Maraton Franja 2016

Bližal se je eden od vrhuncev kolesarske sezone za marsikaterega kolesarja. Bližal se je Maraton Franja.

Vreme pa je bilo vedno bolj kislo. Zadnje dneve sem vremensko napoved gledala že vsake pol ure. Nič. Obeti so bili grozni. V nedeljo dopoldne v zahodni Sloveniji neurja z nevihtami.... in pogovori so bili vedno bolj neodločni. Greš, ne greš....dolgi maraton, kratki....

Jaz sem bila že od začetka prijavljena za kratki Maraton Franja. Ne zato, ker bi se dolgega bala, saj sem ga vozila zadnji dve leti. Enostavno sem se odločila, da letos grem odpeljat krajšo varjanto. Da se preizkusim, koliko sem pridobila v dveh letih, če sem sploh kaj. Sklenila sem, da grem , tudi če bo padal dež.

Na sobotni večer pred maratonom se je v Škofji Loki odvijal Tek 4 mostov. Seveda sem šla navijat. Saj je kar nekaj prijateljev in sodelavcev teklo. In dobre pol ure pred štartom je nehalo deževati. Res imajo srečo, sem si mislila sama pri sebi, sicer je skoraj nemogoče, bi bilo pa vseeno fino, če bi bilo tudi jutri vedro. Vsaj na štartu, da ne stojimo pol ure vsi premočeni in premraženi.

Okrog ene ure ponoči je začelo deževati. Malce kasneje še treskati...Bravo. Toliko o našem suhem maratonu. Vendar, ko sem se zjutraj zbudila deževalo ni več. Morda pa vendarle zdrži tole vreme.

Ne vsi udeleženci maratona

Ob sedmih smo bili zmenjeni na Godešiču. Vsi dobre volje zaradi vremena. Tatjana mi je že zvečer rekla, da če bo samo ena kapljica padla se bo obrnila v postelji in zaspala naprej. A je bila s Sebotom tu, tudi Katja in Aleš sta prišla. Matjaž in Lara. Lara, kot vedno vsa navdušena in dobre volje.Tomaž in Nejc. Tomaža, ki je bil ves nasmejan, tako ali tako nebi ustavile niti "ošpičene prekle". Jaka, ki je pred dvema dnevoma že zelo dobro odpeljal kronometer. Tudi cesta se je počasi že sušila. Nebo je bilo še vedno grozeče oblačno in samo upali smo, da bo zdržalo vsaj še kakšno uro. Odpeljali smo se v Ljubljano, tam pa so bili že Igor R., Mazi, Matjaž in Valerija, Jan in Zmago, Špela in Jure, Jerneja je pripeljala še Luka in Andreja.

Nekaj je treba še "pošravfat"

Po pripravah, hitri kavici in skupinski sliki so se tisti, ki so bili prijavljeni na veliki maraton odpravili na štart. Kar precej se je poznalo, da se je veliko kolesarjev zaradi vremena premislilo. Saj pretirane gneče, tako kot prejšnja leta, letos ni bilo. Ko so se odpeljali je tudi v meni začela naraščati nervoza. Ne zaradi same dirke, skrbela me je le vožnja skozi mesto, kjer se največkrat kaj zaplete. Bilo mi je pa precej lažje, ker je z mano štartal tudi Igor, čeprav sem vedela, da ga bom po dveh ovinkih skozi mesto že izgubila. Skupaj z Borutom smo čakali na štart. Špela je bila malce naprej.

Skozi mesto smo se letos peljali lepo in prav kmalu smo bili na Tržaški kjer je pa že kar lepo letelo čeprav je bil pravi štart šele na cseti, ki zavije proti Dobrovi.Do tu sva bila z Igorjem še skupaj. Borut pa se je že odpeljal naprej.

