V zadnjem zpisu sem "jamrala", da sem naveličana dnevne sobe in čajev in.....Kaj naj potem rečem sedaj?
Na sprehodu po Dražgoški gori dan pred padcem
Drugi dan po zaključeni bolniški zaradi res hudega prehlada, sem na poti iz službe padla s kolesom. Pot je bila popolnoma poledenela, saj je dež, ki je dopoldne padal zaledenel. In na ovinku sem izgubila stik s podlago in s celim zgornjim delom plosko treščila na led. Kar nekaj časa sem lovila sapo in ležala kakor pijanec na tleh. Po parih minutah, ko sem se počasi dvignila, najprej na kolena in nato pokonci sem še vedno lovila sapo. Do doma sem potem šla peš. Bolelo me je vse. Nasledje jutro še bolj, a nisem hotela k zdravniku....kaj bodo pa rekli, saj sem ravno zaključila bolniško. Šla sem na delo.
Ker pa po enem tednu še vedni nisem upala kašljati, kihati in se smejati in bolečina ni izginila sem vseeno šla. Da potrdijo da ni nič hudega. Ja pa ja. Počeno rebro. Da ne bo pomote, to ni nič tako hudega. Pozdravi se v dveh do treh tednih, pravijo. DVA DO TRI TENE!!! Toliko časa nisem mirovala že od leta 2010.
Popoldne preden sem se "zvrnila"
Zakaj to pišem......Zato, ker sem tako sebična in se smilim sama sebi tule na kavču. Pa kaj. Bo pač minil en februar brez Lubnika, Križne, teka, kolesa......Eno rebro je malo počeno, pa kaj, to se pozdravi. Kaj če bi zlomila nogo, kaj če bi poškodovala glavo, kaj če bi mi odkrili kakšno bolezen....kaj če....vsak dan pomislim nanj, ki so mu pred kratkim postavili diagnozo, grdo. Pa vem koliko mu pomeni gibanje...
Nič mi ni hudega, razen tega da ne morem ven, čeprav imam srečo, da je zunaj kar nekaj od vremena. Nosim hrano v ptičjo krmilnico in opazujem ptice. In sosedovega črnega muca, ki hodi sedet pod krmilnico. Dokončujem gobelin, ki je na pol narejen že od takrat, ko sem imela težave s križem. Ukvarjam se z še enim zanimivim projektom o katerem bom pisala, ko bo končan. Rešujem križanke (ki imajo naslov Zima 2014/15) S čiščenjem in pospravljanjem stanovanja se ne obremenjujem, saj me rebra kar dobro bolijo. Vsake štiri ure prestavim daljinca, da se mi TV ne ugasne...Navijam za naše športnike. Berem hudo dobro knjigo Angeli in demoni (ne vem kako to, da je nisem že prej). In slabe volje gledam za Igorjem, ki hodi tečt na sneg. Čeprav, kot sem že enkrat napisala, je dobro, da nas vsake toliko časa takele majhne reči malo ustavijo, da se zavemo, kakšno srečo imamo, da se lahko zdravi in brez omejitev gibamo in ukvarjamo z nam ljubimi rečmi.
Še teden ali dva....še teden ali dva .....
