Božično-novoletno...s klasiko

   Leto se počasi izteka in vsepovsod se odvijajo taki in drugačni prednovoletni, praznični, Božični ....koncerti. V tem prednovoletnem času sem se udeležila dveh. Prvi je bil Predbožični koncert Slovenske filharmonije v Festivalni dvorani na Bledu na katerega me je povabila Katja. Resnično sem se veselila in bilo je nepozabno. Orkester in zbor Slovenske filharmonije sta vrhunsko izvedla dela Bacha, Handela, Beethovena, Vivaldija ter priredbe (D. Močnik) nekaterih že stoletja znanih božičnih pesmi.

 Solista: tenor Martin Logar in sopranistka Monika Fele sta izredno lepo odpela.

In res sem vesela in hvaležna, da sem to lahko slišala.

  Vendar, to, kar sem slišala danes v avli moje stare osnovne šole v Gorenji vasi, to je bilo pa za dušo in srce, za prste polizat..... Teta Minka me je klicala, če bi šla v Gorenjo vas, ker baje bo nek koncert, ne ve še čisto točno kaj, ampak, zih bo fajn. Ja, seveda grem. Nekaj o eni plehmuski je zasledila. In, da  bodo izvajali valčke. Saj ni važno, grem.

 

   Šele v šoli sem točno videla za kaj gre, že ko sem dobila program se mi je smejalo..Društvo godbenikov Cerkno je gostovalo z Gala novoletnim koncertom z naslovom V objemu valčkov. In to ne kar enih valčkov, pač pa so izvajali le dela velikega kralja valčkov Johanna Straussa in kralja Slovenske narodno zabavne glasbe Slavka Avsenika. Celoten koncert je bil prijetno obogaten z razlago del in raznimi zanimivimi anekdotami dirigenta Andreja Zupana in njegove žene Nataše Zupan, ki je s svojim čudovitim sopranom zapela dve ariji iz operete Netopir.

 

 

 

Neskončno lep Avsenikov orkestralni  valček Pastirček (solist Tilen Mavri) odigran tako lepo in s takim občutkom...Avsenikova, poleg Golice najbolj poznana Slovenija odkod lepote tvoje, ki jo je odpela ga. Zupan in je pri zadnjem refrenu pozvala dvorano, da je z njo pela. Na platnu predvajan nastop ansambla bratov Avsenik v Hali Tivoli iz leta 1967, ko so Albin Rudan, Vilko Avsenik in Alojz Zupan, oče dirigenta Andreja, odigrali melodijo Veselje kalrinetov.

 

 In na koncu še tri Straussove polke iz železnega repertoarja vsem znanega vsakoletnega Novoletnega koncerta Dunajske filharmonije, Trič trač polka, Blisk in grom in Na lovu. Izvajali so glasbo dveh, vsaj zame največjih ustvarjalcev glasbe. In združitev obeh v enem koncertu je bilo.....noro, noro dobro.

  Dve uri sta minili kot bi trenil in če ne bi šla, bi zamudila še en čudoviti dogodek v tem decembru.

  Obe z Minko sva res uživali.

  Hvala tetka..    

Ratitovec z LTH

 Planinska sekcija LTH-ja je organizirala lep pohod na Ratitovec. Nočni pohod. In ker se mi, prav čudno, nič ni postavilo napoti, sem se odločila, da grem.  Igor je delal popoldne in tudi, če bi bil doma, ne bi šel z nami saj čaka na operacijo meniskusa.

 

 Lubnik nekaj minut pred peto

 

Ob petih je bil grad le še obris

  Ob petih smo se zbrali na avtobusni postaji in čeprav je na začetku kazalo, da nas bo malo, se nas je nabralo sedemindvajset. Nad Škofjo Loko se je že mračilo. Zarja za Lubnikom je obetala lepo, jasno noč. Ko sem odhajala od doma sem se precej oblekla, saj so bile stopinje nekaj pod ničleo in po vsej (moji) logiki bo na vrhu vsaj par stopinj hladnjeje. Seveda nisem rasčunala na zračno inverzijo. Na vrhu pri koči je bilo dobrih 8 stopinj. Nad ničlo, seveda.

 Z malim avtobusom smo se odpeljali na Prtovč. 

