Preko Lubnika peš domov

   Po deževju, ki je dodobra opralo in namočilo zemljo, je bila za sobotni dan  napoved lepa. In že v petek, ko je še precej deževalo sem sklenila, da grem na Lubnik. Manjkata mi še dva vpisa. Če sem že na Lubniku bo pa vseeno, če grem še naprej do Javor. Igor me pa pride popoldne iskat. Odločila sem se, do sobotnega jutra se nisem premislila, tudi Igor je bil še vedno za. In sem šla.

 

Tamle je Lubnik

 

Sora je bila še vedno precej velika

  Jutro je bilo lepo, jasno in malo čez osmo uro sem se odpravila od doma. Vzela sem si čas in sem lepo počasi lezla v klance.

 Moja kondicija je trenutno tam nekje pozabljena in zaprašena in zadnji čas je da, se spravim v pogon. Angine in prehladi se mi še vedno poznajo in na vrh sem prišla zadihana kakor lokomotiva. 

 

  Na vrhu pri koči se mi nikoli ni zdelo nič posebnega. Razgledi so pa lepi. Sploh sedaj po dežju. Oskrbnika v koči sta vedno prijazna in vedno poklepetamo. Spila sem čaj in eno zdravilo za moje prehlade ter se kmalu odpravila naprej proti Javorjam.

 

Klopca za "japk"

Nad okrepčevalnico Nace ali Malina, na sedelcu je tale klopca, kjer se vedno kadar grem v Javorje ustavim in pomalicam kakšno jabolko ali kakšno malenkost, navada pač. Od tu pa naprej po vojaški cesti do Vrhovca in preko Pardol in Poklajnovega naprej proti domu.

 

Studenček z zelo dobro vodo

 

Kot, da bi drevesni škrat tazadno kazal

 

Tule pride bližnjica na cesto

 

Vsi studenčki so bili polni vode

Že doma sem imela v načrtu, da se bom spustila do klopce pri obeležju meteorita in tam malo posedela in pojužinala. Ravno ko sem se usedla za mizo je v Javorjah zazvonilo poldne. Res sem hodila počasi a je bilo tako lepo in mi ura sploh ni bila važna.

 

  

    Ker me je že klicala mami, "kje toliko časa hodim", sem se vrnila nazaj na cesto in proti domu. Tu sem potem preživela še lepo popoldne z nečakinjama, očetom in mami.

 

Cveti, da bova s teto Anico jeseni spet lahko jedle najbolj kisla in trpka in majhna

a tako lepa jabolka (sam so res zanič)

Meteoritkova pot

   Dobrih sedem let je minilo od dneva, ko sta moj oče in strojnik Miha ob izkopavanju našla "čudno skalo" in, ker se je mojemu očetu zdela ravno prav posebna, jo je odnesel domov in čez leto in pol je bila ta "čudns skala" vpisana v Svetovni register meteoritov. Kot tretji, od štirih, najdenih meteoritov na področju Slovenije.

 

 Javorje skozi češnjevo cvetje

 

Pokrito obeležje

  

  V teh dneh pa je ta najdba dobila portditev tudi v najožjem prostoru - v Javorjah.  V teh letih je krožna pot mimo najdišča meteorita postala nekakšna družinska sprehajalna pot. Na mestu, kjer je bil meteorit najden, je že nekaj let bila preprosta klop. In vedno smo se tam ustavili in malo posedeli.  Jeseni je oče postavil obeležje, ploščo z napisom, letos pa je v bližini naredil še klopi in mizo. To pot so za svojo vzeli tudi nekateri drugi domačini in člani turističnega društva Stari vrh skupaj z Janezom Šturmom in otroci iz PŠ Javorje, so prišli na idejo, da bi to pot poimenovali, označili in ponudili kot lepo turistično popestritev kraja. V samem centru Javor so postavili zelo lepo obeležje z repliko meteorita in opisom.

 Včeraj, na svetovni Dan zemlje, pa so nas vodiči, otroci iz PŠ Javorje popeljali po tej poti. To je bil njihov projekt, projekt z naslovom "Iskajne izgubljenega koščka vesolja" s katerim so sodelovali na tekmovanju, ki vsako leto poteka pod okriljem Turistične zveze Slovenije in tekmujejo učenci iz vseh šol. S tem projektom so otroci prejeli srebrno priznanje. Čestitke.

 

Učenci PŠ Javorje (mladi turistični delavci) na državnem tekmovanju 

"Turizmu pomaga lastna glava" , kjer so dobili srebrno priznanje.

    Ob desetih smo se zbrali pred gostilno Blegoš, kjer smo, po uvodni besedi predsednika TD Stari vrh Tomaža Ažbeta in glavnega "krivca" Janeza Šturma, pod vodstvom nadobudnih učencev krenili  na pot.

 

 

Gremo na pot

 

 

Najprej so morali najti Mirkota (ki se je skril), da jim je pokazal meteorit

 

Meteorit Javorje pod steklom, zraven replika iste teže

 

 

G. Jože in Zdenka Tavčar izdelujeta repliko meteorita 

 

Natančno delo in zelo zanimivo

 Najprej do naše domačije "Par Darmut", kjer je vsak lahko videl pravi meteorit in potežkal kopijo v enaki teži, kot je original. Tu je bila tudi prva pogostitev obiskovalcev in pohodnikov, ki so jo pripravile kmečke žene in moja mami. Nadaljevali smo po poti "Skoz brjieg" in do "Voušja" mimo kozolca "Za pečjo" in naprej do travnikov, ki jim pravimo "Na voučk". 

