Mah + Koloka MTB runda (Grem jaz mal po svoje)

Danes ne grem na kolo.

 Mogoče le malo na gorca, po bezeg na Osolnik. Ker pa je bil dan za mtb rundo s Koloko, ki se je združila z Mah-ovo, sem se iz samega firbca zapeljala mimo Maha. Saj, da bi se šla z njimi peljat, me je bilo preveč strah, ker se popolnoma zavedam, da sem v klanec precej, precej zadaj in mi res ni fino, če bi zarafi mene vsi drugi čakali. Sicer grem pa samo na Osolnik po bezeg, a ne...

 Pri Mahu so bili že Žiga, Matjaž in Valerija. Takoj so me zvabili, da sem se jim pridružila, sicer še vedno odločena, da grem na Osolnik. Gledat sem šla le Valerijino novo kolo. Zraven je tudi Matjaž imel parkirano svoje še bolj novo kolo. Oba sta res "huda" .Kmalu je prišel še Matej in še trije, ki jih še ne poznam. Šlo naj bi se proti Ožboltu. 

 

Tam je Ožbolt

 Vedno bolj me je vleklo z njimi. Saj konec koncev, te gmajne poznam precej dobro in lahko tudi po svoje zavijem, ko bom ostala zadaj, kar se je prav kmalu v prvem hujšem klancu iz bodoveljske grape gor, tudi zgodilo. A sem imela že rezervni načrt. Žigu, ki me je , res prijazno in požrtvovalno, počakal na vrhu klanca, sem rekla, naj kar gredo naprej v tisti "lepi" Polhovec. Jaz bom pa šla mimo lovske koče v Zavrh in nato po gozdni vlaki do Jura in od tam naprej na Ožbolt. Ter, da se dobimo pri Mahu.

 

 

Tule sem šla po zgornji poti proti lovski koči

na Zavrhu

 

Zavrh

 Pregrizla sem se skozi klance do Zvrha. Pri lovski koči ni bilo nikogar. In to mi je v teh koncih tako všeč. Nikjer nikogar. Le veter, ptice narava, razgledi.......in pes. Psov se ne bojim, a ta je skakal okrog mene kot nor. Stopila sem s kolesa in v roke prijela bidon, če bi bilo treba slučajno kaj ohladiti mrcino. Kar precej časa sem hodila peš, on pa je skakal okoli mene. Bil je precej velik in nikakor ne lep. Črn in skuštran a sem kmalu ugotovila, da se je želel le igrati, saj ko sem ga počohala po vratu je kar skočil se zavrtel okoli sebe in začel noro mahati z repom. Nato se je vrnil k meni in kar sam naslonil glavo na roko. Ko sem se spet usedla na kolo, se je ustavil in le gledal za mano..

 

Pogled nazaj

  

Iz istega mesta pogled naprej

 Malo naprej sem ob poti našla lep bezeg in ga nabrala za še eno porcijo soka.

Nadaljevala sem vožnjo po cesti, ki pa se kmalu konča in tu je potrebno zaviti v breg na traktorsko pot. Na jasi ob lovski opazovalnici sem malo počila in obrala nekaj borovnic. Od tu pa spust mimo kmetije in na gozdno pot, ki pripelje na križišče večih poti, ena od teh pride iz Polhovca. In ravno, ko sem prišla do tja, so se ostali zbirali na križišču. Če bi se dogovorili nebi mogli biti bolj točni.

 Od tu smo skupaj nadaljevali mimo Jura in naprej do Ožbolta. Pri Juru je Žigu spustila zračnica in moral jo je zamenjati. Ostali smo nadaljevali proti Ožboltu.

 

Valerija na spustu

Tule je precej bolj klanec, kakor izgleda. Valerija se je pogumno spustila, bravo

 Še par klančkov, nato pa spust. Eden najlepših spustov zame. Lepo tekoč. Sicer smo vmes izbrali odsek, ki je malce bolj tehničen a vseeno. Prava uživancija, ki so mi jo pokvarile le slabe zavore - izrabljene. Na koncu smo se vsi zbrali pri brunarici Mah.

  Lepa runda. Res sem uživala ves čas.Morda se bom  še kdaj pridružila, se pa zavedam mojih sposobnosti predvsem vožnje v klanec. Tu se z Valerijo nikoli ne bom mogla kosat. Pa nič zato. Na koncu smo bili vsi skupaj na zasluženem pivu.

