sreda, 11. maj 2022

Vikend za dušo

 Ko mi je Simona pred časom (meni in kolegicama) rekla, da smo vabljene k njej na vikend, sem si takoj zabeležila datum v koledar. Seveda sem upala, da bomo šle vse štiri, a na koncu se je zgodilo tako, da sva šli sami s Simono. Čeprav sem tudi jaz že kolebala med iti ali ne, a sem se na koncu vendarle odločila da grem. Saj sem se prav zares veselila tega vikenda. 

 


 

Že takoj me je Simona presenetila: "Spotoma Greva še v Trst v Mirello v "šoping". Ok... in to jaz, ki res ne maram kupovat cunjc. Po nekaj minutah pa sem tudi jaz že "not padla". In tudi zase nekaj našla. 

 
 
 

 

 

Odpeljali sva se naprej in na deževeno in pusto petkovo popoldne prišli do vikenda (hišice) oz. k Simoni Domov. 

Sobotno jutro je bilo le oblačno in dež ni več padal. Zato sem kot ponavadi vstala zgodaj. Že pred šesto in odšla na sprehod na plažo..... Sedela na skalah, hodila ob morju......milina. Vrnila sem se ćez kaki dve uri, ko je Simona že pripravila zajtrk. Po zajtrku je odšla na tek, jaz pa sem se spravila k mojemu pisanju, saj sem tudi sabo vzela gradivo za enega od mojih trenutnih "projektov". Pred hišico, le ob zvoku ptičjega petja sem ob svojem delu počakala na Simono, da se je vrnial s teka. Pridna. 

 

 

 

Že prejšnaj leta sem od kolesarskih prijateljev, ki pogosto hodijo sem dol slišala za nekakšne utrdbe. Ker jih še nisem videla, sem bila res vesela, da je bila Simona takoj pripravljena, da jih greva gledat. Peš sva se odpravili ob obali mimo Barbarige in si ogledali res zanimive in ogromne utrdbe še iz časa Avstro-ogrske monarhije zgrajene v času od 1898 do 1914 leta. Utrdbe so severni del sistema utrdb, ki so varovale Pulj. Pula je bila glavno vojno pristanišče nekdanje avstroogrske monarhije in 26 utrdb in približno 60 topniških trdnav, ki so posejane daleč na sever ob obali  varuje to pristaniše. Utrdbe so združene v več skupin in ena med njimi je skupina Barbariga, ki sva si jo s Simono ogledali. 


 
 

 

 
 




 

 


 







Večer sva preživeli ob prijetnem pogovoru ob kozarčku (ali dveh) dobrega vina. 

 

 

 

 

Naslednje jutro ponovno moja jutranja morska rutina, le s to razliko, da me je kmalu ujelo sonce. Po zajtrku pa je Simona šla na kolesarsko rundico, jaz pa sem odšla na peš-raziskovanje. Tokrat sem želela najti cerkev Svete Foške, ki velja za nekakšno romarsko - energetsko točko. Ne le za vernike, ampak tudi za tiste, ki verjamejo v, menda, izjemno zdravilno energijo, ki je tam okoli cerkve. Se pravi tudi za vernike, le drugačne. 

 


 

 











 

Cerkev Svete Foške je zgrajena davnega leta 600 na mestu, kjer je že prej stala rimska vila. V 17. stoletju so cerkvi dozidali lopo, za sprejem romarjev in popotnikov, a se je streha leta 1956 podrla in je do danesd ostalo le še obzidje. Cerkev je bila po vojni zaradi sistema, ki je zavračal vse cerkveno, zelo zapuščena uničena in izropana, a so jo leta 2004 obnovili in danes je v nej maša enkrat na leto in sicer 13. februarja, na dan, ko je bila Foška mučena in obglavljena. K tej maši pride tudi preko 1500 ljudi. 

Foška je bila mlada 12 letna rimska deklica, hči premožnega rimskega plemiča. Foško so okoli leta 500 mučili in obglavili. Zaradi nestrinjanja z očetom in ker je po beganju v depresiji in samoti, ki ju je videla v bogastvu in blišču našla vesele in radostne prijatelje, ki so ji povedali za Jezusa in je skupaj s svojo deklo sprejela krščansko vero. Ko je dopolnila 15 leto so jo po mučenju obglavili. Izdal jo je oče, ki se ni sprijaznil, da je zavrgla rimske bogove. 

V cerkvi in okoli nje je ogromno različnih daril, ki jih ljudje prinašajo, saj naj bi jih Sv. Foška ozdravila in jim pomagala pri vseh vrstah težav. Pomagala naj bi predvsem pri revmatičnih boleznih in glavobolih. Tu naj bi se ozdravilo tudi ogromno odvisnikov. Vračajo se tudi neverniki, ki pa verjamejo, da so se ozdravili zaradi različnih energerskih tokov, ki naj bi tu potekali.

