V času mojega dopusta sem odkljukala tudi Blegoš. No, to sem malo čudno povedala, saj na Blegoš bi lahko šla vsak dan, tako je lepo. Da sem bila pa letos prvič gor ...... Več kot eno leto je, odkar sva šli z Ido na Blegoš.
Klicala sem teto Anico in jo vprašala, če bi s Frenkom šla z menoj. Seveda. Naneslo je sicer tako, da sem šla jaz z njima, saj je Frenk peljal in me pobral doma pred hišo. Pohod sem omenila tudi Idi in je bila seveda takoj za to, da gre z nami. Z njenim kužatom Dingom. Igor pa je malce kasneje šel od doma s kolesom. Po vojaški cesti in do koče na Blegošu.
Igor je prišel s kolesom
Frenk je naju z Anico odložil v Žetini pri Mihovem kozolcu, kjer je z zeleno rumenimi markacijami, ki me spremljajo že zadnjih nekaj pohodov, označena peš pot na Kal. On se je zapeljal naprej do Kala. Midve pa sva po lepi poljski poti mahnili proti Kalu. Preko lepih in dolgih travnikov in njiv, mimo strmega pašnika, kjer so naju z vrha radovedno gledale ovce in nato v gozd.
Tu sva z Anico začeli pohod
Ovčke
Steza do Kala
Markacije tam zavijejo iz poti na stezo po kateri sva po slabe pol ure hoje prišli na Kal. Frenk je še vednio čakal Ido. Sicer smo se zmenili, da ko prideta Ida in Dingo, da bodo šli kar počasi naprej. A je Ida prišla le minuto ali dve kasneje, kot sva na Kal prišli midve z Anico.
Na Klu ni bilo še nikogar
Nato smo skupaj zagrizli v klanec, po grebenu proti vrhu. Po najlepši poti. Frenk naprej, za njim jaz in Anica in zadaj Ida z Dingom, ki je imel veliko dela z ovohavanjem vseh dreves in kamnov in ves čas je morala prepletati povodec okoli dreves. Bilo je še prijetno hladno in sonce, ki se je že bolj proti vrhu pokazalo med drevjem, je kar prijalo in nas grelo. Standardni počitek na grebenu in pri bunkerju.
Razgledi so bili lepi, a po vrhovih sosednjih hribov so se nabirale megle in koča na Ratitovcu se nam je le za trenutek pokazala med oblaki.. Steza se proti vrhu malo poravna, zavije v desno in tu smo že zaslišali kravje zvonce. Vse polno jih je bilo na vrhu, krav in teličkov.
Avstrijski sviščevec
Prijazna in radovedna krava
Dingo je prav lepo mirno in pohlevno na povodcu šel ob Idi. Radovedna krava ga je na vrhu dolgo nepremično gledala in se mu počasi približala. Malce kasneje sta se že prav prijateljsko lizla po gobčkih. Nismo se dolgoo mudili na vrhu in smo kar nadaljevali pot naprej čez vrh in na drugo stran dol, do koče.
Lepo so se videle vasice posejane po okoliških gričih
Pri koči še ni bilo nobene gneče, saj tudi prej nismo srečali nikogar, le na vrhu štiri dekleta, ki so bila kasneje tudi pri koči. V koči smo naročili pravo turško kavo in čaj in pred kočo na toplem soncu pomalicali. Dingotu je štrene mešal domači muc. Sicer je mačkov vajen a ta je bil res domač in scrkljan. In ko je ugotovil, da ima Ida brikete za Dingota je na vsak način hotel do njih. Čez nekaj časa je prišel tudi Igor. Skupaj smo se še nakaj časa greli na soncu. V tem času se je okoli koče nabralo kar precej pohodnikov.
Planika še vedno lepo raste v koritu ob koči
Že takoj smo imeli v planu vrnitev po stezi na Prvo ravan in po cesti nazaj na Kal. Z nami je šel tudi Igor, se malo zapeljal naprej in nas počakal. Stezo so "predelali" v traktorsko pot a je letos že precej lepša kot lani, ko je bila narejena čisto na sveže in je bila bolj podobna eni veliki rani. Seveda se razume, da je treba les spraviti iz gozda in nekje na sredi je velika poseka, kjer so rasle smreke. Najbrž je bil na delu lubadar. Pot se na Prvi Ravni priključi na lepo cesto, po kateri smo prišli na Kal.
Če se nebi oglasili še doma v Javorjah na kavi, bi mami in ati najbrž zamerila. Igor se je spustil naprej, mi pa smo mu sledili z avtom.....haha, to bo ja.... ko smo prišli do doma je Igor že sedel pred hišo za mizo in nas čalal. Mami nam je skuhala kavo, z Anico sva se še "napasli" na češpi (ja češpi, ne slivi) in odpeljali smo se domov. Igor s kolesom, mi z avtom. Ida pa v službo.
Lep dan in lep pohod. Z Anico in Frenkom pa smo se že dogovorili za naslednjega....če bo vreme in če bom lahko dobila še en dan dopusta.
Ni komentarjev:
Objavite komentar