 

Šla sem po bezeg

Smrekovita runda (Dražgoše, Kropa, Kranj)

 Nazadnje sem bila na kolesu (specijalki) pred štirimi dnevi in sem imela v načrtu, da se danes nekam peljem.  Obeti za vreme so končno dobri, v Javorjah še ne sušijo, Igor dela popoldne in zato imam čas.
In kot naročeno, me zvečer kliče Katja:"Se greva jutri malo peljat? Imam čas od enih do štirih, pa bi šla kakšen tak klanček, kot je Nace"
"Ja uredu, pridi do mene pa greva v Dražgoše in nato čez Jamnik v Kropo in v Kranj in boš ravno prav doma, saj v Dražgoše ni tak klanec."
Ja, seveda, Hermina spet si samo sebe potunkala. Saj, če bi šla sama, bi se peljala malo po ravnini tako pa....ja dobro, gremo pa v klanc. Sicer so mi klanci precej bolj všeč kot dolgočasna ravnina, le....v vsak klanec naredim vedno znova nov shujševalni načrt...Pa to je druga, precej daljša zgodba. Pa še tisto lepo smreko, ki sem jo videla takrat, ko smo šli peš na Brezje bom lahko spet videla in slikala.

 

Stari vrh, Mladi vrh, Koprivnik, Blegoš

Malo čez eno sem Katjo počakala na postaji in skupaj sva nadaljevali proti Železnikom. Po dolgem času je bilo končno tako toplo, da nisem mislila na kapo pod čelado in nogavčke in to na prvi poletni dan. V klanec proti Dražgošam se je Katja odpeljala, kot da ima motorček. Jaz pa lepo počasi za njo, precej za njo. V skalnati škarpi sem opazovala jagode in vmes sem videla že tudi cveteti ciklame.

 

Proti gorenjski

  V Dražgošah me je počakala. Nato sva se ustavili pri studenčku, tam kjer se zavije v Besnico. Od tu naprej se ceste nisem več spomnila, saj sem se nazadnje vozila tu pred štirimi leti in še to v nasprotno smer. Sledil je klanček proti Jamniku. Na vrhu sva se ustavili. Razgledi so res lepi.

 

cerkvica sv. Primoža in Felicijana na Jamniku

Preko nadvse fotogenične cerkvice na koncu grebena, do Kranja in Preddvora na Storžič, na Grintavec in ostale gore v kamniških alpah in Tolsti vrh, celotni greben Košute preko Begunjščice in naprej proti Stolu. Nebo pa modro, z oblaki, ki so bili tik nad obzorjem, kot bi slaščičar nabrizgal smetano na torto.
"Od tu naprej je spust." mi reče Katja.
"Dobro, ti kar pojdi. Jaz moram videti tisto smreko in jo slikat. Počakaj me v Kropi."
Malo čudno me je gledala, o kakšni smreki govorim, a je že navajena, da mene zanimajo ponavadi malo čudne stvari. Počasi sem se spuščala in upala, da je ne bom zgrešila. Pokazal mi jo je stric Francl, ko smo šli peš na Brezje a sem že malo pozabila točno kje je stala. In če le malo gledaš okoli sebe se je ne da zgrešiti, saj so pod njo table, ki označujejo to edinstveno drevo.

  

Kačasta smreka

V Sloveniji je to eden od osmih primerkov. Gre za navadno smreko , ki pa ima drugačen genski zapis in je nekakšen mutant (podobno kot albini pri ljudeh). Ima zelo nenavadno rast in zanimivo obliko. Veje so dolge in kačaste in se razraščajo na vse strani.

Ker me je Katja najbrž že čakala, sem nadaljevala spust do Krope. To je eden najgrših spustov, kar sem jih vozila. Luknje, na hitro "poflikane" in na novo razkopane ter klanec, ki ne pojenja in na koncu roke že kar pošteno bolijo.
"Si našla smreko?" me je vprašala, ko sem prišla do nje.
"Ja seveda"
"Si videla tudi tistega mišičnjaka, ki je kosil na Jamniku?"
"Ne, Katja, nisem"
"Kako lahko...?"
Ona pravi temu: za očke spočiti. Jaz pa smreke gledam.

