(pri tejle objavi mi je ponagajal en škrat in mi pol besedila obarval v belo, sem popravila)
Jutri greva na gorca! Je rekel Igor včeraj. Meni je prav, imam čisto nove zimske kolesarske hlače in jih moram preizkusit.
Jutro je bilo temno, megleno in odhod sva prestavljala vsake pol ure dokler ni bila ura že deset, ko sva hkrati oba predlagala: greva raje nekam na sonce, peš. Igor je takoj predlagal Stari Ljubelj. Dobro. Ni sicer nekaj grozno veliko hoje, na soncu bova pa le. Pa še po novo zalogo "jegra" moram iti (no, zadnjič sva kupila enega ekstra, nekakšno mešanico s kavo, a meni res ni pitno)
Odpeljala sva se proti Gorenjski. Megla se je razkadila šele v Tržiču. Ko sva se pripeljala na Ljubelj pa nenormalno veliko avtomobilov tako, da sva kar nekaj časa iskala prostor.
Kogar zgodovina ne zanima lahko tole brez problema preskoči:
Pot, no cesta proti koči na Starem ljubelju je strna in skoraj nepredstavljivo je, kakšno vlogo je imel ta najstarejši Evropski gorski prelaz. Preko tega prelaza je potekala pot verjetno že v prazgodovini. Kasneje pa je bila to najpomembnejša in najkrajša trgovska pot in glavna povezava rimske Emone in nekoč glavnega mesta Norika Virunuma na Gosposvetskem polju (Norik je bila rimska provinca, ki je obsegala skoraj vso današnjo Avstrijo, del Bavarske in del Slovenije) Preko prelaza so Rimljani tovorili železo in priznano noriško jeklo* Nazaj na celino pa morsko sol.
* - (V okolici Kimskega jezera na Bavarskem so geologi našli več jam z železom, ki naj bi na zemljo okoli leta 450 pred našim štetjem prišel v obliki meteorita oziroma njegovih velikih ostankov, saj naj bi le-ta v atmosferi eksplodiral, kosi pa naj bo bombandirali okolico jezera. In iz tega železa so kasneje izdelovali najboljše norijsko jeklo in iz njega izdelovali meče, ki so bili zelo cenjeni po vsem tedanjem rimskem imperiju. - iz bloga Munchen - Tehnični muzej 5.december 2016)
Preko prelaza je potovalo, bežalo, napadalo in se kakor koli in z zelo različnimi nameni gibalo veliko zgodovinskih osebnosti od grofa Lambergerja (živel je na gradu Kamen v Begunjah, ko se je šel na Dunaj borit s Pegamom, preko Ljubelja je na oslu bežal Primož Trubar. Neuspešno ga je osvajal Napoleon, preko njega je na Gorenjsko leta 1941 vdrla nemška okupacijska vojsjka (in kasneje pod njinm zgradila podružnico koncentraciskega taborišča, katerega razvaline je moč videti pod prelazom). Že leta 1689 je Janez Vajkard Valvazor načrtoval izkop sedanjega predora in to tudi opisal v Slavi vojvodine Kranjske, skoraj 250 let preden se je predor res zgodil.
Torej; cesta se res precej strmo dviguje in v serpentinah pripelje do koče na Starem Ljubelju. Pozimi se tu sankajo in večkrat sem pogledala nazaj in dvomim, da bi se spustila po takšnem bregu....Morda v snegu izgleda drugače.
Pri koči pa množica "pohodnikov" zato sva se kar hitro odločila, da se odpraviva še malo naNprej. Na tabli pri koči je označena pot na Povno peč - 30 minut. Prepričala sva se,da je pot primerna za opremo, ki sva jo imela (nizke pohodne čevlje) in jo mahnila za kočo v levi klanec.
Steza ves čas pelje ob oznakah za državno mejo (betonskih konfinih - mejnikih) in malo gor malo dol, nazadnje pa še malce bolj gor pripelje do golega, špičastega vrha, na katerem je skrinjica in klopica, ki pa je bila prazna, saj je na vrhu danes prav nemarno pihalo in tistih nekaj obiskovalcev se je posedlo v travo malce nižje, v zatišje. Razgledi pa res lepi in pogled na Vrtačo in Begunjščico še preden pridemo do vrha je prelep. Z vrha pa razgled na Avstrijsko stran in proti Grebenu Košute v megleno dolino.
Ker je pihalo sva se kmalu spustila nazaj proti koči na Ljubelju, se tu še malo posončkala in se počasi odpravila po strmi cesti nazaj proti avtu.
Zanimiv kratek pohodek, ki pa postreže z res prelepimi razgledi, le obiskovalcev je morda za koga, ki raje obiskuje samotnejše poti mnogo preveč.
