Že več kot mesec je odkar sem zadnjič kaj napisala. Zgodilo se mi je mnogo stvari. Meni se vedno kaj dogaja. Tudi napisala sem marsikaj, le objavila nič....
Opazila sem, da še vedno vsak dan obiskujete moj blog. Hvala vsem in upam, da me boste spremljali še naprej. Jaz se bom pa potrudila in več objavljala.
Na kolesu nisem bila že več kot en mesec, tako kot vsako leto, mu dam čez zimo "prosto". Če sem čisto poštena, sem v tem mesecu tudi sebi dala precej "prosto". Parkrat sem bila na Lubniku in na Križni gor, nekajkrat na trenažerju in to je to. Sončni jesenski dnevi so kot nalašč za lepe ležerne sprehode. In kar nekajkrat sem šla ven le na tak sprehod. Tudi jesenski deževni dnevi imajo svoj čar. Lepo je gledati ven v deževni dan in takoj je tu razlog za kavč, vroč čaj in kasneje slabo vest in obžalovanje zaradi lenobe. Pa nič hudega. Nisem čisto mirovala.
Pravzaprav sem prav vesela in ponosna na moj kotiček, ki sem si ga uredila v teh dneh. In končno imam čisto svoj in popolnoma nov računalnik. In precej časa sem že namenila mojim mislim, ki jih počasi spravljam na dan.... morda bo kdaj to kdo bral, morda samo jaz, ko bom stara in ne bom več mogla zbirati misli za kakšne podobne zapise..
Za pokušino vam dam eno izmed mojih pesmic, ki je sicer nastala že pred časom. Le nisem imela poguma, da jo komu pokažem. Morda bom kdaj pokazala še kaj.....zaenkrat samo ta.
Aja, Lucija je moja mala nečakinja.
ZIMA
Mamica, poglej kako
se sonček mi skoz listke smeje.
Mamica, povej zakaj,
me v lička moja več ne greje?
Veš, Lucija moja mala,
sonce se je utrudilo.
Zdaj bo zemljica zaspala,
sonce pa se bo spočilo.
Starka zima bo pokrila,
zemljo z belo dekico,
nanjo pa bo natrosila
kristalčkov svetlih sto in sto.
In, ko sonček se spočije,
ko spet z vso močjo zasije
starko zimo prepodi,
mater zemljico zbudi.
Ptičke bodo zopet pele,
ker jih zeblo več ne bo.
Rožice spet zacvetele,
tudi tebi bo lepo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar