jase, je Peter ravno naložil na nakladalno svežo travo za krave. Malo naprej pa je (na veselje deškega dela pohodnikov) še stal bager, ki je pred dnevom popravljal cesto.
Stari mlin
Ja, kje pa drugje kot na bagru
Med potjo so nas kar nekaj krat presenetili lepi jurčki, ki pa smo jih kar pustili v gozdu, saj bi se najbrž po poti v nahrbtnikih speštali. Ko z poti pridemo na stezo, se ta kar pošteno dviguje in nas brez kakšne ravninice, kjer bi bil možen oddih pripelje na cesto, ki vodi na Hleviše. Po kratkem postanku tudi to cesto samo prečkamo.
Lepa čvrsta sta počakala na druge gobarje
da se ne prehladimo je tokrat poskrbel Slavko
Kmalu pridemo do "glavne" dovozne ceste na Goro in po njej nadaljujemo pot do cerkve.
tam je cerkev
Pred novo mežnarijo
Nekaj podatkov, če koga zanima:
Nekdanja gotska cerkev, ki je stala na tem mestu je v urbarju
omenjena že leta 150l. Današnja cerkev je bila zgrajena v letih 1703 -
05. Mogočna stavba je vidna že daleč iz doline in je za ta prostor, kjer
ni v bližini hiš in večjih vasi zelo velika. Notranjost cerkve je prava
paša za oči. glavnoi oltar je tretji največji "zlati" oltar na
Gorenjskem. Trje stranski oltarji so opremljeni z deli iz Šubičeve
delavnice. Križev pot je delo Štefana Šubica. V to romarsko cerkev so
nekdaj prihajali romarji iz daljnih krajev.
Zanimivo
zgodbo je povedala mami Marjeta. Pravi, da so pripovedovali, da je
tedaj, ko so te kraje napadali Turki, Marija preprečila vdor Turkom do
njene cerkve tako, da so se konji na Hlevišah (križišče poti pod
cerkvijo) vgreznili v zemljo. In pravi, da se spominja, ko je bila še
otrok in sta z mamo hodili na Veliki Šmaren k maši na Goro, kako so
stare žene na Hlevišah klečale in molile.
Cerkev je danes obnovljena in vredna obiska.
Po daljšem počitku smo se odpravili naprej. Ponovno spust do Dolenje Žetine. Tudi ta nas pelje po svežem gozdu in tudi tu smo našli, slikali in pustili za sabo jurčka.
A ni lep
KO stopimo iz gozda zagledamo obe Žetini, (Gorejna in Dolejna)
Tam gori je naš cilj
V Dolenji Žetini smo spet zagrizli v breg in se po poti dvignili do Gorenje Žetine, upali smo sicer, da se bo sonce za ta vzpon skrilo za oblake, a želje se niso uresničile. Počasi smo prišli do Andrejona, kjer nas je čakala malica.
Opazila sem tole zanimovo drevo: jesenov obsekanec. Nekdaj so sploh v revnejših hišahg (bajtah) nasekali veje drevja, jesena ali hrasta, jih povezovali v vejnke in jih sušili na kozolcu. Pozimi so s tem suhim listjem hranili živali. Veje pa so ble za kurjavo.
Domače, vse domače....odlično
češnjev štrudl
tudi sladoled je domač
Marko je pred kratkim izdal zbirko svojih pesmi in tri nam je danes tudi prebral.
Po daljšem postanku nas je čakala le še vrnitev nazaj v Javorje. Mimo slapu Rancka, mimo soteske Za čelam, kjer se nismo ustavljali, saj je kar precej smrekovih vej nametanih okoli po stezah. Pot nas je vodila naprej. Najprej mimo Korošca, kjer sva se z Anico ustavili in pozdravili Fani.
Slap Rncka je bil tokrat kar precej vodnat.
Z Anico sva pozdravili Fani. Tu je bil doma moj stari ata.
Korošcova hiša je že za nami
Da nebi kdo mislil, da me ni bilo zraven...
Naprej skozi Brinje, kjer nismo
mogli mimo prelepih češenj, ki so se kar same ponujale. Na tem mestu
hvala Petru in vsem Brinucovim. (ampak, če se rabuta se ne zahvali, ali
kako😉)
Ime je pa najbolj zanimivo
Mimo malna na Matikušah smo se vrnili v Javorje, kjer nas je v
gostilni Blegoš čakalo kosilo.
Z Anico sva spet malo "povasvali" in zato ostali zadaj.
Pri teti Ivici in njeni hčeri Mateji v vikendu na Murovah.
Odlična kurja obara in ajdovi žganci
Hvala
vsem, ki ste nam pomagali na tem pohodu. Župniku Cirilu Isteniču,
Katarini Ažbe Peternelj, družini Andrejon in gostilni Blegoš.
Predvsem pa hvala vsem pohodnikom, saj smo imeli en prav lep dan in upamo, da se spet vidimo. Že 18.7. ko bo zbor ob 8.00 uri pri gostilni Blegoš in se bomo opravili na 3. etapo okoli fare (ne gremo na Blegoš, ampak pod Blegošem.)
