Krava je povrgla trojčke

 Pred kratkim se je v Poljanski dolini v vasi Murave, na kmetiji pri Kobacku zgodil prav poseben in redek dogodek. Telitev, ki poteka brez težav, je za kmeta prav posebno plačilo. Če pa se to pomnoži s tri pa še toliko bolj.

 

Takole sem po mojem obisku pri Kobacku in pogovoru z očetom Janezom, mamo Anko in gospodarjem Janijem  zapisala in poslala v Podblegaške novice, ker pa članek ni bil v celoti objavljen, ga objavljam tu. S pripisom, da si ta neobičajna vest vsekakor zasluži prostor v glasilu, ki ga berejo občani (in glej no glej, tudi kmetje) v vsej dolini. 

 ---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

In še nekaj: moje prepričanje in skozi zgodovino se je izkazalo kot resnično, da je iz vsake krize, ki je nastopila po raznih katastrofah vedno kmet bil tisti, ki je reševal državo in narod!! Tudi tokrat bo tako. 

----------------------------------------------------------------------------------------------------------------

ČLANEK:

 Trikratna sreča v Kobackevem hlevu

 Kmet je kralj! Je zapisal pisatelj Ivan Tavčar.

  Morda to delno res drži. A kmetovanje na hribovski kmetiji, kjer se vseh bregov ne da obdelati s stroji in kmet še vedno v roke vzame koso in grablje, ni niti malo kraljevsko. Le ljubezen do domače zemlje, volja do dela in zavedanje, da se od kmetije ne da obogateti, lahko se pa preživi, seveda ob dodatni službi in sodelovanju celotne družine daje upanje, da bodo hribovske kmetije obstale. Da bodo bregovi po naši dolini še vedno lepo obdelani. Med lepše dogodke na kmetiji spada tudi rojstvo teleta. In če gre pri rojstvu vse tako kot mora in sta krava in teliček zdrava, tedaj se kmet res vsaj za trenutek lahko počuti kot kralj.    

  Ena takšnih hribovskih kmetij je Kobackova na Muravah, kjer gospodar Jani Bogataj z družino ob pomoči staršev Janeza in Anice še vedno kmetuje in se ukvarja predvsem s pridelavo mleka. V hlevu ima okoli 16 glav živine.

 

  Za lepo presenečenje pa je na dan Sv. Valentina poskrbela krava Roža. Gospodar Jani je bil v službi. Doma sta bila starša Janez in Anka. Porod prvega telička so napovedale nogice, ki so se že delno videle. Janez in Anka sta telička brez težav potegnila na svet, a je Janez takoj rekel, da bo še eden, saj  je bil prvi precej majhen. Pregledal je kravo in ugotovil, da ima prav. Čez dobre pol ure je krava Roža povrgla še drugo teličko. Anka in Janez sta opravila vse potrebno in obe telički dala v ograjen prostor, kravi pa nastlala sveže stelje in odšla po drugih opravkih. Ko sta se čez nekaj časa vrnila, da preverita kravo in telički, sta ob kravi našla še tretjo teličko, ki je na svet prišla sama brez pomoči.  Tako se je čreda v Kobackovem hlevu povečala za tri lepe, zdrave in razigrane telice. 

 Dogodek, ki vsekakor prinese na kmetijo dobro voljo in veselje. Porod trojčkov pri govedu je zelo redek pojav, še redkeje pa se zgodi, da so trojčki živi, brez hib in zdravi tako, kot so Kobackovi. Kar je potrdil tudi veterinar Marko Debeljak, ki je kravo Rožo tudi osemenil. Oče teh treh teličk je namreč bik pasme svetlo lisasti simentalec Hlapec iz Ponikve.

 Teličke smo si tudi ogledali v lepo urejenem hlevu, kjer so veselo skakale v svoji ogradi. Tri teličke so v tem času že našle svoj novi dom v Martenkovem hlevu v Podobenu.

Kmetijam in kmetom po hribovskih kmetijah želimo čim več takšnih lepih dogodkov, ko se poplača trud in delo vloženo v naše lepe, a strme bregove.  

   

Pravljica o Vrharju ali zakaj je na travniku "Za Pečjo" velika skala

V branje dajem vam in vašim otrokom pravljico, ki so mi jo zaupale gozdne žene enkrat, ko sem nabirala spomladansko cvetje za čaj in sem obstala ob skali in premišljevala, od kje bi ta skala lahko prišla. Lahko verjamete ali pa ne. Skala je tam že dooolgo in morda se pod njo res skriva zaklad. Kdo ve? 