 

Že na avtobusu je blo fajn

 

 Začetek poti na Prtovču 

Iz Prtovča smo se po makadamski cseti mimo lovske koče počasi vzpenjali proti planini Klom. Med drevjem se nam je ves čas odpiral pogled v dolino in razgledi so bili res lepi. Luna, čeprav še ni polna, je že kar lepo svetila. Najprej je bilo vse še popolnoma kopno, kmalu pa smo prišli v bolj zatišne lege in je bila podlaga snežena. Sicer le par centimetrov, je bil pa vsaj zame to prvi sneg letos. In na zasneženih bregovih je bilo prav res lepo gledati svetlikajoče snežene kristalčke in sence, ki jih je metalo drevje v soju lune.  Na planini Klom pri lični pastirski koči smo imeli postanek. 

 

 

Od tu naprej se je steza začela malce bolj dvigovati in nato kar precej spuščati. Prišli smo na sedelce Vratca. Tu bi v desno lahko šli na lepo planino Pečana, mi pa smo naravnost nadaljevali strmo v breg in direktno na Gladki vrh, ki je eden od štirih vrhov (Kremenat in Altemaver in Kosmati vrh), ki sestavljajo sleme Ratitovca. 

 

Vrh

Na vrhu pa razgledi na dolino in osvetljena mesta pod nami. Od Železnikov in vse vasi do Škofje Loke in naprje vse do Ljubljane. Luna je ravno prav svetila, da so se videli obrisi vseh hribov, vključno s Triglavom, ki se je snežen svetil na zahodu. Meni bi bilo res všeč če bi ugasnili lučke saj je svetloba le teh motila pogled na nebo, ki je bilo posuto z zvezdami...., bom naslednjič, ko bom ponoči hodila sama. 

Le par metrov pod našim vrhom pa Krekova koča. Naš cilj.

V koči smo se v prijetnem vzdušju in dobri družbi okrepili z res dobrim bogračem, joto, ričetom in ocvirkovico, ki je bila še topla. Tudi kruh je bil sveže pečen. 

Po dobri uri (ali dveh, v hribih pač čas hitro mine) smo se odpravili nazaj v dolino. Spust od koče na Razor je bil kar nevaren in tisti ki smo imeli s sabo dereze smo si jih nadeli. Vračali smo se mimo lovske koče in na Prtovč prišli, ravno, ko je tja prispel tudi naš avtobus.   

Lep pohod, v zelo lepi noči. 

Slike so pa obup, res rabim nov fotkič..

Jesen

  Jesen je moj najljubši letni čas. Poleg pomladi, zime in poletja. (hehe)

 

Na poti na Lubnik...

 

...in na Križno goro

  Narava se počasi umirja, drevesa se barvajo na rdeče, rumeno, rjavo. Jesensko cvetje se še trudi pokazati svojo lepoto, bregovi so rdeče rožnati od resja. Po travnikih se med nizko zadnjo travo še kažejo posamezni vijolični cvetovi glavinca in belega rmana ter rumenega otavčiča. Ob robu gozda cveti strupeni jesenski podlesek, v gozdu pa včasih prav diši po ciklamah.   

 

S teto Anico sva na lepo jesensko soboto naredile športni dan iz Škofje Loke preko Lubnika v Javorje

  

 

 

S Tatjano v zgodnji jeseni

V gozdu diši po vlagi in trohnenju in ko se vsaj za kak dan vreme poslabša in pade dež se pokažejo gobe. Če, seveda leto ni takšno kakor letos, ko sem našla vsega skupaj za eno Igorjevo večerjo ( s petimi jajci) užitnih gob.

   Gob ne jem. Nikoli jih nisem marala. Edino kar imam rada od gob je gobova pašteta, ki jo naredita moja teta Minka in njen mož ali pa stric Frenk. Igor ima gobe rad. Jurčke, lisičke in včasih  tudi mavrahe (smrčke). Marele (ja, vem pravilno je dežnikarice, a bom vseeno pisala marele) je imel rad dokler......hja, v hecu pravi, da sem se ga hotela znebiti. Enkrat sem mu jih pripravila. Spanirala.  Mogoče niso bile dobre, mogoče prestare. Bilo mu je neznansko slabo. Od takrat marel ne je več. ( hehe, še vedno mu pripravljam jurčke in lisičke)

  Zelo rada  nabiram gobe. Če jih ne poznam jih samo slikam, če imam sabo fotoaparat. In ravno te nepozane, so največkrat zelo lepe. Tudi gobe se ne delijo na " ta prave" in "ta divje" . Vse so okras gozda, ene pač niso užitne, druge so. Nekdo, ki jih pozna, pobira tudi tiste, ki jih imam jaz za neužitne. Teta Minka mi včasih kaže gobe, ki jih jaz nikoli ne bi nabirala in pove, da so še boljše od jurčkov in lisičk. Verjamem. Ni mi všeč ko najdem razmetane in pohojene, ali pa odtrgane in zavržene gobe.