 

 

 

 

Kakorkoli, mesto, kjer stoji cerkev je res lepo in kar dolgo sem se zadržala tam. Ko sem se po potkah skozi goščavo in neposeljene predele vračala nazaj do hiše, sem opazila precej povsem svežih odtisov od divjih svinj. Sicer mi je malce vseeno postalo tesno in sem ugotavljala, kaj bi sploh naredila, če bi mi kak merjasec križal pot, a sem ostala pri upanju, da se to ne bo zgodilo. Ne vem, najbrž bi zagnala krik in vik, da bi ga preplašila. In nato bi verjetno tekla..... (Njabrž bi se drla od strahu in tekla😁)



Kot bi se dogovorili, sva se istočasno vrnili nazaj. Ker je bil lep sončen dan, se še nisva želeli vrniti domov. Uživali sva v miru, obšli celo parcelo in vse rožice in grme in drevje, ki jih ima Simona zasajene ter se šele sredi popoldneva vrnili nazaj domov.

 


 

En lep umirjen vikend na off, ko bi lahko za vedno pozabila vse vojne, kovide, službe, ljudi, ki žrejo živce....... seveda dokler se me Simona nebi naveličala gostiti😊

Res sem ji hvaležna za ta vikend in upam da se še kdaj ponovi.




nedelja, 1. maj 2022

Pomladni pohod - Mladi vrh

 Drugi letošnji pohod z imenom Pomladni pohod, je bil resnično pomladni, vsaj kar se temperatur tiče. Narava pa je, sploh na tej višini (nad 1000m) še vedno malce "zaspana" in se pomladna živo zelena barva v krošnjah dreves še ne kaže tako, kot v dolini. Smo pa predvsem proti koncu pohoda hodili skozi pravo preprogo živo zelenega čemaža. Pohod je potekal na predvečer praznika dela in smo ga lepo zaključili s prižigom kresa ob Gostišču Stari vrh. 

 


 

Mladi vrh, ki smo ga na ta predpraznični dan obiskali, se že iz doline kaže z bolj ošiljenim vrhom, kot bolj obiskani in za 157m nižji kopasti Stari vrh. Pot na Mladi vrh niti ni lahka, saj se strmo vzpenja po ne preveč lepi gozdni poti, ki se šele malo pred vrhom spremeni v strmo stezo. Pot ves čas pelje skozi gozdove, kar je sploh v vročem poletju dobro. Tudi sam vrh ni razgleden in klopica in skrinjica komajda najdeta prostor med skrivenčenimi bukvami, ki rastejo prav na vrhu. Do višine 1374, kolikor je Mladi vrh visok, zeleno listje v tej pozni pomladi še ni prilezlo in le zato smo lahko skozi veje opazovali dolino. Razgled seže precej daleč. Preko Lubnika proti Medvodam in Šmarni gori ter še precej naprej, če le nebi bilo ozračje malenkostno megleno. Tudi proti severu so se nam v rahlo "zadimcanem" ozračju kazale Karavanke in Kamniške alpe.  A na lepše razglede bomo računali na Poletnem pohodu na Blegoš.

Po običajnem zboru in popisu pri Družinskem parku na Grebljici se nas je oseminštirideset pohodnikov, od tega dvanajst mladih nadebudnežev, ki so vsi brez težav opravili s potjo, odpravilo na Pomladni pohod.

 

Več pa ob slikah:

Najprej ena skupinska pred odhodom 

 

Družinski park je obratoval in pred odhodom smo opazovali (vsaj nekateri, ki smo bili na grebljici že pol ure pred dogovorjeno uro) kako so se po "ziplinu" spuščali od gostišča malo više, do parka. Tu je park že za nami

 

 

 

 

Mimo vikendov v Podvrhu, kjer so se nam odprli razgledi na poljansko stran


 

Zakorakali smo v gozd


 
Na prvi jasi postanek in počitek.  


 

 

Kmalu se je pot strmo dvignila. Tempo so narekovali otroci




 
  
 
  
Na jasi (V lazu) pa spet postanek, tokrat bolj za odrasle.  
 
Sledili smo oznakam za Mladi vrh
 
   
 

 
  
 
 
 
 
  
Proti vrhu, kjer se je pot že prešla v stezo in smo med bukvami in skalami vijugali v strm klanec 
 

 
Na vrhu
 
 
 
 
 
   
Na spustu proti sedlu med Starim in Mladim vrhom pa preproga čemaža 
 
  
Sonce že zahaja za Mladi vrh
 
  
Med vejami so se pokazale Javorje
 
  
Na samem spustu je potrebno malce pazljivosti, saj je precej strmo in listje, ki je ostalo še od jeseni je bilo gladko. 
 
Na sedlu, 
od tu smo pot nadaljevali po severni strani Starega vrha in se le še spustili proti koči.  
 
Proti koči in zgornji postaji šestedežnice
 
Razgled na dolino 
 
 
Pod visokimi smrekami 
 
  
Tule je pa že dišalo po žaru........
 
  
.........ki ga je za nas pripravil mojster Grega Štefe
 

 
 Odlično!!
 
 
Lepo popoldne smo zaključili s prižigom kresa ob Gostišču Stari vrh. Hvala vsem, ki ste se udeležili pohoda. Morda je bil eden od najmanj razglednih v vsej naši letni nabirki, med samim pohodom se tudi nismo nikjer ustavili, a upam, da smo vam vseeno vsaj malo vzbudili radovednost, saj vam nameravamo v naslednjih pohodih pokazati še mnogo zanimivega in vam predstaviti tudi domače pridelovalce različnih dobrot mimo katerih nikoli nismo šli lačni in žejni.
 

 




Se vidimo 25.6. na pohodu Javorje - Žetina - Javorje
(zbor ob 9.00  pred gostilno Blegoš v Javorjah)