 

Kropa

 Tudi od Krope naprej je cesta še vedno precej slaba. Mimo Podnarta, do Podbrezja in skozi Naklo sva se pripeljali v Kranj, ki pa je spet kolesarjem popolnoma neprijazno mesto in k sreči sva se peljali le od Zlatega polja do konca savskega mostu tam sva zavili proti Besnici in se potem preko "kdogajekepostavu" stražiškega klanca do kavice v Stražišču. Od tu naprej sem se sama preko polja odpeljala domov.

 

Hmm...Nato?

 

domov

Oglasila sem se še pri sodelavcu, ki je na bolniški in srečala tole čudovito lepo pasjo kepico.








-

Maraton Franja 2016

Bližal se je eden od vrhuncev kolesarske sezone za marsikaterega kolesarja. Bližal se je Maraton Franja.

Vreme pa je bilo vedno bolj kislo. Zadnje dneve sem vremensko napoved gledala že vsake pol ure. Nič. Obeti so bili grozni. V nedeljo dopoldne v zahodni Sloveniji neurja z nevihtami.... in pogovori so bili vedno bolj neodločni. Greš, ne greš....dolgi maraton, kratki....

Jaz sem bila že od začetka prijavljena za kratki Maraton Franja. Ne zato, ker bi se dolgega bala, saj sem ga vozila zadnji dve leti. Enostavno sem se odločila, da letos grem odpeljat krajšo varjanto. Da se preizkusim, koliko sem pridobila v dveh letih, če sem sploh kaj. Sklenila sem, da grem , tudi če bo padal dež.

Na sobotni večer pred maratonom se je v Škofji Loki odvijal Tek 4 mostov. Seveda sem šla navijat. Saj je kar nekaj prijateljev in sodelavcev teklo. In dobre pol ure pred štartom je nehalo deževati.  Res imajo srečo, sem si mislila sama pri sebi, sicer je skoraj nemogoče, bi bilo pa vseeno fino, če bi bilo tudi jutri vedro. Vsaj na štartu, da ne stojimo pol ure vsi premočeni in premraženi. 

Okrog ene ure ponoči je začelo deževati. Malce kasneje še treskati...Bravo. Toliko o našem suhem maratonu. Vendar, ko sem se zjutraj zbudila deževalo ni več. Morda pa vendarle zdrži tole vreme. 

                                 

 Ne vsi udeleženci maratona

Ob sedmih smo bili zmenjeni na Godešiču. Vsi dobre volje zaradi vremena. Tatjana mi je že zvečer rekla, da če bo samo ena kapljica padla se bo obrnila v postelji in zaspala naprej. A je bila s Sebotom tu, tudi Katja in Aleš sta prišla. Matjaž in Lara. Lara, kot vedno vsa navdušena in dobre volje.Tomaž in Nejc. Tomaža, ki je bil ves nasmejan, tako ali tako nebi ustavile niti "ošpičene prekle". Jaka, ki je pred dvema dnevoma že zelo dobro odpeljal kronometer. Tudi cesta se je počasi že sušila. Nebo je bilo še vedno grozeče oblačno in samo upali smo, da bo zdržalo vsaj še kakšno uro. Odpeljali smo se v Ljubljano, tam pa so bili že Igor R., Mazi, Matjaž in Valerija, Jan in Zmago, Špela in Jure, Jerneja je pripeljala še Luka in Andreja.

 

 Nekaj je treba še "pošravfat"

  Po pripravah, hitri kavici in skupinski sliki so se tisti, ki so bili prijavljeni na veliki maraton odpravili na štart. Kar precej se je poznalo, da se je veliko kolesarjev zaradi vremena premislilo. Saj pretirane gneče, tako kot prejšnja leta, letos ni bilo. Ko so se odpeljali je tudi v meni začela naraščati nervoza. Ne zaradi same dirke, skrbela me je le vožnja skozi mesto, kjer se največkrat kaj zaplete. Bilo mi je pa precej lažje, ker je z mano štartal tudi Igor, čeprav sem vedela, da ga bom po dveh ovinkih skozi mesto že izgubila. Skupaj z Borutom smo čakali na štart. Špela je bila malce naprej. 

 Skozi mesto smo se letos peljali lepo in prav kmalu smo bili na Tržaški kjer je pa že kar lepo letelo čeprav je bil pravi štart šele na cseti, ki zavije proti Dobrovi.Do tu sva bila z Igorjem še skupaj. Borut pa se je že odpeljal naprej.

