Tour Brijuni Rivijera - Ironman Pula 2016

  

  Že tradicijonalni Tour Brijuni Rivijera, to je "runda" s štartom v Škofji Loki in ciljem po skoraj 230 kilometrih v Fažani, oziroma v Peroju, se je lepo pokril z polovičnim Ironman triatlonom v Puli, ki se ga je že drugo leto udeležil naš Aleš Seme.

  Da je oboje precej ekstremni podvig, ni treba posebej poudarjati. Vendar je bil Aleš že spomladi, ko se je načrtoval potek sezone, postavljen pred dejstvo, da se na ta vikend združi Tour Brijuni in Ironman in da se na Ironman gre navijat zanj. Torej mu ni preostalo drugega, kot da se je že od pomladi trudil s tekom, kolesarjenjem in plavanjem. Precejšnja zasluga gre tudi njegovi ženi Katji, ki se je na račun Aleševega uspeha odpovedala marsikateremu svojemu treningu.

 

  Nekateri so se že v četrtek odpeljali z avti proti Fažani. Z njimi tudi Aleš. Midva sva na pot šla v soboto zjutraj ob petih in samo upala sva, da se bo dež, ki je takrat še precej močno padal, do sedmih, ko naj bi štartali fantje s kolesi, umiril. Do Postojne je lilo kot iz škafa, potem pa se je dež umiril in malo pred mejo se je skozi raztrgane oblake prikazala polna luna. Ko sva ob pol osmih prišla v Barbarigo, kjer smo bili nekateri nastanjeni je že sijalo sonce in sušilo mokre ceste. Medtem ko je fante, ki so ob sedmih štartali iz Škofje Loke, še vedno pral dež. Še dobro, da so imeli spremstvo Jerneje s kombijem in so kasneje, ko se je dež umiril zamenjali premočene drese. Do Peroja so se pripeljali brez težav. 

  Medtem smo se mi, ki smo že bili v Barbarigi, tudi odpravili na rundo. Tatjana, Seba, Katja, Igor in jaz smo sklenili, da se zapeljemo do Motovuna, ki, da je baje zelo lepo mesto. A ga žal spet nisem videla, saj smo se v Žminju odločili, da ne bomo nadaljevali poti saj so bili pred nami res črni oblaki in bi šli naravnost v dež. Še prej smo se ustavili v Svetvinčenatu in si na hitro ogledali kaštel Grimani, res mogočno zgradbo z obzidjem in stolpi, na eni strani cerkev in na drugi palača. Sicer nismo smeli v notranjost obzidja, saj so ravno takrat snemali film. 

 

Proti Žminju

 

Kaštel Grimani v Žminju

 

Hehehe, sam smo fajn, a nede 

 

Ženska posada

 

Aleš se pripravlja na tekmo 

 

  V Žminju smo šli na kavo in se nato preko Brbana vrnili nazaj. Najprej v Fažano na rivo na pivo in potem v Barbarigo. Kljub temu, da smo ves čas imeli okrog in okrog grozeče črne oblake, nas dež ni nikjer ujel.

  Kasneje smo se zapeljali v Lučico. Prijeten zalivček malce pred Perojem in počakali fante, ki so se utrujeni in veseli  eden za drugim pripeljali na cilj. Vsi skupaj smo šli na Sandijevo in Andrejino parcelo in tam so dekleta že imela pripravljeno kosilo. 

 

Lučica 

 

 

 

Kosilo

 

Miha - novopečeni mož, Andrej - kralj viadukta, Aleš - gladiator 

  Po testeninah je sledilo družabno popoldne s kopanjem, zelo zanimivimi igrami, kronanjem kralja Viadukta (pravzaprav je to kralj Motovuna...) podelitvijo darilca za našega novoporočenega Miha in spominka na Pulo za Aleša, razdelili smo majice, zvečer pa še žar party.

 

  

 

 Morski deklici 

  

 Prav fletno in zelo toplo morje 

 

Glavni žarmojster

  

Ja, pa ne moreš umazan v pojstlo 

Marsikatera glava naslednje jutro ni bila čisto bistra, pa kaj zato. 

  Aleš se je zbudil prvi in si že pekel palačinke, ko smo se ostali počasi sestavljali. 

 

Halo, halo, Sandi, a je že kofe?

