nedelja, 27. avgust 2017

Ivan Tavčar - Cvetje v jeseni

   Letos mineva sto let odkar je povest Ivana Tavčarja začela izhajati v podlistku Ljubljanskega zvona. Ob tej obletnici se je na Visoški domačiji odvilo precej dogodkov.


Lepi kraji, kamor je Ivan Tavčar postavil povest Cvetje v jeseni (in seveda med Goro in Blegoš- povsem levo na sliki)

 Predstavitev knjige Cvetje v jeseni v poljanskem narečju in same povesti v poljanskem narečju. Sledil je muzikal Cvetje v jeseni. Odprli so teniško igrišče ob dvorcu, ki ga je pred 120 leti zgradil Ivan Tavčar, na katerem je kasneje potekal celodnevni turnir po starem. V nedeljo je sledil pohod na Blegoš, za katerega mi je neznansko žal, da se ga nisem udeležila, saj je bil lepo popestren z odlomki iz povesti. Nazadnje še postavitev novega (starega so ukradli) doprsnega kipa dr. Ivana Tavčarja v kapelico nad njegovo grobnico. 



Odlomek iz dramatizacije v poljanskem narečju  


 Nova knjiga: Dramatizacija povesti v poljanskem narečju
 Originalna povest Ivana Tavčarja Cvetje v jeseni in
spremna beseda Andreja Šubica



Tavčarjev dvorec je bil svečano obsvetlen. Na pročelju so se vrteli odlomki iz knjige in slike Tavčarjeve rodbine


  To izjemno lepo povest o ljubezni, ki se prebudi med mlado Meto in Janezem, je Tavčar postavil v kraje pod Blegošem. V povesti, katero priporočam v branje vsem, lepo opiše lepoto naših hribov; Blegoša, Starega vrha, Koprivnika in Mladega vrha. Obenem pa prikaže bedo in trplejne takratnih revežev, torej ljudi, ki so živeli kot bajtarji od pomoči dobrih gospodarjev, pri katerih so lahko delali kot dninarji. Presunljiv primer kočarja Skalarja, ki ga Janez sreča, ko prvič obišče sorodnike na Jelovem brdu. Skalar je bil po krivem obtožen, da je ubil bogatega soseda Kalarja in zato 16 let sedel v Gradiški (zapor v Stari Gradiški na Hrvaškem ) Preproste bsede žene Luce, ki pripoveduje o tem, kako je živela sama, izobčena od cele vasi in je svojo malo hčerkico, ki je umrla od lakote morala pokopati ponoči.....

Odlomek iz povesti kjer Kalar prosi Skalarja za odpuščanje


.....Do hlapca Danijela, ki ima težave s pijačo in ga le ta na koncu pahne v beraštvo in dekle Lize, ki pa se le "postavi na noge" in na koncu zaživi kot žena v lastni hiši,  ter življenja in običajev na kmetih. 
    Koliko krat sem videla film, ne vem več. Morda je že premalo prstov na obeh rokah. Vedno ga rada pogledam. Zaradi čudovite zgodbe in predvsem zaradi prelepih posnetkov mojih dragih domačih krajev. Škoda pa se mi zdi, da se na televiziji ne predvaja igra, ki so jo domači, poljanski igralci, igrali pred mnogo leti. Igrana je v pravem poljanskem narečju (v filmu govorijo zgornje gorenjsko narečje). Je pa res, da je za širši slovenski krog morda malce manj zanimiva zaradi jezika samega. 
   Ko sem pred letom imela priložnost iti gledat muzikal Cvetje v Jeseni v Medvodah, sem bila kar malo skeptična. Ali bo to to. Ali bo le slaba kopija filma. In moram reči, da sem bila navdušena. Zelo dobra igralska zasedba, čudoviti tenor Matjaža Robavsa in meni že tako vedno zelo všeč Nina Pušlar. Vsi ostali glasovi ubrani in res vrhunski. 
  Za predstavo na prostem Na Visokem ob Tavčarjevem dvorcu sem karte kupila že pred meseci, da jih slučajno nebi zmanjkalo. S sestrama Veroniko in Ido, tetama Minko in Anico ter mamai in atijem smo si to predstavo ogledali. In spet sem bila navdušena, tako kot prvič. Prav tako brezhiben nastop vseh igralcev-pevcev je navdušil občinstvo, da je sledil dolg stoječ aplavz.