 

Levo štorovka - užitna, desne, vijolične pa ne poznam

 

  

Rdeča mušnica 

 

Griva in mrtvaška trobenta - obe užitni

  

 Teh ne poznam

  

Žolta lisička - užitna

  Zdaj jeseni je gozd tako lep. Vse pisane barve v krošnjah in na tleh in če ne najdem jurčkov ali lisičk gobe le gledam, naredim kakšno sliko in uživam v jesenskih barvah. Tudi ko grem na kakšen hrib v bližini, naj bo na Križno goro ali na Lubnik, rada zavijem malo iz steze in grem skozi gozd. In včasih me kakšna stvar prav preseneti. Res pa je, da je treba naravo opazovati in malo ustaviti korak, pogledati v krošnje, med grmovje. Se izplača.

 

Cerkvica na Križni gori

  To je le nekaj slik, ki so se nabirale v mojem telefonu vso jesen in skoraj sredi decembra je res že čas, da se počasi poslovimo od toplih barv in lepih jesenskih popoldnevov. Počasi nabiram slike ivja in slane ter pustih temnih krošenj, ki brez listja čakajo sneg. Tako kot jaz.....Čakam sneg.. 

 

 

Pri tej zadnji levi sliki je pa zanimiva ena štorija. Slikala sem tiste rumene gobe, ki jih je na sliki polno. Telefon mi je pa ves čas sporočal, da je kartica polna in zato sem se vmes ustavljala in brislala slike. Ko sem hotela to sliko izbrisat mi je pogled pritegnila goba v ozadju......jurček. vrnila sem se nazaj približno 200 metrov po poti in par metrov pod pot in poiskala tega lepega jurčka....

Brezovi jelenčki (ali, Moja borba z rakom)

 
  Sedim na oddelku Onkološkega inštituta, kjer čakam na redno letno kontrolo. Saj sem zdrava. Že šestnajst let je minilo, šestnajst let, devet mesecev in štiri dni. Od ndeva, ko so me takrat končno operirali.
   Ko sem že popolnoma brez moči prosila naj že nekaj naredijo. Kljub temu, da mi je direktno v žilo tekel zelo močan protibolečinski koktail, so bile bolečine neznosne. Želodec in pljuča so bila stisnjena tako, da sem dihala le še na hitro in zelo plitko in donat, ki naj bi ga spila dan pred operacijo, mi je sestra dajala po žlici. Vsake par minut žlico.....več v želodec ni šlo, ni bilo prostora. Ležala sem na postelji in preko svojega napihnjenega trebuha nisem videla nog.....Nikoli več si ne želim doživeti tega. Nikoli več. Tistega dne so prišli k meni na obisk ati, mami in sestre..Ida je bila stara komaj šest let. Jokala je.
  Operacija, ki je bila naslednji dan, je uspela. Odstranili so dva tumorja v velikosti dojenčkove glavice. Sledile so kemoterapije. Ko sem mislila, da je že vse hudo za mano so bile tu še jeb....ene kemoterapije. Pet ciklusov, petkrat po šest dni v bloku C. Zjutraj iglo v žilo in priklop na stekleničke popoldne, ko je vse steklo, pa v park na cigareto....ja takrat sem kadila. Takrat bi lahko dajala v sebe še tak strup, nebi bil močnejši od citostatikov. In ti strupi so me uničili. Poleg izgube las, obrvi in vseh dlak, kar me sploh ni tako motilo, je bilo tu še mnogo vsega drugega.  Razjede v ustih, razmajani zobje, nore slabosti in bruhanje, padanje v nezavest zaradi slabe krvne slik. Telo je smrdelo po kemiji, žile so bile trde kot drat, na eni roki mi je celo počila in strupen citostatik pomešan s krvjo se mi je razlil po podkožju. To se mi še danes pozna. In na koncu je bil že cel podvig za sestre, da so zapičile iglo v roko, kar je prav nemarno bolelo. In tisto grozno zbiranje urina... v bolnici je bil prostor z vrči na katerih so bila naša imena. V te vrče smo zbirale urin, da so ga kasneje pregledovali. V tem prostoru je neznansko smrdelo in niti vsa razkužila niso prekrila vonja po kemiji, ki je bila v našem urinu. Še danes ne prenesem pralnega praška AVA, ki me tako spominja na ta kemični vonj. Tudi doma sem morala zbirati vodo 24 ur pred odhodom na nov ciklus....Hrana je bila brez okusa in vonja, dlani in podplati uničeni, neznosno piskanje v ušesih, prebava pa kar nekaj. Če niso bili vetrovi in s tem mislim res vetrovi, prave burje, je bila pa zaprtost in nato klistirji. Vse skupaj pa v paketu z bolečinami, popolnoma shujšanim telesom, brez mišične mase s srčnim utripom 120 v mirovanu.....Uglavnem, ena velika jeba.
  In brez Igorja mi nebi uspelo. Ves čas je bil z mano, ves čas. Ob postelji v bolnici. Doma, ko sem bila sitna, tečna, brezvoljna, depresivna. Ko nisem mogla sama po stopnicah. Ko sem mu sredi ulice padla v nezavest, ko me je vozil in hodil iskat v Ljubljano......