 

Zajtrk

Pri Sandiju je bil zajtrk in kava za vse. Vreme se je kisalo in le nekaj se nas je odločilo da gremo navijati s kolesi.....napaka. Ostali so šli z avti. Ko smo se v Vodnjanu postavili ob cesto in čakali na triatlonske gladiatorje ni nihče pomislil, kako prav nam bo še prišla majhna avtobusna postaja za nami. A so se prav kmalu skoraj vsi drenjali v njej, saj je začelo deževati, ne deževati...začelo je liti, kot bi se utrgal oblak. Premočeni smo se odpeljali nazaj. 

 

Navijači 

 

Mokri navijači 

 

Slika še v kontra smeri 

 

V Barbarigi ni bilo sledu o kakšnem dežju. Preoblečeni v suhe obleke smo se, zdaj z avti odpeljali v Pulo, kjer naj bi počakali na Aleša, ko bo tekel. Vse lepo in prav, če ne bi v Puli začelo spet deževati. in že drugič v nekaj urah sem bila dokože premočena. Ostali so imeli dežnike midva z Igorjem pa ne (zakaj le, saj je bil samo cel dan že deževen) in zato smo se z Jakom, ki je bil tudi premočen, odpeljali nazaj domov. In spet nisem videla arene... Drugo leto, mogoče.

 

Arena

 

Dejmo, Seme

 

Pa spet dež 

  Kasneje smo se vsi zbrali pri Sandiju na parceli na kosilu in kasneje počakali še Aleša, da se je vrnil iz Pule. Vesel, saj je dosegel in presegel načrtovani čas.

Lep vikend, poln lepih spominov in zgodbic za kasneje. In mislim, da nikomur od vseh 29 udeležencev ni žal, da je bil zraven še na enem Kolokinem druženju, kjer smo dokazali, da smo kljub temu, da smo vsi drugačni, vseeno ena velika družina.

 

 

 

Bravo, Aleš in čestitke

Vzpon na Lubnik

 

 Po lepem petkovem kronometru  v Hrastnico in včerajšnji regeneraciji, je bil danes spet en čudovit dan. Začel se je z malce nervoze in hitro prebavo, a se je na koncu izkazal za dan, s še eno res lepo tekmo, ki se brez težav postavi ob bok Jurišu na Vršič.

Bil je dan za že 5. Vzpon na Lubnik.

 To je že tradicijonalna tekma s štartom v središču naše lepe Škofje Loke in nato po (zdaj že lahko rečemo) stari poljanski cesti do Podpulfrce in po lepi vojaški cesti, ki nas po dobrih 7 kilometrih in približno 400 višinskih metrih pripelje do okrepčevalnice Nace kjer je cilj. Tekma se je v zadnjih dveh letih pridružila šopku PPP - Pokal Polanskih Puklov.

Na štartu se nas je nabralo stotrideset, od tega nas je bilo kar trideset tekmovalcev članov kluba Koloka in ob deseti uri je župan, ki se nam je tudi pridružil pri tekmi, zamahnil z zastavico in naznanil štart. 

Tako kot ponavadi se je tekmovalna kolona kmalu po tem, ko smo zagrizli v klanec razpotegnila in kmalu sem se peljala skoraj sama. Pa nič za to. Tekmovala sem sama s sabo in skušala doseči svoj najboljši čas. Ni mi sicer čisto uspelo, a sem bila na koncu zadovoljna, predvsem s tem, da sem naredila letošnji najboljši čas. Že prej sem v hecu rekla, da grem na povprečni čas, ki sem ga med ženskami na tej tekmi že dvakrat (od 4. tekem) ujela. Vendar ga letos niso računali. Nič zato.  V svoji kategoriji sem bila na drugem mestu. Saj niti ni tako pomembno, da sva bili samo dve, kaj ne ....

Vzdušje na cilju je bilo res dobro. Za piko na i celotne tekme, pa je bilo  lepo presenečenje prireditelja za najštevilčnejšo ekipo. Pripravili so namreč veliko torto, ki smo jo razdelili med vse. 

 Zelo lepo organizirana tekma in vse pohvale prireditelju, to je Organizaciski odbor teka 4 mostov (upam, da sem prav napisala). In lahko so zgled tudi prirediteljem Juriša na Vršič... 

 

Ena četrtina koloke. 

Z Matjažem delava plan za v klanec (nč ni pomagal)

 

Tatjana, Katja in Lara...dejmo punce

 

Na cilju

 

Valerija in jaz, ja pa župnan g.Miha

 

Večni tekmici, vedno na nož...

