Pokljuka - Božična tekaška runda

 Razpisana runda na klubskem forumu ni bila deležna pretiranega zanimanja. Sicer tudi nisem pričakovala, saj je le božični dan in so vsi raje doma z družinami. 

 Ravno zato smo se na Pokljuko odpravili že dokaj zgodaj, ko je sonce šele počasi lezlo izza Ljubljanske megle. 

 Na progah smo bili med prvimi in ni lepšega kot narediti prve sledi v sveže poratrakiranem snegu. Čeprav je bila ena od mojih sledi tudi malce drugačne oblike, saj sem že takoj na začetku (na ravnini) letela po tleh. In kot se je kasneje izkazalo nisem bila edina. 

 

Gneče res ni

 

Darja, jaz in Igor

 Igor in Iza sta se seveda takoj zakadila v klance, Darja, novopečeni tekač Aleš in jaz pa smo najprej naredili nekaj krogov na ravnini na stadionu. 

 Kasneje smo se porazgubili po progi, se dohajali, prehitevali in bolj ali manj uživali. 

 

Aleš - tam deleč nek

 

Ko sva sedeli na terasi so se začeli nabirati tekači

  Po slabih dveh urah sva z Darjo sklenili da imava dovolj in sva šli na sončno teraso na čaj. Kmalu so eden za drugim prišli tudi Iza, Igor in Aleš.

   V hotelu smo ob pijači naredili še analizo. K smo se okoli 12 ure odpeljali izpred hotela so bile proge že polno zasedene. Parkirišče, ki je bilo zjutraj še prazno je bilo sedaj že dodobra zaparkirano. 

 Rana ura, zlata ura. Kljub nerganju in slabi volji nekaterih se je izkazala za pravilno odločitev. In vsi smo bili do kosila že doma.

Moj praznik, čez Lubnik v Javorje

 24. december. Božični večer in danes goduje sv. Hermina. Zato sem se odločila, da ga bom praznovala po svoje. 

 

Vse najboljše meni

  Malo čez osmo sem z nahrbtnikom in palicami že maširala proti Lubniku. Da bi prej kaj preverjala vremensko napoved mi ni niti na kraj pameti padlo. Še dobro, da je nisem, bi morda celo ostala doma, saj je bilo napovedano, da so možne plohe. Okrog pol devete ure, ko sem že pošteno grizla strmino so padle prve kaplje. Dežnika nimam. Kaj sedaj. Za vsak slučaj pregledam moj nahrbtnik in sem v njem - poleg še sto neuporabnih stvari - našla tudi pelerino. Uredu, gremo naprej.

 

Nekaj se cmari na nebu, samo - jest mam pelerino

 

Neč se ne vid

 

Dež in veter

 Veter, ki je na Gabrovem prav nemarno bril čez travnik, me je kar pošteno premrazil in zato sem se malo više odločila iti po stezi, ki pripelje na grebensko stezo.  Tistih nekaj kapelj pa je bilo le za paniko in nič več. Čeprav je bilo nebo vseskozi grozeče temno.

 

Dežja ni bilo več, vetra pa tule tudi ne

 

 

Zanimivo

 

Križna gora

  V koči ni bilo pretirane gneče. Najbrž so se ljudje pripravljali na praznovanje Božiča. Pred kočo srečam Majo s katero malo poklepetava. V koči pa pozdravim Tatjano. Z žajbljem in čajem preženem mraz iz kosti. Seveda brez Tatjanine dobre ocvirkovice tudi ne grem naprej. 

 

Blegoš, Stari vrh in tam spodaj Javorje

 

V Podlubnik in Loko se že bolje vidi

  Nisem se dolgo zadržala, čeprav je bilo v koči precej prijetneje, kot zunaj na vetru. Nadaljujem pot proti Javorjam. Pri spustu srečam še kolesarske prijatelje. Najprej Matija in nato še Andreja in Dragico, s katerima smo poklepetali in upam, da ne bom kriva za kakšen prehlad, saj sta se med klepetom verjetno dodobra ohladila.

