Jesen je že tu. Tudi v temperaturah se je drugi koledarski jesenski dan povsem izkazal. Hladno jutro nas je opomnilo, da je čas za dolge rokave in kakšno kapo. Četudi se danes sonce ni prikazalo izza oblakov, pa kasneje mraza ni bilo. Pravzaprav je bila temperatura za hojo idealna in že kmalu nas je hoja tako ogrela, da smo jakne in puloverje spravljali v nahrbtnike. Tudi napoved dežja, ki je ves teden pomalem strašila in obetala celo moker pohod, se je k sreči izkazala za napačno.
Ob deveti uri se nas je pri gostišču Kveder v Spodnji Luši, zbralo
petindvajset pohodnikov. Po običajnem vpisu in nekaj navodilih vodnika
Janeza, smo zakorakali v klanec nad vasjo. Že kmalu smo stopili v gozd in se po strmem kolovozu dvignili na našo prvo višinsko točko. Na Rantovše.
Tu smo prvič zagledali cerkev svetega Tomaža nad Praprotnim
Ratitovec, v ospredju pa cerkev sv. Lenart
Smučišče Stari vrh, zadaj Mladi vrh in pred njima Jarčje Brdo in sveti Valentin
Sveti Tomaž v ozadju Križna gora. Skrajno levo (čisto v vrhu hriba, komajda se vidi) cerkev sv. nadangela Gabrijea na Planici
Rantovše
so zaselek s parimi hišami, ki pa je poseben predvsem zato, ker sem
trumoma prihajajo fotografi in
lovijo lepe slike cerkve svetega Tomaža s čudovito kuliso kamniških alp v
ozadju, seveda mora biti za to primerno vreme, čas, fotografska oprema
in izurjen fotograf. Za primer je pod mojo pripeta še slika, vzeta iz spleta:
Danes se hribi niso videli
Sveti Tomaž, slika vzeta iz spleta
Pokazala se nam je tudi cerkev marijinega vnebovzetja na Malenskem vrhu, ki jo obiščemo na enem od spomladanskih pohodov
Spust v dolino nas je pripeljal mimo kmetije Bolantinc, kjer so se na pašniku pasli trije lepi in prijazni konji.
Ko smo se spustili na najnižjo točko smo nekaj časa hodili po dolini. Šli smo mimo Matajceve kapelice, ki je (zanimivo) le ena od treh v Javorski fari, kamor Krivo Brdo sodi. Še dve stojita v sami vasi Javorje, oddaljeni komaj trideset metrov ena od druge. (četrta pa še ni dograjena in je zato ne omenjam)(še več o Matajcevi kapelici izvem tekom dneva)
Matajceva domačija mimo katere smo se zopret vzpenjali do naše naslednje točke, kjer nas je čakala okusna malica
Pri Podmlačanu sta gospodarja Lado in Olga pripravila domačo malico. Prav vse dobrote na mizi so domače in resnično okusne.
Pripravna "mašina"
Podmlačanov Lado
Seveda smo pokukali tudi v hlev, kjer nas je z glasnim riganjem najprej pozdravil osliček, naprej pa so v ogradah poležavale "mame" svinje, pod lučko pa so se greli komaj en teden stari pujski.
Podmlačanova kmetija je turistična kmetija, ki se s turizmom ukvarja že od leta 1974. V zadnjh letih so se specializirali pradvsem za ortoške skupine; vrtce in šole, katerim ponujajo lepo izkušnjo življenja in dela na kmetiji in stika z živalmi.
Po malici in daljšem postanku smo se odpravili naprej. Še nekaj korakov v klanec in spet smo zavili v gozd in po gozdnih poteh prišli do Jarčjega Brda in cerkve sv. Valentina, ki si jo bomo ogledali na naslednjem pohodu čez en mesec. Pri cerkvi smo zavili na označeno Valentinovo pot in jo že čez nekaj metrov zapustili in se spustili v gozd.
Po stezi, ki je še pred kratkim kolesarjem služila za adrenalinske spuste v dolino, smo prišli na cesto, ki pelje proti spornji postaji šestsedežnice, v Zgornjo Lušo. Mimo opuščene žage smo še nekaj korakov naredili po asfaltni cesti in kmalu opazili lesen mostiček preko katerega smo stopili na pašnik in do kmetije Pri Jurjuc.
Na kmetiji se ukvarjajo s pridelavo in predelavo mleka. Sonja Kokalj nam je pokazala in tudi dala v
pokušinjo njihove domače jogurte. Za dva od teh jogurtov in sicer
malininega na grški način in borovničevega je Sonja letos na festivalu Dobrote
slovenskih kmetij prejela tudi zlato priznanje in po naši (nestrokovni)
oceni - povsem upravičeno
Iz prostora, kjer se pripravlja jogurt je takle pogled v hlev na zadovoljne krave, ki počivajo po paši
Čakal nas je le še kratek del poti nazaj do izhodišča, da pa nismo hodili po glavni cesti, smo raje po kolovozu stopili najprej še malce v breg. Na vrhu smo opazili čredo osličkov, ki smo jih seveda pozdravili in se nato spustili do izhodišča pri Kvedru
Pri Kvedru imajo tudi lepo čredo jelenov, pred fotoaparat pa so stopile le dame košute. Jeleni pa so se mi med mojimi pripravami na slikanje poskrili
Pod kozolčkom pri Kvedru sta nas že čakala Grega Pečnik in njegova sestra, ki sta poskrbela za kosilo.
Še nekaj zanimive perjadi, ki krasi Kvedrovo posest
Pohod je bil kot ponavadi zanimiv. Spoznali smo nekaj še neznanih poti se nekaj krat s skupnimi močmi (tudi pohodnic, ki so tu domačinke) za nekaj metrov izgubili in se spet našli. (povsem brez težav in varno) Dobre volje ni manjkalo. Nekateri so/smo med pohodom nabrali tudi za kosilo ali dve jurčkov in za kakšno malico ali večerjo kostanja.
Zahvaljujemo se vsem pohodnicam in pohodnikom za udeležbo in upamo, da se na naseldnjem pohodu spet vidimo.
Zahvala tudi Janezu, ki je pot pred pohodom večkrat prehodil in raziskal ter nas varno po neštetih vlakah in kolovozih pripeljal skozi lep in nov krog.
Hvala Olgi in Ladotu (Pri Podmlačan) in Sonji Kokalj (kmetija Jurjuc) za vso postrežbo in Gregu Pečniku za odlično kosilo ter gostišču Kveder, kjer so nam omogočili, da smo lahko na njihovi terasi (kljub dopustu) primerno zaključili prijeten pohod.
Se vidimo 31.oktobra (ponedeljek - Dan reformacije) ob 9.00 na zaključnem Valentinovem pohodu (zbor Spodnja postaja šestsedežnice - smučišče Stari vrh)