 

Z Igorjem

 

Dobrna s sestro

 

Najmlajša sestra in jaz barvava pirhe

 

To, da sem bila brez las, me ni nikoli motilo

  In zdaj po šestnajstih letih sedim v natrpanem hodniku, čakam na pregled pri Dr. Cerarjevi, onkologinji, ki mi je pomagala čez vso mojo bolezen. Okrog mene pa ljudje vseh starosti, vseh stanov. Urejene in lepo bogato oblečene ženske in gospodje. Precej star par, videti nista preveč premožna, a gospod tako lepo pomaga gospe, ki je videti precej slaba in bolna. Malce naprej fant sredi dvajsetih, brez las in ob njem dekle. Držita se za roke in tiho čakata.. Nekateri pacienti čakjo na vozičkih, nekatere so pripeljali na posteljah, Vsi pa potrpežljivo čakajo.
 In po dobrih dveh urah sem prišla na vrsto. Vse uredu, kot vedno. Dobila sem napotnico za kri za pregled tumorskih markerjev in za pregled dojk.
  Na koncu pa besede Dr. Cerarjeve: Gospa Hermina, midve bova pa z današnjim dnem zaključili kontrole pri meni. Vaš osebni zdravnik naj vas pošilja na pregled dojk in redno hodite na ginekološke preglede.
 Zanimivo kako so te besede zadele mojo zavest..
 Ko sem kasneje sedela na drugem hodniku pred ambulanto za mamografijo in gledala v preprosto narejeno božično dekoracijo....so mi solze kar same tekle. Za zdravo se imam že prav od dneva, ko sem šla zadnjič iz bolnice domov. Vendar.......nisem se zavedala, kako je ves ta čas nekje tam zadaj v moji podzavesti nekaj čakalo na te besede Dr. Cerarjeve in zdaj šele se mi zdi, da lahko rečem, da sem enkrat pred mnogimi leti premagala zahrbtno bolezen, ki se ji reče rak.

 

 In tisti brezovi jelenčki so se mi tisti moment zdeli tako zelo lepi..........







 Tale zapis nikakor ni tu zato, da bi se komur koli smilila. Nikakor. Je pa res precej oseben. Mislim, da ljudje še vedno premalo vedo o tej bolezni in o vsem kar jo spremlja. Ter o borbi, ki jo bijejo vsi, ki se z njo soočijo.
  Predvsem pa to, da nas je vedno več, ki smo jo premagali. In jutri je lahko na tem mestu kdorkoli.
 In nekaj me je zasigurno naučila: Ljudje lahko zdržimo precej več, kot mislimo da lahko. 




TUJKA (bolezen)

Čisto potiho je potrkala na moja vrata,
jih odprla in vstopila.
Ni vprašala ali sme,
če bi,  ji nebi dovolila.

Počasi je prišla do mene,
segla vame, se v mene utopila.
Nihče ni vedel zanjo,
še jaz sem jo le slutila.

Dolgo bila je tu,
v vsak košček telesa se je vselila,
držala me, me obobjemala
mi moči jemala in um pila.

Potem je odšla
in jaz sem se vrnila
vesela sem, da je bila tu,
mnogo mi je dala in veliko naučila