Vedno prijateljici

 

 Lepe, a nede

 

 Andrej, odličen tretji, drugi Primož Porenta in prvi Luka Tavčar 

z novim rekordom proge 16.43

  

Torta za .....

 

Vsi na štengah

Juriš na Vršič

 

Juriš na Vršič je težka tekma. Tu ni skupin, ki bi te vlekle in delale zavetrje. Tu je le klanec in kocke in 24 kockastih ovinkov in klanec....in klanec.... In letos sem bila na tej tekmi le navijačica in  "oblekonoša" Pa mi ni žal.

 

 Kocke in klanec

   Zjutraj smo se brez poprejšnjega dogovora skoraj hkrati zbrali na ploščadi v Kranjski Gori, tam kot običajno. Maretičevi Matjaž, Lara in Sabina, Pečelinova Mojca in Pavle, Sandi je bil že tu. Katja in Aleš, Jaka, ki je pripeljal še Andreja, Drič ter Tomaž in Sanda. Katji se je že v štartu dan začel slabo in do konca dneva sva pogruntali, da se je resno nekaj loteva. Najbrž kakšen virus.. A je vseeno šla na štart. Lara dobre volje, kot vedno. Mojca pa se je mislim, da prvič odločila za tekmovanje na Vršič.

 

Maretičevi malo drugače

 

Andrej Hažič - Drič

 

Seme

 

Igor

  Midva sva s sabo pripeljala gorski kolesi, saj sva imela namen iti lepo počasi do vrha in tam počakati na naše. Sanda se je po Ruski cesti proti Vršiču odpravila peš. V nahrbtnik sem nabrala vetrovke od nekaterih in se eno uro pred štartom skupaj z Igorjem in Sabino odpeljala proti vrhu. Skupaj smo se peljali približno petsto metrov, nato sta šla naprej, saj sem jaz imela res turističen tempo. 

 

Ruska kapelica (tamle gor zadaj ;-) )

 

En možic...dva možica, tisoč možicev

  Vmes sem se ustavljala, slikala okolico, opazovala res lepe gore okrog mene in na koncu sem morala že malce pohiteti, da me niso prehiteli prvi tekmovalci.

  Čeprav sem šla res počasi, sem prišla na vrh kar dobro zadihana. Igor se je že spraševal, kje sem se izgubila. Jaz sem se pa le turistično leno vozila. In nisem se spomnila na Ajdovsko deklico, ki nas že tisočletja gleda iz skal v steni Prisojnika....drugič.

 

Ovčke so poiskale senco

  

Andrej (glave pa ni)

 

 Sandi

 

Pavle

  

Jaka

  

Aleš 

  

Lara

 

Mojca

 

Tomaž

 

Katja

 

Matjaž

 

Dragica Habjan, bravo za vzpon

   Navijala sva malce pod vrhom in nisva čakala dolgo, ko se je pripeljal avto in za njim zmagovalec dirke Matej Kimovec. Nato eden za drugim vsi naši.  Počakali smo da je na cilj prišli vsi tekmovalci in se nato skupaj spustili v dolino. Pri avtih smo se preoblekli, analizirali tekmo in se počasi odpravili na prireditveni prostor, kjer so tekmovalci dobili malico in je sledila podelitev. Tokrat Koloka ni segala po medaljah, saj je bila zbrana skoraj vsa slovenska kolesarska elita, vendar so bili nekateri naši res dobri. Lara na 11. mestu od skupno okrog 70 deklet.  Andrej, tudi krepko pri vrhu.

Juriš na vršič je tekma za katero je škoda, da kljub množičnosti in s tem povezanim precejšnjim prilivom iz strani štartnin, veliko sponzorjev, medisko odmevnostjo, iz leta v leto izgublja na kvaliteti in vsaj kar sem jaz, ki nisem tekmovala, lahko opazila se jim marsikatera "vaška"  tekma lahko postavi ob bok. Saj, nenazadnje v športni vreči ena energijska tablica tudi ni darilo vredno tekme s takim imenom.

A, na Juriš bodo ( bomo) še hodili, saj tu se pokaže kdo je pravi kolesar.

 

Še ena skupinska z (skoraj) vrha. Škoda ker nismo vsi.

 Sandi, Drič in Jaka so se že spustili v dolino

 

Piknik

 

Menda, da rižota ni bila ravno kulinarični presežek

 

Matjaž pravi, da ima prelahne dečve ;-)