Dobro, od tu naprej sem sama. Po ravnini mimo Dobrove, do Horjula in Vrzdenca mi je letelo, tudi s pomočjo res ogromno navijačev. Držala sem se dveh kolesarjev, nato sem jih spustila in šla naprej do druge skupine tako naprej vse do Vrzdenca, ko se začne klanec. Tu se je zgodba obrnila, vsi tisti, ki sem jih prej na ravnini prehitevala so se lepo odpeljali mimo, pa kaj, v klanec sem pač slaba. Lepo počasi sem vrtela in nekje na sredi prvega, dohitela Špelo, ki je imela precejšnje probleme s krči. Kmalu sem spet začela prehitevati kolesarje pred sabo. In volja se je spet vrnila. Na okrepčilni postaji sem se le toliko ustavila, da sem poplaknikla TurboKatko in se hitro odpeljala na spust proti Gorenji vasi. V Gorenji vasi pa polno poznanih  navijačev, ki so mi s tem, da so me poznali po imenu, res dali krila. Težava je bila le v tem, da sem ostala popolnoma sama in sem nekaj časa sama peljala v veter, ki je kar pošteno pihal. Počakala sem na skupino, saj sem vedela, da nima pomena, da se sama trudim po dolini. Na nesrečo je bila skupina res počasna, ko so nas pa prehitevali hitrejši sem bila pa zaprta v sredino skupine. Nato navijači na Logu (hvala Damir) navijači v Brodeh...

Vožnje skozi Škofjo Loko se vedno nadvse veselim, saj nas z dresom KOLOKA, še posebej močno pozdravljajo in tako je bilo tudi zdaj. Ogromno ljudi, glasbe, zvonci, raglje. Res noro vzdušje in prav škoda je, da tako hitro gremo mimo. Navijačev je vse polno povsod ob progi a najlepše je v poljanski dolini, Škofji Loki in tja do Godešiča. Do Smlednika sem imela lepo skupinico še iz poljanske doline. A na rahlem spustu iz Smlednika sem začutila, da imam še precej moči (vrjetno ne po zaslugi turbogela, ki sem ga vsega polila po sebi, po kolesu, dresu, čevljih, obrazu, rokah, le v usta sem ga bolj malo dobila in sem v cilj zato prišla vsa mastna in limasta) in sem se pognala iz skupine. Sledil mi je le en kolesar in prav hitro sva imela par sto metrov prednosti. Menjaje sva potem vozila do Tacna, kjer naju je dohitela skupina, ki jo je vlekel Tomaž (kakopak). In s to skupino sem prišla kasneje v Ljubljano in v cilj. Vesela kot vedno. Najprej zato, ker sem bila cela jaz, ker je bilo celo moje kolo in ker sem imela občutek, da sem se dobro peljala, kar se mi je prav kmalu potrdilo po sms-ju. Za deset minut sem izboljšala čas izpred treh let.

Ko sem se pripeljala do avta, so bili povečini že vsi tam. Nisem opazila Tatjane. Najbrž je šla spet na wc..Čestitala sem Katji, ki je bila že preoblečena in  mi je rekla, da je Tatjana menda padla. Zaledenela mi je kri po žilah. Pa menda ja ne. Vse vesejle je naenkrat zbledelo. Kaj je z njo? Nato je nekdo rekel, da jo je videl ko je stala ob cesti. Dobro, stala je. To je že zelo lep podatek. Pripeljali so se še ostali in končno tudi Seba in Tatjana. Skremženo nasmejana. Mislim, da se je vsem oddahnilo. Na cilju so jo ustavili reševalci in ji očistili rane ter jo pregledali. Kako na cilju?!?

Tatjana je padla v Logatcu in se potem peljala še celo traso okrog z razbitim kolenom, komolcem (obema komolcema), dlanjo, ogromno odrgnino na stegnu, odrezano blazinico na koncu prsta. Na koncu pa še dosegla res dober rezultat.

Ko smo se vsi zbrali in preoblekli. Smo se skupaj odpravili na prireditveni prostor. Tu pa spet presenečenje. No ali pa tudi ne, saj je zares dobra. Valerija je na stopničkah. BRAVO. Tretja v kategoriji. Andrej in Žiga pa sta zasedla dvajseto in enaindvajseto mesto generalno, kar je fantastičen rezultat. Jaz pa sem bila resnično nadvse vesela in ponosna na svoj rezultat. Saj je bil precej nad mojimi pričakovanji. Nagrado je dobila tudi naša Lara, saj je bila s šestnajstimi leti najmlajša udeleženka na velikem Maratonu Franja. Nagrado smo dobili še kot četrta najštevilčnejša ekipa. 