   Prav vsem pa toplo priporočam, da vzamete v roke knjigo in preberete povest. Saj je v njej še precej lepih odstavkov, ki jih pač v igri ni mogoče prikazati. 


Še en lep odlomek opisuje naš Blegoš
  
Dovolila sem si objaviti odlomke iz nove knjige z namenom da prebudim "firbca" in povest v knjižni obliki še kdo vzame v roko.

sreda, 23. avgust 2017

Storžič (po Žrelu)

   Po točno osmih letih in enem dnevu sem spet obrisala pajčevine iz moje plezalne čelade. Toliko je minilo od mojega pohoda na Triglav. Tudi tokrat sta me s sabo povabila teta Anica in Frenk, tako kot takrat na Triglav. Gremo na Storžič. Preko Žrela in čez Škarjev rob nazaj. Juhu, stena "zajle" klini....seveda grem. 



  Sicer sem letos kar precej hodila, plezanje je pa vseeno malo drugače kakor pohod na Blegoš. Zato sem imela zjutraj kar nekaj treme. Poleg tega, da sem se noro veselila, sem vseeno malo slabše spala. A Anica in Frenk hodita lepo in vmes se ponavadi ustavljamo in veliko gledamo okolico. Razglede in tudi cvetlice, skale, živali.... 
  Zjutraj sta prišla pome in Anica je povedala, da greva same, ker Frenka boli koleno in se zato ne upa v steno. Škoda. Da pa naju bo peljal do izhodišča in kasneje prišel iskat. Hvala Frenk.


  
  Skozi Tržič in do Loma smo se peljali, ko so ljudje odhajali na delo. Bilo je še rahlo mračno. Ko smo se pripeljali do doma pod Storžičem ni bilo tam še nobenega avtomobila. Jutro je bilo lepo, precej sveže a za hojo ravno pravo. Frenk se je odpeljal domov, midve pa proti stenam, ki so se dvigale pred nama.



  Pot naju je najprej peljala skozi gozd in mimo planine Jesenje, precej v klanec po dokaj razdrapani traktorski vlaki, ki pa kmalu pride na vse redkeje porasle bregove, kjer se steza cik - cakasto vzpenja proti steni. Po pol ure hoje sva se pod steno ustavili, si nadeli čeladi in palici zložili v nahrbtnika. Od tu naprej pa je bila zame ena sama pravljica. Počasi sva se vzpenjali, oprimki v skali so zelo dobri, kjer je bolj izpostavljeno je napeljana jeklenica in klini. Potrebno je paziti, saj je pogled v globino kar "zanimiv" predvsem za koga z vrtoglavico. Vmes sem se ves čas ustavljala in gledala cvetje v skalah in mahove in seveda greben košute ki se je iz metra v meter bolj kazal izza zelenih gričev ki so ležali prad nama (Bela peč, Konjščica mislim, da se tako reče tistim gozdnatim hribom)


  
Precej navpično

Lestev za pomoč



Pogled nazaj in navzdol

  Po dveh urah hoje in plezanja sva prišli na greben, kjer se je pred nama odprl razgled na celotno spodnjo Gorenjsko. Vse male vasice takoj pod Storžičem pa vse preko Kranja do Ljubljane in Kamnika. ta pogled je bil res dih jemajoč. Proti Triglavu je bilo sicer malce megleno. 

Ene vrste kamnokreč

Zoisova zvončnica (zanjo je značilno da ima edina na koncu stisnjen cvetek)



Odcvetela (Triglavska roža?)

Svišč (Froelichov? )

Brezstebeljna lepnica

Retijev mak

En sam zapozneli cvetek alpske velese, ostali cvetki so bili že "kosmatki"

Te tudi ne poznam. (Morda mi bo pomagala teta Minka)


Po grebenu, ki je mestoma malo izpostavljen, saj na nekaterih delih pelje stezica povsem po vrhu in je na vsako stran le strm breg, sva nekaj časa lepo hodili. Prav kmalu pa sva spet morali uporabiti roke in se po jeklenicah povzpeti po steni do grebena iz katerega sva že zagledali križ na vrhu. 