Takole so mi povedale:  

PRAVLJICA O VRHARJU

ali

ZAKAJ JE NA TRAVNIKU »ZA PEČJO« VELIKA SKALA

  Mnogo let je že minilo od tedaj, ko je na robu vasi stala skromna, majhna hišica. Imela je le dvoje majhnih okenc, vrata in slamnato streho. V tej hiši sta živela deklica Jerica in njen oče. Jeričina mati je umrla, ko je bila deklica še majhna, a je pred smrtjo naročila deklici: »Otrok ljubi moj, zapomni si. Na svetu so največje bogastvo pridne roke, čisto srce in mirna vest. Ljubi in spoštuj očeta in ne pozabi name.« Jerica si je materine besede zapisala globoko v srce. Obiskovala je materin grob, prinašala rože in nikoli ni pozabila nanjo.  Oče je v gozdu sekal les, delal drva  in skrbel za oba, da sta lepo živela in jima ni bilo hudega. Jerico je vzgojil v dobro in pridno hčer, ki je znala ceniti poštenje in delo rok.

 

   Neko jesen pa je oče zbolel. Jerico je skrbelo zanj, saj je vedno bolj kašljal. Ni več hodil v gozd, držal se je doma in sedel ob topli peči. Moči so mu pošle in ni več mogel sekati drv. Jerica je hodila v vas in kmetom pomagala na njivah,  gospodinjam je prala perilo in opravljala druga dela. Trudila se je in prijela za vsako delo, da bi lahko z bolnim očetom preživela zimo. Vsako jutro je pripravila očetu kosilo in šla z doma v vas. Vračala se je zvečer utrujena od težkega dela in v culici prinesla, kar so ji dali skopi vaščani. Kdaj jabolka ali hruške, včasih merico moke, morda zelenjavo, jajce, a le redko kruh. Težko sta se preživljala in oče je bil iz dneva v dan bolj bolan. Jerico je skrbelo zanj, a mu ni vedela pomagati. Iz zelenjave mu je kuhala vročo juho in kompot iz suhih krhljev. A oče se ni in ni pozdravil. Večkrat je jokala na materinem grobu, saj je le njej lahko potožila svoje gorje.

  Visoko gori na Starem vrhu pa je na skalah sedel gorski mož Vrhar in opazoval lepo in pridno Jerico, kako se je vsak dan trudila v skrbi za bolnega očeta in utrujena hodila domov. Zasmilila se mu je in nekega dne se je v podobi mladega fanta spustil v dolino in jo na poti, ko se je vračala iz vasi, ustavil.

  »Pozdravljena, lepa deklica. Kam hitiš? Postoj malo z mano in mi povej, zakaj si tako utrujena.«

  Deklica pa je odgovorila: »Dober dan, a nimam časa tukaj stati in se pogovarjati. Doma me čaka bolan oče, da mu prinesem večerjo in mu zakurim v peč.«

  »Pusti očeta in pojdi z menoj. Pri meni ti ne bo hudega. Nič ne boš delala in dobro se ti bo godilo.«

  »Ne, ne morem. Moram skrbeti za očeta. Oče je bolan in nikogar nima, da bi zanj poskrbel.«

Vrhar jo je pustil, da je odšla domov, a žalostno gledal za njo.

  Čez nekaj dni jo je spet ustavil: »Dober dan, Jerica. Si premislila o moji ponudbi? Pojdi z mano, za očeta bodo že poskrbeli vaščani. Ne bo ti treba več delati.«

 Jerica je začudeno gledala čednega Vrharja in mikala jo je ponudba, saj je bila utrujena od dela in želela si je lepšega živjenja. A vedela je, da vaščani niso imeli posluha za uboge in revne ljudi in ni bilo nikogar, ki bi poskrbel za očeta. Očeta je imela rada in on jo je potreboval.

  Zima je že trkala na vrata in dela v vasi je bilo vedno manj. Jerica je nabirala orehe in lešnike in jih sušila za zimo. Nasušila je jabolk in hrušk, ki jih je dobila od vaščanov in se pripravljala za mrzlo zimo.

  Ko je nekoč pod orehom iskala še zadnje sadeže, jo je spet obiskal Vrhar.

 »Jerica, pozdravljena. Si premislila o moji ponudbi?«

  Jerica je brez odlašanja rekla: »Nikamor ne grem, ostala bom z očetom in mu pomagala.«

  Vrhar pa ji je rekel: »Dobro premisli, poglej kaj imam zate.« Je rekel in iz rokavov in žepov so se mu začeli usipati dragi kamni in zlato. Vrhar je namreč v Starem vrhu imel čisto svoj zaklad. Pod orehom je iz samih draguljev in zlata nastal kup. Jerica je nejeverno zrla v zlato in dragulje, a je vedela, da če bi jih vzela, bi se za zmeraj morala posloviti od očeta in iti z Vrharjem.

  »Premisli,« ji je še rekel Vrhar in odšel v gozd.

  Gledala je dragulje in zlato, saj je vedela, da bo hrane, ki jo je pripravila premalo, da bi z očetom preživela zimo. A sama pri sebi si je rekla: »Kar bo, pa bo. Bova že preživela, raje v revi z očetom, kakor v bogastvu brez očeta.« Jerica je pustila kup draguljev pod orehom in stekla domov. Očetu je pripravila večerjo, naložila drva na ogenj in ga pokrila s toplo odejo.

