četrtek, 9. junij 2016

Kladje s Tatjano

Ko sem se v torek po kosilu porestavljala po stanovanju ( saj ne, da ne bi imela kaj početi, le volje ni bilo) je malo čez drugo uro zazvonil telefon. Tatjana. 
"Kaj delaš? Si že na kolesu?"
"Nee, ne da se mi."
"No, hitro se obleči in greš z menoj..."
Joj, s Tatjano...Nazadnje smo se skupaj vozile pred skoraj dvema mesecema, vmes je Tatjana naredila precej enih lepih in težkih treningov in danes naj bi se peljala z njo. In glede na to, da bo v nedeljo peljala veliki maraton Franja....ne bo to samo "čvekvožnja". Dobro, grem. Tudi Igor je rekel naj grem, da bo on vrjetno šel sam na "gorca"
"Prav, grem.  Kam?"
"Sovodenj...Kladje..Cerkno..Kladje"
Spet Kladje. Dobro, saj iz poljanske smeri se gor še nikoli nisem peljala. 


 Malo pred tretjo sva se že dobili pred občino. ravno takrat se je mimo pripeljala tudi Lara. Da gre na Kladje. Super, lahko gremo skupaj. ......Ja, smo šle skupaj do Brodov, nato se je Lara suvereno odpeljala naprej. Tatjana bi ji najbrž lahko sledila. Jaz bi pa njen tempo peljala do Gorenje vasi in potem bi......No saj če bi se zelo potrudila bi šlo. ( kar se je izkazalo kasneje, ko smo se vračali) A sva jo vseeno pustili naprej. Do Sovodnja sva imeli kar lep tempo. Tatjana je v klance res močno pridobila in v zadnjih ovinkih pred vrhom, sem ji rekla naj gre naprej. Šla je naprej in se spustila vse do Cerkna. Jaz pa le nekje do polovice klanca, do vasi Čeplez in nato sem se vrnila na vrh in počakala Tatjano, da se vrne. Prav kmalu se je mimo pripeljal Seba in se spustil do Cerkna. Iz nasprotne smeri, se pravi iz Cerknega pa se je pripeljala Lara in se sama vrnila domov.




Tatjane in Sebota mi ni bilo treba dolgo čakati, dvakrat sem se še malo spustila po klancu in se vrnila na vrh.. Vmes sem naredila par slikc, se dvakrat ustavila in v grivi obirala res debele jagode. Nabirati so se začeli deževni oblaki in nekajkrat je prav pošteno zagrmelo. a zeblo ni prav nič, niti oblekli se nismo za spust. 
Cesta nazaj do Trebije je, milo rečeno, zelo slaba. Polna lukenj, nekaj precej nevarnih ovinkov zato smo, vozili dokaj hitro a previdno. Od Trebije naprej, pa smo vso pot do Škofje Loke peljali v veter in imela sem občutek, da je Seba preizkušal najine meje. Tiste trikrat,  ko sem si upala upreti pogled v števec, je kazal tam okrog štirideset kilometrov na uro. Tistih parih klančkov, ki so na dolini niti nisem čutila. Ali pa nisem hotela. Trma. Obe s Tatjano sva trmasti in nisva hoteli popustiti, pa če bi noge proč padle. Lep trening za maraton. Ni čudno, če še danes čutim stegenjske mišice.




Na Štengah pa za spremembo deci cvička in voda...

Ni komentarjev:

Objavite komentar