Naj zmaga življenje!

 Največji dar, ki ga kadarkoli dobimo in nam je dan vsem, a se tega pogosto ne zavedamo, je dar življenja. Običajno nenapovedano in nenadoma nam je ta dar vzet. Se pa zgodi, da imamo možnost, predvsem pri nenadni odpovedi srca človeku, ki se mu je to zgodilo, pomagati. Če smo o postopku poučeni, še bolje pa, če imamo pri roki defibrilator, je sam postopek preprost in ga je sposoben opraviti skoraj vsak. In takrat imamo možnost, da nekomu damo največ kar lahko. Vrnemo mu življenje. 

 Ko je pred nekaj tedni Nevenka Bertoncelj pristopila do nas (ŠD KOLOKA) in nam povedala, da si želi, da bi nekje na mestu, kjer je pred letom dni prenehalo biti srce njenemu možu Zmagotu postavila AED (avtomatski eksterni defibrilator) smo se v klubu takoj strinjali, da skupaj izvedemo akcijo zbiranja prostovoljnih prispevkov. Imenovali smo jo: NAJ ZMAGA ŽIVLJENJE!

 V dobrem mesecu dni zbiranja  prispevkov na TRR, smo zbrali dovolj, da lahko danes z veseljem povemo, da smo namesto enega lahko kupili tri.  Hvala vsem, ki ste to omogočili.

 

Začetek akcije

 

Na Lubniku

 

Okrepčevalnica Nace

 Brez besed 💕

Včeraj se je zgodil dan, ko smo v uporabo predali prvega. V vasi Breznica, na kolesarsko zelo oblegani poti do okrepčevalnice "Nace" ali kot kolesarji pravimo "passo di Nace". Vse je šlo kot po načrtu. Še vreme je sodelovalo, saj je bil kljub poznemu maju prvi dan tega meseca, ko ni deževalo, pravzaprav je bilo zelo lepo in toplo. Morda malce grenkega priokusa le zaradi skromne udeležbe, predvsem ostalih kolesarjev in pohodnikov, saj to ni bila akcija le Koloke, pač pa vseh, ki želijo, da Zmaga življenje,  a kdor je želel videti in izvedeti je prišel. Zato se še enkrat zahvaljujemo vsem, ki ste prišli.

Opis dogodka pa v slikah: 

Člani kluba Koloka smo se zbrali ob kavarni Štenge in s počasno vožnjo odpeljali defibrilator do Breznice.

 

Defibrilator smo s kolesi pripeljali v Breznico

 

Par besed in zahval, kot se spodobi (hvala Stanko Livk)

 

 

Nevenka Bertoncelj- pobudnica akcije, Stanko Livk - predsednik KZ Zminec in jaz - predstavnica ŠD Koloka

 

Defibrilator smo postavili na njegovo mesto

 

Brane Kalan (hvala Brane za montažo omarice) je pokazal kako je prav

 

Malo smo pa ponosni in zelo veseli

 

 Še z Vido Habjan, lastnico hiše (hvala Vida za vse)

 

 

 Zapeljali smo se do okrepčevalnice Nace, kjer je ekipa prve pomoči RKS OZ Škofja Loka, prikazala postopek oživljanja in uporabo defibrilatorja

 

Kdor je želel je lahko tudi sam poizkusil

 

  Špeli sta nam pokazali tudi položaj poškodovanca, ki diha in ga ni potrebno oživljati in ga izvedemo, ko smo ocenili, da ni suma na poškodbo vratne hrbtenice 

 

 Lep dan smo imeli in lep zaključek prvega od treh delov akcije. Hvala vsem, ki ste pomagali. Spekli pecivo, pripravili prigrizke. Vidi Habjan in njeni družini za gostoljubje. Posebna zahvala obema Špelama iz ekipe prve pomoči RKS OZ Škofja Loka. Hvala Miri in Tonetu Bevk in okrepčevalnici Nace, Branetu Kalanu za montažo omarice, vsem ki ste se udeležili dogodka.  

 Ta defibrilator je postavljen z namenom, da nekomu reši življenje, ko bo treba.....če bo treba. Najbolj veseli bomo pa seveda, če bo ostal lepo spravljen v omarici in ga v naslednjih letih ne bo nikoli treba uporabiti. 

Pazite nase, poslušajte telo in:  NAJ ZMAGA ŽIVLJENJE!!

Pohod s pesmijo - v Lom in nazaj

 Tretji pohod TD Stari vrh imenovan Pohod s pesmijo je nekakšen pohod v neznano. Janez nas vsako leto pelje drugam. In če smo lansko leto šli na vzhodno stran in na Gabrško goro smo letos ubrali čisto nasprogtno smer. 

Odpravili smo se proti zahodu, pod Goro in v vasici, ki geografsko nekako ne spadata čisto pod Javorsko področje. Čeprav nekatere hiše sodijo pod javorsko faro. Podali smo se v Zakobiljek in Lom. Naša najbolj oddaljena točka na poti je bila domačija pri Čuž, kjer se ukvarjajo s predelavo mesa in izdelavo salam ter suhomesnatih izdelkov.

 Na poti smo imeli še druge načrtovane in nenačrtovane postanke. Ni nam bilo dolgčas, saj so se z nami na pot podali pevci Šentjernejskega okteta, na vsaki postaji pa so nas pričakali še drugi glasbeniki. Sestav harmonika, kitara in bas kitara, (Poljanski orgličarji) pri Čuž, ter Francetove orgličarke pri Zamud in kasneje tudi v gostilni v Javorjah.

