Ponedeljek je kot naročen za 3xB: Barbarčeve B...romajo na Brezje.
Ker smo po slučaju spet vsaj tri sestre imele hkrati prost dan (četrti, Eriki ni uspelo) smo zraven povabile še mami in teto Anico. Strica sta tokrat bila zadržana in tako smo se na pot odpravile same. Obetal se je lep dan s temperaturami ki so ravno prave za prijetno hojo.
Več o poti pa ob slikah:
Ob sedmih zjutraj smo se pripeljale.....ja pa ja. Frenk je teto Anico, Veroniko in mene pripeljal v Javorje. Tako bo prav. (Hvala Frenku za prevoz). Počakale smo še mami in Ido, da sta uredile vse potrebno v hlevu in se pripravili, spili smo kavo in se malo pred osmo uro odpravile na pot.
Odpravile smo se skozi vas in po cesti proti Muravam, običajno gremo kar čez travnike na Polešico, danes pa malo drugače. Tudi zaradi mokre trave je bilo bolje tako.
Javorje so že za nami, megle pa segajo čisto do vasi.
Megle so se skupaj z nami počasi dvigovale in Polešica je bila komajda še nad "morjem". V ozadju pa se vidi Lubnik.
Še zadnji pogledi na vas preden jo je zakrila megla,
Pred nami pa že Četena Ravan, vsa v soncu
Mimo Tavčarjeve domačije
Četena Ravan se kopa v soncu dolina pa je v meglenem morju.
Ko smo stopile čez Preval so se hribi, ki se od tu običajno lepo pokažejo skrivali v oblakih in v daljavi so se videle dežne zavese, ki pa nas niso popolnoma nič prestrašile. Kasneje je priletelo tudi nad nas par kapljic dežja.
Nadaljevale smo pot v Zapreval
Pri Žgajnarju je zelo dober studenček
Žgajnarjeva hiša pa še vedno (oz, kot vedno) vsa v cvetju.
Paše je še dovolj ij na smučišču zaenkrat še kraljujejo krave. V ozadju vas Rovte v Selški dolini (Rout)
Tu sva z mami, ki sva hodili zadaj, opazili trop srna, a ga sestri in teta niso videle ker so bile preveč "globoko v debati". Nasploh je čudno, da smo na vsej poti videle toliko živali (srne, veverice..) saj mislim, da je bilo edino le v klanec mogoče kake tri minute povezane tišine. Brez skrbi, nismo opravlajle, a če me kdo vpraša o čem smo osem ur pohoda govorile.....nimam pojma. Je bila pa debata vso pot strašno zanimiva.
Mimo žage v Routu
Prečkale smo njegov teritorij, kar je prav ponosno tudi pokazal in še nekaj časa lajal za nami.
Stari in Mladi vrh sta že za nami
Kažipot v Rovtu. Mami gleda kam bi šla.
Ida točno ve kam.
Mami pa pravi, da naslednjič gre kar v rim, saj ni niti 500 kilometrov.
Šle smo naprej in po rahlem spustu po makadamski cesti prišle na Golico.
Od tu pa po asfaltu v dolino. Do Selc.
Nekaj mertov od tega mosta se ob cesti pozna steza po kateri jeleni prečkajo cesto, ko grejo do vode. Vsako leto je vidna
Vrtec
V Selcah (Selcih?😳) smo v pekarni kupile zajtrk in kar posedle na stopnice okoli te kapelice in pomalicale. Čakal nas je najstrmejši del poti.
Kužno zanmenje ob poti, na katerem je na eni strani upodobljena sveta Ana. Mimo tega znamenja pelje nekoč glavna pot v Dražgoše, danes komajda le še kolovoz.
Pričetek klanca. Steza je lepa in ves čas pelje po gozdu. Ida je prehodila skoraj enkrat več kot me, saj je vmes iskala jurčke.
Nšla jih je kar nekaj.....važička.
Na vrhu klanca, ki smo ga premagale v slabi uri, stoji kapelica. Tu je tromeja treh katastrskih občin (Lajše, Kališe in Selca). Na kapelici pa so upodobljeni patroni štrirh cerkva ki se nahajajo v bližini v smeri freske: Mohor, Miklavž, Jedert, Peter
Tu pri kapelici smo mami in me tri sestre še zapele pesem po očetovam naročilu...
Malica ob poti, za nami je cerkev na Jamniku.
Ves čas pa si na poti sledijo studenci in povsod je bilo dovolj vode, da smo jo lahko dotočile v flaške.
Spust iz Jamnika v Kropo je strm in za kolena neprijeten. A pelje po gozdu, kjer bi si jaz brez težav spet zamislila kakšno pravljico, saj so stare bukve in ostanki bukovih debel skrivenčene in obrasle z mahom, kot nalašč pripravne za domovanje gozdnih živali in ostalih bitji.
Neutrudna mami. Brez težav je prehodila vso pot.
V spodnjem delu tega gozda so otroci iz vrtca naredili pravo palčkovo kraljestvo, saj iz debel in izpod korenin tu in tam kuka kak palček. Le škoda, ker se mi zdi, da jih je bilo lani še več.
Mimo cerkve smo se spustile v Kropo in že zakoj naletele na stara opuščena korita po katerih je nekoč tekla voda in poganjala kovaška kladiva ali mehove.
Kropa
Pa spet malo v klanec
Srce v Mišačah
Kače so gluhe pravijo, zato se ta ni skrila. (neškodljiva - celo koristna in nestrupena črnica)
Preko Save
Zelo zanimivo dvorišče, tu reklamirata (pozabila sem imeni) dobr domač med
Najtežji in najbolj zoprn klanec iz Globokega na polje. Najbrž zato, ker so noge že utrujene in glava ve da ni več daleč. Se da iti tudi drugje, a so tu navajene.
Čez avtocesto
Čisto, čisto zadnji kratki klanček.....
....Ida in konjička...
......na vrhu pa se pokažejo Brezje
Vesele in malo utrujene pred cerkvijo. Lepo je bilo in kljub temu, da je bilo naslednji dan malce težje vstati in sestaviti kosti in mišice v pravilne položaje, smo vse prepričane, da naslednje leto pot ponovimo.
Pot smo opravile v devetih urah (sedem ur in pol je bilo aktivne hoje) in naredile 29.60 kilometrov ter 970 vm.
Ni komentarjev:
Objavite komentar