Ko po krajši trebušni "nebodijetreba zmešnjavi", ki ji je sledilo tri dni postelje z vročino in glavobolom oba z Igorjem že komaj čakava, da se spet nadihava zraka in naužijeva sonca, se nama zgodi tole: vsa preostala Slovenija v soncu le ta del, kamor sva se odpravila midva je bil turoben, meglen in hladen. A nama ni vzelo volje in sva se iz rudnega polja vseeno podala v smeri Blejske koče (Lipance)
Že po nekaj deset metrih sva srečala prve pohodnike, ki so se že vračali na izhodišče (zgodnja res nisva bila) in sem ustavila dva gospoda in ju povprašala po vremenu gor više: "Že nekje na sredi poti na Viševnik je sonce!!" Čeprav naju je takoj zamikal Viševnik, sva se raje vseeno držala prvotnega plana, saj sva še dva dneva nazaj oba sopihala, ko sva prišla samo iz kleti v prvi "štuk". Upala sva, da je koča na Lipanci vsaj na polovici višine Viševnika, torej na soncu, a kot se je kasneje izkazalo - ni bila. To pot sva oba hodila prvič in moram reči, da naju je oba prijetno presenetila. Zelo lahka in dokaj samotna, saj je bilo parkitišče na Rudnem polju skoraj polno, midva pa na vsej poti razen dveh, ki sta hodila nekaj metrov pred nama nisva srečala nikogar.
Najprej sva šla po vojaškem smučišču nekaj časa v smeri Viševnika, a sva stezo zapustila ko sva prišla na cesto, ki iz desne strani pripelje na smučišče. Zavila sva na njo (v desno) in nekaj časa hodila po njej, najprej čez smučišče in nato še po gozdu. Dokler nisva prišla do odcepa streze levo v breg.
Vojaško smučišče Viševnik
Pot je označena in lepo markirana
Medvedi, divjad??---nee, pred kratkim so tu še hodile krave
Nekaj časa sva hodila po stezi ki je kmalu prečkala še eno gozdno cesto
Steza se lepo položno dviguje in počasi sva iz gostih in temnih smrekovih gozdov prišla med skrivenčene in od vetra razmršene smreke, nato pa zlate macesne in tu mi je res postalo najbolj žal, da ni sonca, saj bi se le v soncu res pokazala prelepa zlata barva macesnov - pa drugič
Volnatoglavi osat je skorajda še edini ostanek cvetja v gorah
Po uri in pol lepe hoje sva prišla do odcepa, kjer je steza vodila naprej na Mrežce ali še naprej proti Vodnikovi koči. Midva pa sva se spustila proti Blejski koči
Četudi je postrežba v koči res dobra in baje zelo okusna, se tokrat nisva ustavljala, saj je bilo dokaj hladno (2stopinji)
Namesto cvetja
Vračala sva se po drugi poti, proti planini Javornik. Tu sem nekoč hodila pozimi v snegu in takrat sem opazila odcep proti Rudnemu polju. Upala sem, da ga bova našla, saj bi v nasprotnem primeru morala pešačiti iz planine Javornik do Rudnega polja, kar sicer nebi bilo konec sveta, le pozabilo se nebi, da sem kriva, da sva zašla. Res sva našla odcep proti Rudnem polju in celo pisalo je Rudno polje, le da od parkirišča pri spomeniku ni bilo več oznak in sva hodila "na pamet". Moja orientacije me zaenkrat še ni pustila na cedilu in naredila sva lep krog, ki pa ga bom naslednjič še malo izpilila, saj je zadnji del "kroga" šel malo preveč po cesti in naslednjič ga bom poizkusila malo skrajšati.
Pri teh oznakah sva se malo lovila, a vseeno zavila na desno, v nasprotno smer na cesto, ki je bila zagrajena z zapornico in se je izkazala za pravo. Po njej sva spet prišla na smučišče in nazaj na izhodišče.
Za konec sva še posedela na terasi hotela in se delala, da naju nič ne zebe in da je sonce in zima...... no ni bilo tako. Vse pa je pripravljenao za novo tekaško - biatlonsko sezono. Dokler se leta zares ne začne, bova še šla v kakšne hribe. Naslednjič pa kaj malo resnejšega, saj sva videla, da kljub enemu tednu prisilnega počitka nisva izgubila ravno vse kondicije.