Več o samem pohodu pa ob slikah:

 

 Naša dolga skupina se je najprej spustila po steziv Dolenčice

 

Proti Dolenčicam, pred nami pa Lom

 

Mimo rojstne hiše slikarja Antona Ažbeta

 

Takoj ko smo zpustili vas Dolenčice, smo se začeli vzpenati

 

Mimo ostankov starega podrtega mlina v Sevnici

 

Nad potjo smo zagledali gamsa, ki se je mirno pasel. Ko nas je zagledal, pa stekel v gozd (precej približana slika)

 

Vso pot nas je spremljala voda, veliko vode. K sreči vsa na tleh in dežju smo kljub čudnim oblakom, ki so se podili čez Stari vrh, ušli.

 

Počakajmo ostale. Tu se ločita naša pot in pot, ki jo bomo hodili čez en mesec. 

 

Ponekod je potrebno malo paziti saj je stezica zožana zaradi peska, ki se usiplje iz bregu na pot.

 

Tule smo se pogovrjali zakaj se temu kraju po domače reče Jejduc. Pravijo da so se sem umikali Ajdi pred prišleki. Ajdi naj bi bili bajeslovna bitja, nekakšni velikani, ki so živeli v naših krajih mnogo prej preden so prišli sem slovani. Pravljica najbrž. Seveda pa je povsem verjetno, da so se prejšnji ljudje, ki so živeli v teh krajih morali umikati in se braniti pred prišleki. Umikali so se na težko dostopne kraje od koder so se laže branili. Takih mest je po Sloveniji mnogo (Ajdna nad Žirovnico). Skoraj po vsej sloveniji so bile žive bajke o Ajdih, ki pa se vedn bolj pozabljajo. 

Morda pa beseda Jejduc izvira od povsem kje drugje. Bo treba raziskati.

 

Steza se strmo spušča

 

Pogled nazaj

 

Cerkev v Javorjah

 

Spet čez vodo

 

Pred nami pa že Lom

 

Pogled nazaj na Dolenčice, Javorje ( Na grič) in Murave

  

Prišli smo do Rožmana, kjer nas je gospodar pričakal z dobro domačo kapljico

mama pa je postregla z domačimi roglički in še toplo ocvirkovico

 

Marko nam je zaigral na harmoniko

 

Tudi zaplesali so

 

Šentjernejski pevci so zapeli, pridružili so se jim še Pavel Janez in Mirko

 

 

Pot nas je peljala naprej mimo kozolca, v katerem so bile same zanimive reči; lojtarnk....

 

......in še čisto praavi pleteni samotežn koš z originalnimi lesenimi kolesi

 

Prišli smo do vrtnarije Stanonik

 

Seveda smo si rože tudi ogledali

 

Čudovit pogled

 

Pevci so zapeli...

 

Nadaljevali smo pot....

 

 

Javorje za nami pa skoraj v megli

 

Ja, no. En selfi neč ne škodi

 

Do kmetije pri Čuž, kjer je bila spet postrežba, da se reče......mmmm, in vse domače

 

Pevci spet pojo, jaz bi jih z lahkoto poslušala še in še...

 

 

Tudi naši muzikontarji so nas lepo zabavali

 

 Po daljšem postanku pri Čužu, kjer smo si nekateri tudi nekaj dobrot nakupili za domov, smo se vrnili in mimo vaškega znamenja zavili navzdol in nazaj skozi Pekel proti Javorjam. 

 

Marijine kitke smo rekli tem rožicam. Teta Herma mi je povedala pravo ime, a ga (oh ja) ne vem več. (Herma pomagii) 

 

Tu kjer teče ta voda, ki smo jo rej više na poti že prečili, se reče v Peklu 

 

Še zadnja postaja na naši poti, pri Zamudu

 

Obvezno petje - zelo, zelo lepo

 In seveda postrežba z domačim pecivom, slanim in sldkim, s čimer se pri Zamudovih ukvarjajo. Tudi tu so nekateri na hitro skočili v nakup slastnih piškotov.

 

Tu so nas pričakale tudi Francetove orgličarke, 

 

Vračali smo se po isti stezi, ki smo jo pred dobrimi štirimi urami prehodili v nasprotni smeri

 

Vrnili smo se v gostilno Blegoš, kjer smo zaključili naš lepi pohod

 

 Pevci so zapeli še nekaj poslovilnih pesmi in res škoda, da se jim je mudilo domov. Jaz bi jih kar še poslušala.

 

Tudi orgličarke so bile več kot odlične. Zelo lepo so zaigrale pesem Cvetje v jeseni in še nekaj drugih..

 

 

Saj ne, da bi pozabila slikati zato, ker bi bila lačna. Nikakor, saj je bilo na vsej poti toliko postrežbe in dobrot, da nazadnje tudi tale zelo okusna domača (Čužova) hrenovka ni bila več tako nujno potrebna za v želodec. Bila pa je dobra.   

  Ta pohod ni bil dolg. Vsega skupaj je naneslo komaj 9 kilometrov, a je bilo na poti toliko zanimivih postankov in obiskov na kmetijah, da smo ga razvlekli čez štiri ure. Bilo je lepo. Zaradi družbe, glasbe in petja. Zaradi mene bi nas lahko na vsakem pohdu spremljal kak zbor. 

 Hvala vsem za udeležbo in druženje. Predvsem pa Šentjernejskemu oktetu, Francetovim orgličarkam,  Poljanskim orgličarjem in vsem ostalim glasbenikom, ki so nam krajšali čas. 

 Se vidimo 25.6. na pohodu Javorje - Žetina - Javorje. Tokrat pa s sabo prinesite kartončke (tisti, ki jih nimate jih dobite ob prijavi) za prvo štampiljko, ki bo nakoncu skupaj s še dvema štela za žrebanje za nagrado.

Se vidimo!