Kljub temu, da je kazalo, da bo letošnji maraton splaval po dežju, je bil to zame eden lepših in lahko rečem, da tudi, vsaj tam, kjer sem se vozila jaz varnejših maratonov Franja do sedaj. Škoda le, da nas ni bilo iz kluba več. Pa drugo leto. 

Še to. Tudi mi smo imeli srečo. Dež je začel padati šele pozno popoldne.   

 

Tatjana na štartu 

 

Katja in Lara 

 

 

 Igor R. 

 

 Jan, Jure, Luka in Nejc 

 

In Zoran je zamahnil...štart 

 

Bojne rane 

 

Špela je trpela krče 

 

 Lara in Matjaž 

 

Za konec 

 

 Katka pa še ni dovolj utrujena

 

 Maratonke

 

 

 Nedam, ne dam, makaronov ne dam....

 

 KOLOKA 

 

 Nagrada za številčnost 

 

 Najmlajša udeleženka velikega maratona 

 

 Valerija..carica 

 

 Dve zmagovalki današnjega dne Valerija in Tatjana

 

Sledila je še podrobna analiza

Kladje s Tatjano

Ko sem se v torek po kosilu porestavljala po stanovanju ( saj ne, da ne bi imela kaj početi, le volje ni bilo) je malo čez drugo uro zazvonil telefon. Tatjana. 

"Kaj delaš? Si že na kolesu?"

"Nee, ne da se mi."

"No, hitro se obleči in greš z menoj..."

Joj, s Tatjano...Nazadnje smo se skupaj vozile pred skoraj dvema mesecema, vmes je Tatjana naredila precej enih lepih in težkih treningov in danes naj bi se peljala z njo. In glede na to, da bo v nedeljo peljala veliki maraton Franja....ne bo to samo "čvekvožnja". Dobro, grem. Tudi Igor je rekel naj grem, da bo on vrjetno šel sam na "gorca"

"Prav, grem.  Kam?"

"Sovodenj...Kladje..Cerkno..Kladje"

Spet Kladje. Dobro, saj iz poljanske smeri se gor še nikoli nisem peljala. 

 Malo pred tretjo sva se že dobili pred občino. ravno takrat se je mimo pripeljala tudi Lara. Da gre na Kladje. Super, lahko gremo skupaj. ......Ja, smo šle skupaj do Brodov, nato se je Lara suvereno odpeljala naprej. Tatjana bi ji najbrž lahko sledila. Jaz bi pa njen tempo peljala do Gorenje vasi in potem bi......No saj če bi se zelo potrudila bi šlo. ( kar se je izkazalo kasneje, ko smo se vračali) A sva jo vseeno pustili naprej. Do Sovodnja sva imeli kar lep tempo. Tatjana je v klance res močno pridobila in v zadnjih ovinkih pred vrhom, sem ji rekla naj gre naprej. Šla je naprej in se spustila vse do Cerkna. Jaz pa le nekje do polovice klanca, do vasi Čeplez in nato sem se vrnila na vrh in počakala Tatjano, da se vrne. Prav kmalu se je mimo pripeljal Seba in se spustil do Cerkna. Iz nasprotne smeri, se pravi iz Cerknega pa se je pripeljala Lara in se sama vrnila domov.

 

Tatjane in Sebota mi ni bilo treba dolgo čakati, dvakrat sem se še malo spustila po klancu in se vrnila na vrh.. Vmes sem naredila par slikc, se dvakrat ustavila in v grivi obirala res debele jagode. Nabirati so se začeli deževni oblaki in nekajkrat je prav pošteno zagrmelo. a zeblo ni prav nič, niti oblekli se nismo za spust. 

Cesta nazaj do Trebije je, milo rečeno, zelo slaba. Polna lukenj, nekaj precej nevarnih ovinkov zato smo, vozili dokaj hitro a previdno. Od Trebije naprej, pa smo vso pot do Škofje Loke peljali v veter in imela sem občutek, da je Seba preizkušal najine meje. Tiste trikrat,  ko sem si upala upreti pogled v števec, je kazal tam okrog štirideset kilometrov na uro. Tistih parih klančkov, ki so na dolini niti nisem čutila. Ali pa nisem hotela. Trma. Obe s Tatjano sva trmasti in nisva hoteli popustiti, pa če bi noge proč padle. Lep trening za maraton. Ni čudno, če še danes čutim stegenjske mišice.

