Ko mi je Simona pred časom (meni in kolegicama) rekla, da smo vabljene k njej na vikend, sem si takoj zabeležila datum v koledar. Seveda sem upala, da bomo šle vse štiri, a na koncu se je zgodilo tako, da sva šli sami s Simono. Čeprav sem tudi jaz že kolebala med iti ali ne, a sem se na koncu vendarle odločila da grem. Saj sem se prav zares veselila tega vikenda.
Že takoj me je Simona presenetila: "Spotoma Greva še v Trst v Mirello v "šoping". Ok... in to jaz, ki res ne maram kupovat cunjc. Po nekaj minutah pa sem tudi jaz že "not padla". In tudi zase nekaj našla.
Odpeljali sva se naprej in na deževeno in pusto petkovo popoldne prišli do vikenda (hišice) oz. k Simoni Domov.
Sobotno jutro je bilo le oblačno in dež ni več padal. Zato sem kot ponavadi vstala zgodaj. Že pred šesto in odšla na sprehod na plažo..... Sedela na skalah, hodila ob morju......milina. Vrnila sem se ćez kaki dve uri, ko je Simona že pripravila zajtrk. Po zajtrku je odšla na tek, jaz pa sem se spravila k mojemu pisanju, saj sem tudi sabo vzela gradivo za enega od mojih trenutnih "projektov". Pred hišico, le ob zvoku ptičjega petja sem ob svojem delu počakala na Simono, da se je vrnial s teka. Pridna.
Že prejšnaj leta sem od kolesarskih prijateljev, ki pogosto hodijo sem dol slišala za nekakšne utrdbe. Ker jih še nisem videla, sem bila res vesela, da je bila Simona takoj pripravljena, da jih greva gledat. Peš sva se odpravili ob obali mimo Barbarige in si ogledali res zanimive in ogromne utrdbe še iz časa Avstro-ogrske monarhije zgrajene v času od 1898 do 1914 leta. Utrdbe so severni del sistema utrdb, ki so varovale Pulj. Pula je bila glavno vojno pristanišče nekdanje avstroogrske monarhije in 26 utrdb in približno 60 topniških trdnav, ki so posejane daleč na sever ob obali varuje to pristaniše. Utrdbe so združene v več skupin in ena med njimi je skupina Barbariga, ki sva si jo s Simono ogledali.
Večer sva preživeli ob prijetnem pogovoru ob kozarčku (ali dveh) dobrega vina.
Naslednje jutro ponovno moja jutranja morska rutina, le s to razliko, da me je kmalu ujelo sonce. Po zajtrku pa je Simona šla na kolesarsko rundico, jaz pa sem odšla na peš-raziskovanje. Tokrat sem želela najti cerkev Svete Foške, ki velja za nekakšno romarsko - energetsko točko. Ne le za vernike, ampak tudi za tiste, ki verjamejo v, menda, izjemno zdravilno energijo, ki je tam okoli cerkve. Se pravi tudi za vernike, le drugačne.
Cerkev Svete Foške je zgrajena davnega leta 600 na mestu, kjer je že prej stala rimska vila. V 17. stoletju so cerkvi dozidali lopo, za sprejem romarjev in popotnikov, a se je streha leta 1956 podrla in je do danesd ostalo le še obzidje. Cerkev je bila po vojni zaradi sistema, ki je zavračal vse cerkveno, zelo zapuščena uničena in izropana, a so jo leta 2004 obnovili in danes je v nej maša enkrat na leto in sicer 13. februarja, na dan, ko je bila Foška mučena in obglavljena. K tej maši pride tudi preko 1500 ljudi.
Foška je bila mlada 12 letna rimska deklica, hči premožnega rimskega plemiča. Foško so okoli leta 500 mučili in obglavili. Zaradi nestrinjanja z očetom in ker je po beganju v depresiji in samoti, ki ju je videla v bogastvu in blišču našla vesele in radostne prijatelje, ki so ji povedali za Jezusa in je skupaj s svojo deklo sprejela krščansko vero. Ko je dopolnila 15 leto so jo po mučenju obglavili. Izdal jo je oče, ki se ni sprijaznil, da je zavrgla rimske bogove.
V cerkvi in okoli nje je ogromno različnih daril, ki jih ljudje prinašajo, saj naj bi jih Sv. Foška ozdravila in jim pomagala pri vseh vrstah težav. Pomagala naj bi predvsem pri revmatičnih boleznih in glavobolih. Tu naj bi se ozdravilo tudi ogromno odvisnikov. Vračajo se tudi neverniki, ki pa verjamejo, da so se ozdravili zaradi različnih energerskih tokov, ki naj bi tu potekali.
Kakorkoli, mesto, kjer stoji cerkev je res lepo in kar dolgo sem se zadržala tam. Ko sem se po potkah skozi goščavo in neposeljene predele vračala nazaj do hiše, sem opazila precej povsem svežih odtisov od divjih svinj. Sicer mi je malce vseeno postalo tesno in sem ugotavljala, kaj bi sploh naredila, če bi mi kak merjasec križal pot, a sem ostala pri upanju, da se to ne bo zgodilo. Ne vem, najbrž bi zagnala krik in vik, da bi ga preplašila. In nato bi verjetno tekla..... (Njabrž bi se drla od strahu in tekla😁)
Kot bi se dogovorili, sva se istočasno vrnili nazaj. Ker je bil lep sončen dan, se še nisva želeli vrniti domov. Uživali sva v miru, obšli celo parcelo in vse rožice in grme in drevje, ki jih ima Simona zasajene ter se šele sredi popoldneva vrnili nazaj domov.
En lep umirjen vikend na off, ko bi lahko za vedno pozabila vse vojne, kovide, službe, ljudi, ki žrejo živce....... seveda dokler se me Simona nebi naveličala gostiti😊
Res sem ji hvaležna za ta vikend in upam da se še kdaj ponovi.
