Sedim na oddelku Onkološkega inštituta, kjer čakam na redno letno kontrolo. Saj sem zdrava. Že šestnajst let je minilo, šestnajst let, devet mesecev in štiri dni. Od ndeva, ko so me takrat končno operirali.
Ko sem že popolnoma brez moči prosila naj že nekaj naredijo. Kljub temu, da mi je direktno v žilo tekel zelo močan protibolečinski koktail, so bile bolečine neznosne. Želodec in pljuča so bila stisnjena tako, da sem dihala le še na hitro in zelo plitko in donat, ki naj bi ga spila dan pred operacijo, mi je sestra dajala po žlici. Vsake par minut žlico.....več v želodec ni šlo, ni bilo prostora. Ležala sem na postelji in preko svojega napihnjenega trebuha nisem videla nog.....Nikoli več si ne želim doživeti tega. Nikoli več. Tistega dne so prišli k meni na obisk ati, mami in sestre..Ida je bila stara komaj šest let. Jokala je.
Operacija, ki je bila naslednji dan, je uspela. Odstranili so dva tumorja v velikosti dojenčkove glavice. Sledile so kemoterapije. Ko sem mislila, da je že vse hudo za mano so bile tu še jeb....ene kemoterapije. Pet ciklusov, petkrat po šest dni v bloku C. Zjutraj iglo v žilo in priklop na stekleničke popoldne, ko je vse steklo, pa v park na cigareto....ja takrat sem kadila. Takrat bi lahko dajala v sebe še tak strup, nebi bil močnejši od citostatikov. In ti strupi so me uničili. Poleg izgube las, obrvi in vseh dlak, kar me sploh ni tako motilo, je bilo tu še mnogo vsega drugega. Razjede v ustih, razmajani zobje, nore slabosti in bruhanje, padanje v nezavest zaradi slabe krvne slik. Telo je smrdelo po kemiji, žile so bile trde kot drat, na eni roki mi je celo počila in strupen citostatik pomešan s krvjo se mi je razlil po podkožju. To se mi še danes pozna. In na koncu je bil že cel podvig za sestre, da so zapičile iglo v roko, kar je prav nemarno bolelo. In tisto grozno zbiranje urina... v bolnici je bil prostor z vrči na katerih so bila naša imena. V te vrče smo zbirale urin, da so ga kasneje pregledovali. V tem prostoru je neznansko smrdelo in niti vsa razkužila niso prekrila vonja po kemiji, ki je bila v našem urinu. Še danes ne prenesem pralnega praška AVA, ki me tako spominja na ta kemični vonj. Tudi doma sem morala zbirati vodo 24 ur pred odhodom na nov ciklus....Hrana je bila brez okusa in vonja, dlani in podplati uničeni, neznosno piskanje v ušesih, prebava pa kar nekaj. Če niso bili vetrovi in s tem mislim res vetrovi, prave burje, je bila pa zaprtost in nato klistirji. Vse skupaj pa v paketu z bolečinami, popolnoma shujšanim telesom, brez mišične mase s srčnim utripom 120 v mirovanu.....Uglavnem, ena velika jeba.
In brez Igorja mi nebi uspelo. Ves čas je bil z mano, ves čas. Ob postelji v bolnici. Doma, ko sem bila sitna, tečna, brezvoljna, depresivna. Ko nisem mogla sama po stopnicah. Ko sem mu sredi ulice padla v nezavest, ko me je vozil in hodil iskat v Ljubljano......
Z Igorjem
Dobrna s sestro
Najmlajša sestra in jaz barvava pirhe
To, da sem bila brez las, me ni nikoli motilo
In zdaj po šestnajstih letih sedim v natrpanem hodniku, čakam na pregled pri Dr. Cerarjevi, onkologinji, ki mi je pomagala čez vso mojo bolezen. Okrog mene pa ljudje vseh starosti, vseh stanov. Urejene in lepo bogato oblečene ženske in gospodje. Precej star par, videti nista preveč premožna, a gospod tako lepo pomaga gospe, ki je videti precej slaba in bolna. Malce naprej fant sredi dvajsetih, brez las in ob njem dekle. Držita se za roke in tiho čakata.. Nekateri pacienti čakjo na vozičkih, nekatere so pripeljali na posteljah, Vsi pa potrpežljivo čakajo.
In po dobrih dveh urah sem prišla na vrsto. Vse uredu, kot vedno. Dobila sem napotnico za kri za pregled tumorskih markerjev in za pregled dojk.
Na koncu pa besede Dr. Cerarjeve: Gospa Hermina, midve bova pa z današnjim dnem zaključili kontrole pri meni. Vaš osebni zdravnik naj vas pošilja na pregled dojk in redno hodite na ginekološke preglede.
Zanimivo kako so te besede zadele mojo zavest..
Ko sem kasneje sedela na drugem hodniku pred ambulanto za mamografijo in gledala v preprosto narejeno božično dekoracijo....so mi solze kar same tekle. Za zdravo se imam že prav od dneva, ko sem šla zadnjič iz bolnice domov. Vendar.......nisem se zavedala, kako je ves ta čas nekje tam zadaj v moji podzavesti nekaj čakalo na te besede Dr. Cerarjeve in zdaj šele se mi zdi, da lahko rečem, da sem enkrat pred mnogimi leti premagala zahrbtno bolezen, ki se ji reče rak.
In tisti brezovi jelenčki so se mi tisti moment zdeli tako zelo lepi..........
Tale zapis nikakor ni tu zato, da bi se komur koli smilila. Nikakor. Je pa res precej oseben. Mislim, da ljudje še vedno premalo vedo o tej bolezni in o vsem kar jo spremlja. Ter o borbi, ki jo bijejo vsi, ki se z njo soočijo.
Predvsem pa to, da nas je vedno več, ki smo jo premagali. In jutri je lahko na tem mestu kdorkoli.
In nekaj me je zasigurno naučila: Ljudje lahko zdržimo precej več, kot mislimo da lahko.
TUJKA (bolezen)
Čisto potiho je potrkala na moja vrata,
jih odprla in vstopila.
Ni vprašala ali sme,
če bi, ji nebi dovolila.
Počasi je prišla do mene,
segla vame, se v mene utopila.
Nihče ni vedel zanjo,
še jaz sem jo le slutila.
Dolgo bila je tu,
v vsak košček telesa se je vselila,
držala me, me obobjemala
mi moči jemala in um pila.
Potem je odšla
in jaz sem se vrnila
vesela sem, da je bila tu,
mnogo mi je dala in veliko naučila
Ni komentarjev:
Objavite komentar