  Vse to pa so opazovale dobre gozdne žene in ko so videle kako se je deklica odločila, so sklenile, da bodo Jerici in očetu pomagale preživeti zimo.

  Tisto noč je zapadel sneg. Prekril je zlato in dragulje in v mraz in led je zima oklenila zemljo. Jerica se ni mogla načuditi, da se v skrinji v kateri je imela lešnike in orehe, vso zimo ni niti malo opazilo, da bi jih bilo kaj manj. Tudi suhih krhljev in jabolk je bilo vso zimo dovolj. Moke ni in ni zmanjkalo. Drvarnica je bila do pomladi polna drv. Na skrinji ob štedilniku pa je Jerica skoraj vsako jutro našla nekaj posušenih cvetov pljučnika, vijolic, lapuha in trobentic in iz teh cvetov je skuhala čaj, ki sta ga z očetom pila. Zimo sta preživela ob topli peči in prijetnih pogovorih. Le kdaj pa kdaj je oče še pomalem zakašljal in vedno bolj so se mu vračale moči.

  Ko je prišla pomlad, je bil oče že popolnoma zdrav in vedel je, da mu je pomagal le čaj iz cvetja. Sneg se je počasi pričenjal topiti. Tudi Vrhar je v svoji jami na vrhu Starega vrha že težko čakal, da bo konec zime in bo videl, če je Jerica porabila zlato in dragulje. Stopil je na vrh in pogledal v dolino proti Jeričini kočici in orehu nedaleč proč. Sonce je ravno posijalo izza oblaka in bleščavi odsev draguljev in zlata je zaslepil Vrharja. Spoznal je, da se je Jerica odločila, da ne bo odšla z njim in bo skrbela za očeta. Kup draguljev je bil nedotaknjen. V silni žalosti in jezi je odlomil skalo na vrhu Starega vrha in jo zalučal daleč v dolino, prav na kup draguljev in zlata. Skala je prekrila zlato in dragulje, a nekaj se jih je vseeno razpršilo naokoli po bregovih. Lepo so se bleščali in zlato se je svetilo v soncu. Dobre gozdne žene pa so vedele, da bodo pohlepni vaščani slej ko prej začeli hoditi na njive in bodo opazili zlato. Zato so ga spremenile v zlate cvetove trobentic in lapuha. Dragulje pa v lepe rožnato modre cvetove pljučnika in vijolic.

 Tisto pomlad je Jerica nabrala zdravilnega cvetja in ga shranila za zimo, ko bosta z očetom spet pila čaj iz pljučnika, lapuha, vijolic in trobentic. Čez leto sta zopet oba z očetom služila pri skopušnih kmetih. Jerica je prala, šivala in delala na poljih, oče pa je kmetom pripravljal drva za zimo.  Ko je minilo še eno poletje in je prišla jesen in za njo zima, je Jerica vzela v roke vrečico z zdravilnim cvetjem in hotela skuhati čaj. A vrečica je bila zelo težka. V njej ni bilo več posušenega cvetja. Cvetove vijolic, trobentic, pljučnika in lapuha so dobre gozdne žene, ki so že dolgo opazovale Jerico in njenega skrbnega očeta,  spremenile v dragulje in zlato. Očetu in  Jerici se ni bilo več treba udinjati skopušnim vaščanom in garati za revno plačilo. Zapustila sta hišico, se poslovila od materinega groba  in odšla iz vasi. Dobre žene so vedele povedati, da se jima je dobro godilo. Kljub bogastvu, ki sta ga nosila s sabo, sta ostala dobrega srca, poštena in pridna in vrečice z dragulji nista izpraznila vse do smrti.

 

Vijolica

 

Zlate trobentice

 

Lapuh

 

Bregovi so posuti z vijolicami

                         

 

Morda so nekoč bile res zlato - kdo ve

 

pljučnik

  Hišice v kateri sta pred davnimi leti živela oče in Jerica ni več. Ostala pa je velika skala, velika kakor peč, vsa je že porasla z mahom in pod njo je še vedno pokopan zaklad in ob njej raste oreh. Ko greste tam mimo spomladi, ozrite se po bregovih, opazili boste trobentice in lapuh, pljučnik in vijolice in če boste imeli srečo, morda kje med vsemi temi rožami še vedno leži kakšen dragulj. A pazite, morda Vrhar iz Starega vrha še vedno opazuje, če bo kdo pobral njegove dragulje.

 

čajček

PS: trobentica, lapuh, pljučnik in vijolica so zelo zdravilne rastline, vse so primerne za zdravljenje pljučnih bolezni, kašlja, bronhitisa….vendar ne smemo pretiravati!

Hermina Jelovčan