Po grebenu, tole še ni vrh

Tamle je pa že

Razgledi

  Po točno treh urah (toliko je tudi markirana pot ) sva prišli do vrha, pod križ. Na vrhu pa malo razočaranje, saj je popolnoma prekrit z ovčjim drekom in neznansko smrdi. Vpisali sva se v knjigo. Na zemljevidu, ki ga je imela Anica s sabo sva si ogledali kraje, predvsem na severni strani. Greben Košute od Velikega vrha, Kofce gore, Kladiva do Košutnikovega turna in ostale. Pred nama je bila precej nizko Kriška gora s Tolstim vrhom, na drugi strani se je videla koča na Kališču, Krvavec, Kalški greben in Grintavec. Lepo se je videlo Jezersko in presenečena sem bila, da je to tako veliko naselje.

Vrh je popolnoma prekrit z ovčjimi iztrebki

Teta Anica


Pa še obedve


 Še dve slikci in nato sva se spustili par metrov niže, kjer ni bilo več sledu o gnoju in tam pomalicali. Šele takrat sva sva opazili prva pohodnika ta dan. Frenku sva sporočili, da sva prišli na vrh in se dogovorili da naju pride iskat.

Tik pod vrhom je v steni stara "leternica" v kateri je svečka v spomin na ..... 
 

Malica: mamina klobasa in češpe

  Vračalisva se preko Škarjevega roba in takoj od vrha je tudi tu potrebno kar precej paziti. Pogled nazaj navzgor je bil kar dobro "navpičen" in tudi tu je še precej jeklenic in klinov. Malce niže sva sneli čeladi in spet iz nahrbtnikov potegnili palice. Tu sva srečali še dve pohodnici.


Pogled nazaj proti vrhu

Lepa stezica

 Pot se je preko Škarjevega roba precej položno spuščala proti vedno bolj zelenim, z rušjem, resjem in nizkim grmičevjem poraslim bregovom, ki so počasi prehajali preko borovcev in posameznih smrek do gozda.  Steza v gozdu postane širša in nazadnje preide v traktorsko pot. Tu sva srečali še petega pohodnika ta dan, ki se je šele začel vzpenjati. Po dobrih petih urah sva prišli nazaj na izhodišče. Nekaj korakov preden sva zaključili krog, sva se spustili po označeni stezici še do balvana sredi gozda, na katerem so spominske table vseh, ki so umrli v teh gorah gorah, in nekaterih, ki so umrli v gorah drugje po svetu. 

Steza počasi preide v gozd

Še zadnji pogled na vrh preden sva prišli v gozd

Ogromno mravljišče. Med potjo skozi gozd sva večkrat opazili mravlje, ki so se selile čez pot

Velik balvan s spominskimi tablami

  Ko sva prišli nazaj na parkirišče naju je Frenk že čakal. V dom smo odšli še na dobro turško kavo. Tam smo srečali mladega pohodnika, ki se je namenil peš do Tržiča. Frenk mu je ponudil prevoz in rad ga je sprejel. 




  Zelo lep dan in zelo lep pohod. Res sem uživala v vsakem trenutku in upam, da do naslednjič pajki ne bodo imeli časa naplesti palčevine v čeladi.   

torek, 15. avgust 2017

Blegoš

  V času mojega dopusta sem odkljukala tudi Blegoš. No, to sem malo čudno povedala, saj na Blegoš bi lahko šla vsak dan, tako je lepo. Da sem bila pa letos prvič gor ...... Več kot eno leto je, odkar sva šli z Ido na Blegoš.



  Klicala sem teto Anico in jo vprašala, če bi s Frenkom šla z menoj. Seveda. Naneslo je sicer tako, da sem šla jaz z njima, saj je Frenk peljal in me  pobral doma pred hišo. Pohod sem omenila tudi Idi in je bila seveda takoj za to, da gre z nami. Z njenim kužatom Dingom. Igor pa je malce kasneje šel od doma s kolesom. Po vojaški cesti in do koče na Blegošu.