 

Travniku pod tem kozolcem se reče Za pečjo,

 vrjetno zaradi te velike skale mimo katere smo šli

 

Na tej sliki se nad pohodniki vidi Barbarčeva hiša, kjer je bil rojen Luka Jeran

 

Ves čas smo sledili zanimivim markacijam, ki so jih napravili otroci in, ko smo prišli v gozd smo se v prvi "grapi" ki ji pravimo "U Jež" ali pa samo Ježa ustavili in otroci so po tleh iskali kamenjčke, ki bi bili podobni meteoritu in nabrali manjše kamenjčke za kasnejšo nalogo.

 

Na poti čez Požar

 Po lepi poti skozi gozd ki mu pravimo "Na Požari" smo prišli do "Ještinucove nive" male jase na najbolj oddaljenem delu poti. Tu so otroci postavili nekakšno tarčo. Planet zemljo z narisanimi celinami in na mestu, kjer so Javorje (oziroma Slovenija), luknjico v katero so morali otroci s kamenjčki, ki so jih prej nabrali po tleh ciljati. S tem so pokazali kako težko je zadeti luknjico, oziroma, kakšno srečo imamo, da je meteorit padel ravno v naše kraje.

 

Otroci so ciljali luknjo v tabli

   Potem, ko je tudi oče metal v tarčo, smo nadaljevali pot do najdišča meteorita, kjer nas je obiskal Meteoritek, njihova maskota. Na tem mestu je tudi oče povedal par besed. O sami najdbi in o pomembnosti te najdbe, pa je spregovoril tudi g. Pavel Florjančič. Ob obeležju  je postavljena lepa tabla na kateri je opisan Mteorit Javorje.

 

Zelo lepo narejena tabla ob mestu najdbe. Zahvala Simonu Demšar

 

Obisk Meteoritkota

  Po poti smo se povzpeli na asfaltno cesto, ki vodi iz Javor na Mlako in se obrnili nazaj proti Javorjam. 

 

"Par Brec" smo sledili markacijam desno v klanec in  mimo Kreka, kjer nas je Janez pričakal z doro kapljico.....

.... prišli do Barbarčeve hiše, ki stoji na mestu rojstne hiše Luka Jerana. Tu nam je Mihela povedala precej o življenju in delu Luka Jerana. Bil je duhovnik, pesnik (Marija skoz življenje...)pisatelj, časnikar, urednik Zgodnje Danice, misjonar....in še in še. Vsekakor velik človek in zelo primerno je da je ta hiša vključena v to pot. To je tudi rojstna hiša moje mami in v tej hiši sem preživela veliko lepih dni s svojo staro mamo ter bratranci in sestričnami.

  Nadaljevali smo do najvišje točke pohoda, kjer so otroci spet povedali nekaj besed in se nato po stari lepi in že skoraj opuščeni stezi vrnili v Javorje in skozi vas v šolo, kjer je bila kratka proslava. Javorski pevci so zapeli Zdravljico in še nekaj pesmi (meni zelo lepo domačo Gor čez Javorje), predsednik Krajevne skupnosti je pozdravil vse prisotne: župana Milana Čadeža, župnika Cirila Isteniča, g. Pavleta Florjančiča....in vse ostale. G Pavel Florjančič, geolog, ki je bil prvi, ki je očeta napotil do pravih ljudi in ustanov in z njim in z meteoritom bil ves čas, je povedal veliko o samih raziskavah, o tem, kaj sploh je meteorit in o pomembnosti najdbe. Povedal je, da načrtujejo nadljne dogodke v zvezi z Meteoritom Javorje in sicer naj bi letošnjo jesen v Javorjah organizirali srečanje raziskovalcev, leta 2019, na deseto obletnico najdbe, pa v Ljublani načrtujejo mednarodni simpozij na temo Meteorita Javorje in ostalih meteoritov najdenih na področju Slovenije. Nekaj besed o projektu učencev PŠ Javorje in o delu turističnega krožka v Javorjah je povedala tudi učiteljica Maja Kokalj. Zelo lepo pa je vse skupaj povezala Mihela Kokalj.

 

G. Pavle Florjančič

 

Javorski pevci

 Nato smo šli do obeležja na parkirišču pod šolo, ki nas je še vedno čakalo pokrito. Ko so prerezali trak (ne bom jih naštevala, ker lahko koga spustim ali pomotoma koga dam zraven, ki ga tam ni bilo) je župnik Ciril Istenič obeležje še blagoslovil.

 

  

Zelo lepo obeležje 

 

Župnik Ciril Istenič ga je blagoslovil

  Ob pijači in prigrizku, ki so ga pripravile kmečke žene, smo še malo poklepetali in se po prijetnem druženju, polni lepih vtisov in občutkov odpravili domov.

 

Še najzaslužnejši in idejni vodja celotnega projekta g. Janez Šturm, ki ga spremlja v narodno nošo oblečen Kokalj Rudi

 

Glavni krivec Darmutu Mirko

  Res je bil lep dan in v veliko veselje mi je, da se v Javorjah dogaljajo stvari in dogodki, ki bodo popestrili ponudbo v teh, res lepih krajih pod  Blegošem