 

 

Pri klopici se nisem ustavljala, 

ker mi je šla Ida nasproti in sem že zamujala

 

Pogled nazaj na Lubnik

 

Men se pa še kar smeji, 

slike ne povejo niti pol tega kar se mi na poti dogaja, od krokarjev, oglašanja vseh vrst ptic, trkanja detla, zanimivih škripajočih glasov v  vejah, ki jih je danes delal veter........

  Idi sem sporočila, da sem že na poti in zato sem morala kar stopiti, da me  ni predolgo čakala. Z Dingotom sta mi prišla nasproti. Skupaj smo nato šli še zadnji del poti do Javor. 

 

Ida in Dingo, ki je pritekel k meni, ko sem ga poklicala kot veter

 

In njegova palica

 

Sedaj je pa jasno tam nazaj od kjer sem prišla.....

 

Trobentice....

 

......celo grintavec, doma v Javorjah okoli hiše cvetovi regrata....

  Doma je mami imela pripravljeno kosilo. Po kosilu sem šla k atiju v delavnico, kjer dela košare in koše in mu krajšala čas.  Zunaj se je medtem naredio zelo toplo in jasno popoldne in o kakšnih oblakih ni bilo več sledu.

 

Ati dokončuje košek

  Z Ido sva kasneje še dokončali jaslice, na katerih so manjkale le še bučke na smrekici in ovčke, pastirčki in sv. družina. Kasneje smo še pokadili okoli hiše in pomolili. 

 Zelo lep dan, čeprav sem malce teže hodila, saj se še vedno pozna prehlad. 

In morda bi bilo laže če bi za vsak slučaj doma spraznila nahrbtnik in nebi sabo imela.. noža, vžigalnika, 4 frutabel, lučko, veliko prvo pomoč, treh kap, dva para rokavic, beležke, dva svinčnika......uglavnem opreme za tri dni kampiranja....

Zvečer me je prišel iskat Igor, ki mu je bilo po celem dnevu, ko je bil sam verjetno že malo dolgčas (samo tega ne prizna ;-) )

Zimsko športno popoldne na Pokljuki

Letos zima res skopari s snegom. In če smo hoteli vsaj malo potrenirati pred resnim klubskim GP-jem, smo se morali zapeljati na Pokljuko. Na današnji torek, ko imajo nekateri že božično- novoletne dopuste, ostali pa na tak ali drugačen način proste ure, se nas je zbralo šest in smo šli na trening.

 

Vsi današnji tekači (jaz sem v senci)

 Pusta megla v dolini ni dajala občutka, da je na Pokljuki tako lep sončen dan, a Igor in Iza sta bila vse dopoldne v navezi z meteorologi in namesto: "Živjo", je bil prvi stavek: "gor je šajba". 

Po plačilu parkirnine in kart smo se postavili na progo in morala sem prav pohiteti, da sem jih ujela skupaj za prvo sliko. Nato so se zapodili po progi kakor, da bo sneg čez pol ure že skopnel. Seveda, treba je bilo preizkusiti novo opremo.

 

Eden za drugim

 

Tomaž

 

Sneg za drugo zimo se že dela

 

Kordi- razred zase 

(slika je bolj slaba, najbrž zato, ker je fotoaparat zaznal bambi barvo ;) )

 

Igor, čisto zadaj Tomaž

 

Tomaž

 

Igor in Iza

 

Še zadnji posvet, pred zaključkom

 

Sandi ima težave

Jaz sem le počasi delala kroge in pazila da sem se pravočasno umikala hitrejšim.

Po eni uri sem zaključila, se šla preoblečt in nato ob progi naredila še par posnetkov in čakala da se bodo fantje utrudili. Ko so zaključili tudi oni smo se šli še pogret v hotel - če že dajo popust pri karti ga je treba pač izkoristit. 

Dan se je poslovil in ker severnega sija ni bilo, smo se odpravili nazaj v dolino.

 

Hvala fantom za lepo popoldne. Tomažu pa za slastno večerjo.