Igor je prišel s kolesom


  Frenk je naju z Anico odložil v Žetini pri Mihovem kozolcu, kjer je z zeleno rumenimi markacijami, ki me spremljajo že zadnjih nekaj pohodov, označena peš pot na Kal. On se je zapeljal naprej do Kala. Midve pa sva po lepi poljski poti mahnili proti Kalu. Preko lepih in dolgih travnikov in njiv, mimo strmega pašnika, kjer so naju z vrha radovedno gledale ovce in nato v gozd.



Tu sva z Anico začeli pohod



Ovčke

Steza do Kala


 Markacije tam zavijejo iz poti na stezo po kateri sva po slabe pol ure hoje prišli na Kal. Frenk je še vednio čakal Ido. Sicer smo se zmenili, da ko prideta Ida in Dingo, da bodo šli kar počasi naprej. A je Ida prišla le minuto ali dve kasneje, kot sva na Kal prišli midve z Anico.

Na Klu ni bilo še nikogar


 Nato smo skupaj zagrizli v klanec, po grebenu proti vrhu. Po najlepši poti. Frenk naprej, za njim jaz in Anica in zadaj Ida z Dingom, ki je imel veliko dela z ovohavanjem vseh dreves in kamnov in ves čas je morala prepletati povodec okoli dreves. Bilo je še prijetno hladno in sonce, ki se je že bolj proti vrhu pokazalo med drevjem, je kar prijalo in nas grelo. Standardni počitek na grebenu in pri bunkerju. 








  Razgledi so bili lepi, a po vrhovih sosednjih hribov so se nabirale megle in koča na Ratitovcu se nam je le za trenutek pokazala med oblaki.. Steza se proti vrhu malo poravna, zavije v desno in tu smo že zaslišali kravje zvonce. Vse polno jih je bilo na vrhu, krav in teličkov. 


Avstrijski sviščevec 



Prijazna in radovedna krava



  Dingo je prav lepo mirno in pohlevno na povodcu šel ob Idi. Radovedna krava ga je na vrhu dolgo nepremično gledala in se mu počasi približala. Malce kasneje sta se že prav prijateljsko lizla po gobčkih. Nismo se dolgoo mudili na vrhu in smo kar nadaljevali pot naprej čez vrh in na drugo stran dol, do koče.

Lepo so se videle vasice posejane po okoliških gričih






  Pri koči še ni bilo nobene gneče, saj tudi prej nismo srečali nikogar, le na vrhu štiri dekleta, ki so bila kasneje tudi pri koči. V koči smo naročili pravo turško kavo in čaj in pred kočo na toplem soncu pomalicali. Dingotu je štrene mešal domači muc. Sicer je mačkov vajen a ta je bil res domač in scrkljan. In ko je ugotovil, da ima Ida brikete za Dingota je na vsak način hotel do njih. Čez nekaj časa je prišel tudi Igor. Skupaj smo se še nakaj časa greli na soncu. V tem času  se je okoli koče nabralo kar precej pohodnikov. 


Planika še vedno lepo raste v koritu ob koči



  Že takoj smo imeli v planu vrnitev po stezi na Prvo ravan in po cesti nazaj na Kal. Z nami je šel tudi Igor, se malo zapeljal naprej in nas počakal. Stezo so "predelali" v traktorsko pot a je letos že precej lepša kot lani, ko je bila narejena čisto na sveže in je bila bolj podobna eni veliki rani. Seveda se razume, da je treba les spraviti iz gozda in nekje na sredi je velika poseka, kjer so rasle smreke. Najbrž je bil na delu lubadar. Pot se na Prvi Ravni priključi na lepo cesto, po kateri  smo prišli na Kal. 






  Če se nebi oglasili še doma v Javorjah na kavi, bi mami in ati najbrž zamerila. Igor se je spustil naprej, mi pa smo mu sledili z avtom.....haha, to bo ja.... ko smo prišli do doma je Igor že sedel pred hišo za mizo in nas čalal. Mami nam je skuhala kavo, z Anico sva se še "napasli" na češpi (ja češpi, ne slivi) in odpeljali smo se domov. Igor s kolesom, mi z avtom. Ida pa v službo.




  Lep dan in lep pohod. Z Anico in Frenkom pa smo se že dogovorili za naslednjega....če bo vreme in če bom lahko dobila še en dan dopusta.