Dobro, od tu naprej sem sama. Po ravnini mimo Dobrove, do Horjula in Vrzdenca mi je letelo, tudi s pomočjo res ogromno navijačev. Držala sem se dveh kolesarjev, nato sem jih spustila in šla naprej do druge skupine tako naprej vse do Vrzdenca, ko se začne klanec. Tu se je zgodba obrnila, vsi tisti, ki sem jih prej na ravnini prehitevala so se lepo odpeljali mimo, pa kaj, v klanec sem pač slaba. Lepo počasi sem vrtela in nekje na sredi prvega, dohitela Špelo, ki je imela precejšnje probleme s krči. Kmalu sem spet začela prehitevati kolesarje pred sabo. In volja se je spet vrnila. Na okrepčilni postaji sem se le toliko ustavila, da sem poplaknikla TurboKatko in se hitro odpeljala na spust proti Gorenji vasi. V Gorenji vasi pa polno poznanih navijačev, ki so mi s tem, da so me poznali po imenu, res dali krila. Težava je bila le v tem, da sem ostala popolnoma sama in sem nekaj časa sama peljala v veter, ki je kar pošteno pihal. Počakala sem na skupino, saj sem vedela, da nima pomena, da se sama trudim po dolini. Na nesrečo je bila skupina res počasna, ko so nas pa prehitevali hitrejši sem bila pa zaprta v sredino skupine. Nato navijači na Logu (hvala Damir) navijači v Brodeh...

Vožnje skozi Škofjo Loko se vedno nadvse veselim, saj nas z dresom KOLOKA, še posebej močno pozdravljajo in tako je bilo tudi zdaj. Ogromno ljudi, glasbe, zvonci, raglje. Res noro vzdušje in prav škoda je, da tako hitro gremo mimo. Navijačev je vse polno povsod ob progi a najlepše je v poljanski dolini, Škofji Loki in tja do Godešiča. Do Smlednika sem imela lepo skupinico še iz poljanske doline. A na rahlem spustu iz Smlednika sem začutila, da imam še precej moči (vrjetno ne po zaslugi turbogela, ki sem ga vsega polila po sebi, po kolesu, dresu, čevljih, obrazu, rokah, le v usta sem ga bolj malo dobila in sem v cilj zato prišla vsa mastna in limasta) in sem se pognala iz skupine. Sledil mi je le en kolesar in prav hitro sva imela par sto metrov prednosti. Menjaje sva potem vozila do Tacna, kjer naju je dohitela skupina, ki jo je vlekel Tomaž (kakopak). In s to skupino sem prišla kasneje v Ljubljano in v cilj. Vesela kot vedno. Najprej zato, ker sem bila cela jaz, ker je bilo celo moje kolo in ker sem imela občutek, da sem se dobro peljala, kar se mi je prav kmalu potrdilo po sms-ju. Za deset minut sem izboljšala čas izpred treh let.

Ko sem se pripeljala do avta, so bili povečini že vsi tam. Nisem opazila Tatjane. Najbrž je šla spet na wc..Čestitala sem Katji, ki je bila že preoblečena in mi je rekla, da je Tatjana menda padla. Zaledenela mi je kri po žilah. Pa menda ja ne. Vse vesejle je naenkrat zbledelo. Kaj je z njo? Nato je nekdo rekel, da jo je videl ko je stala ob cesti. Dobro, stala je. To je že zelo lep podatek. Pripeljali so se še ostali in končno tudi Seba in Tatjana. Skremženo nasmejana. Mislim, da se je vsem oddahnilo. Na cilju so jo ustavili reševalci in ji očistili rane ter jo pregledali. Kako na cilju?!?

Tatjana je padla v Logatcu in se potem peljala še celo traso okrog z razbitim kolenom, komolcem (obema komolcema), dlanjo, ogromno odrgnino na stegnu, odrezano blazinico na koncu prsta. Na koncu pa še dosegla res dober rezultat.

Ko smo se vsi zbrali in preoblekli. Smo se skupaj odpravili na prireditveni prostor. Tu pa spet presenečenje. No ali pa tudi ne, saj je zares dobra. Valerija je na stopničkah. BRAVO. Tretja v kategoriji. Andrej in Žiga pa sta zasedla dvajseto in enaindvajseto mesto generalno, kar je fantastičen rezultat. Jaz pa sem bila resnično nadvse vesela in ponosna na svoj rezultat. Saj je bil precej nad mojimi pričakovanji. Nagrado je dobila tudi naša Lara, saj je bila s šestnajstimi leti najmlajša udeleženka na velikem Maratonu Franja. Nagrado smo dobili še kot četrta najštevilčnejša ekipa.

Kljub temu, da je kazalo, da bo letošnji maraton splaval po dežju, je bil to zame eden lepših in lahko rečem, da tudi, vsaj tam, kjer sem se vozila jaz varnejših maratonov Franja do sedaj. Škoda le, da nas ni bilo iz kluba več. Pa drugo leto.

Še to. Tudi mi smo imeli srečo. Dež je začel padati šele pozno popoldne.