Preko Lubnika peš domov

   Po deževju, ki je dodobra opralo in namočilo zemljo, je bila za sobotni dan  napoved lepa. In že v petek, ko je še precej deževalo sem sklenila, da grem na Lubnik. Manjkata mi še dva vpisa. Če sem že na Lubniku bo pa vseeno, če grem še naprej do Javor. Igor me pa pride popoldne iskat. Odločila sem se, do sobotnega jutra se nisem premislila, tudi Igor je bil še vedno za. In sem šla.

 

Tamle je Lubnik

 

Sora je bila še vedno precej velika

  Jutro je bilo lepo, jasno in malo čez osmo uro sem se odpravila od doma. Vzela sem si čas in sem lepo počasi lezla v klance.

 Moja kondicija je trenutno tam nekje pozabljena in zaprašena in zadnji čas je da, se spravim v pogon. Angine in prehladi se mi še vedno poznajo in na vrh sem prišla zadihana kakor lokomotiva. 

 

  Na vrhu pri koči se mi nikoli ni zdelo nič posebnega. Razgledi so pa lepi. Sploh sedaj po dežju. Oskrbnika v koči sta vedno prijazna in vedno poklepetamo. Spila sem čaj in eno zdravilo za moje prehlade ter se kmalu odpravila naprej proti Javorjam.

 

Klopca za "japk"

Nad okrepčevalnico Nace ali Malina, na sedelcu je tale klopca, kjer se vedno kadar grem v Javorje ustavim in pomalicam kakšno jabolko ali kakšno malenkost, navada pač. Od tu pa naprej po vojaški cesti do Vrhovca in preko Pardol in Poklajnovega naprej proti domu.

 

Studenček z zelo dobro vodo

 

Kot, da bi drevesni škrat tazadno kazal

 

Tule pride bližnjica na cesto

 

Vsi studenčki so bili polni vode

Že doma sem imela v načrtu, da se bom spustila do klopce pri obeležju meteorita in tam malo posedela in pojužinala. Ravno ko sem se usedla za mizo je v Javorjah zazvonilo poldne. Res sem hodila počasi a je bilo tako lepo in mi ura sploh ni bila važna.

 

  

    Ker me je že klicala mami, "kje toliko časa hodim", sem se vrnila nazaj na cesto in proti domu. Tu sem potem preživela še lepo popoldne z nečakinjama, očetom in mami.

 

Cveti, da bova s teto Anico jeseni spet lahko jedle najbolj kisla in trpka in majhna

a tako lepa jabolka (sam so res zanič)