Na Štengah pa za spremembo deci cvička in voda...

Koper (Simonov zaliv ) in navijanje na triatlonu

  Že po enem tednu sem spet s kolesom na poti proti Kopru. Tokrat s Katjo in Igorjem. Šli smo navijat za Aleša, ki je v Kopru tekmoval na Triatlonu za pokal Istre. In, če je že bil v Kopru z avtom in je imel prostor za štiri kolesa, bi bilo škoda zamuditi priložnost za prevoz nazaj.

 

Proti Rovtam po res slabi cesti

  Ker je bil štart triatlona šele ob 18h smo imeli dovolj časa in smo se na Štengah dobili šele ob 8h in se počasi odpravili po poljanski dolini. Igor naju je sicer nekaj strašil z dežjem, ki je bil res napovedan, a sva ga popolnoma preslišali. Kmalu sta nas dohitela Reškova Mojca in Rado, s katerima smo se skupaj peljali do Gorenje vasi, kjer smo mi zavili na črpalko, ona dva pa sta nadaljevala, a smo jih kasnekje še enkrat srečali, ko sta se vračala, tokrat v družbi z Pečelinovima. V Rovtah smo se ustavili le toliko, da smo se oblekli in sledil je spust do Logatca in nato nadaljevanje preko Unca do Postojne, kjer smo se ustavili na kavi. Tu so se že začeli okoli nas nabirati črni deževni oblaki.

 

Vetrnica se je vrtela

                                
                                                           
  
                                                                     Nevihtni oblaki

                                

                                         Imeli smo srečo, cesta je še mokra, ravno po nevihti

Od Postojne naprej je tudi precej pihal kontra veter, a se nismo dali. Malo pred Kozino nas je dohitela prva ploha, a smo ulovili le par kapelj. Pred nami je bilo jasno, za nami pa je padal dež. Malce hitreje smo obrnili pedala in mu ušli. Naslednja ploha nas je lovila na vrhu Črnega kala. Črnokalski klanec je bil do polovice popolnoma moker, ponekod je po cesti še tekla voda. Še v Dekanih nas je oplazilo nekaj dežnih kapelj a ni vredno omembe.

                                         

                                                    Jah, no....jest

                                  

                            Ko smo se v Kopru malo izgubili in smo iskali kolesarsko proti Izoli 

                 

Ker je bil start triatlona šele ob 18h, ura pa je bila šele 14, smo se mimo Kopra zapeljali do Izole in Simonovega zaliva na pivo ( ki ga moraš iti sam iskat za šank, dobiš pločevinko in plastičen lonček in plačaš 3.30 € za enega....pa pravijo, da so Hrvatje oderuški?). Seveda sva morali še namočiti noge.

                                        

                                         

                                                              S Katjo v Simonovem zalivu
                                                     

                                                     

                       

 

Na najdražjem pivu

                                         


                                                          Nazaj v Koper
  

 Ko smo se vrnili v Koper, se je Aleš že ogreval, mi smo se pa še malo zapeljali po mestu in počakali do teka, ko smo šli navijat za Aleša, njegovega brata Uroša in Jerneja Kosa in seveda za vse ostale..

 

Aleš

  

Uroš

  

Jernej

S Katjo sva res zagreto navijali in Alešev rezultat je bil zelo dober. Uvrstil se je v prvo tretjino. Ko smo kasneje s kolesi krožili med tekmovalci, mi je "redarka" (ali kakorkoli bi ji že lahko rekli), ko sem se peljala mimo nje rekla, da imam zelo lepo kolo. Ko sem se ji zahvalila, je rekla, da zato, ker imam takšnega kot ona. Zanimivo. Spoznala sem še eno nadvse zadovoljno lastnico popolnoma enakega kolesa kot je moj. Res zanimivo dekle. 

 

Imava enaka kolesa

Počasi smo se odpravili do avta, medtem ko sta Igor in Aleš nalagala kolesa sva s Katjo šli še na obalo in naredili še par posnetkov lepega zahoda. 

Še en lep dan na poti na morje. 

                                    

                                    Brez skrbi, morje je še vedno tam, nikamor ni odteklo...