Romanje na Brezje

Vsako leto vsaj enkrat gremo družinsko na brezje. Še nikoli do sedaj pa nam ni uspelo, da bi se romanja iz Javorji na Brezje lahko udeležile vse štiri sestre in še mami. Pot dolga točno 30 kilometrov in na kateri premagamo dobrih tisoč višinskih metrov je kar dober zalogaj in vesela lahko že takoj na začetku povem, da jo je tudi mami premagala brez težav. Kakšen žulj in morda boleče koleno in utrujene noge naslednji dan pač spadajo zraven.

Z Veroniko sva se že dlje časa dogovarjali, da bi šli peš na Brezje in ko sva končno uskladili najine proste termine sva zraven povabili še Ido in Eriko, ki sta tudi imeli prosto soboto (kar je v trgovini in pri delu na več izmen res loterija) Mami je bila seveda takoj zraven, saj je "trenirala" za to pot že dlje časa. Teta Anica je samo rekla, naj sporočimo kdaj in gre, stric Frenk pa enako. Tako smo se v soboto zjutraj nekaj pred sedmo uro vsi zbrali v Javorjah, kjer nas je že čakala kava. Ob sedmih je bil predviden štart. Oče, ki zaradi težav z nogami ne more več na daljše pohode, nam je še naročil, da zanj ni treba (preveč) moliti😉, da pa morajo mami, Veronika in Erika pri znamenju, ko pridemo na vrh najtežjega klančka zapeti pesem Moli, moli rožni venec. To smo mu obljubili in odšli na pot.

Izpred domače hiše

V vas Javorje

Tale je sicer negiben, so se pa po vasi že slišali pravi, ki so naznanjali nov dan

Za Kuclom

Polešica, tokrat smo pot malo spremenili in se ognili Polešici, ker je baje tam en velik in hud bik....ki pa je verjetno še spal. Videli ga nismo.

Razgledov danes ni bilo, saj je vso pot (do Krope) nad nami ležala nizka oblačnost

Javorje so že za nami

Ida že afne gunca..

Cerkev na Gori

Proti Četeni ravni

Sveti Brikcij

Četena ravan je že za nami

Na poti smo videli veliko "marel" še neodprtih. Morda naznanjajo tudi druge gobe.

Križ na Prevalu

Mimo Žgajnarja v Zaprevalu

Proti Rovtu

Lesa, kukr češ.....

To smo me😁

Strai vrh je že za nami

Pri Mariji (Međigorski) v Rovtu

Ta mala

Ta mala in ta druga

Pa še vse 4

Še sestri in brat; Anica, Frenk in mami

Na Golici smo se za nekaj minut ustavili, prevezali žulje, popili in po (Pocket) kofetali

Spust proti Selcom

Na poti nam je Frenk pokazal kje jelenjad prečka cesto, ko se gre do Sore napajat. In res je bila po bregu precej shojena steza. Za primerjavo sledi je zraven moja roka

Proti Selcam (ali Selcem?)

(Pravilno Selcom)

V Selcih pa malica. V pekarni smo kupili topel burek in kar pred kapelico pomalicali.

Od tu naprej se bi pa že težko izgubili, povsod so smerokazi za Brezje

Mimo znamenja še po ravnem in po parih kilometrih strrmo v breg

Frenk nam je pokazal zanimivo "kamenje" - kameno strelo (košček sem odnesla za spomin domov)

Klanec je kar napet in poskrbi, da nas ne zebe.

Slinarji (užitni) že lezejo na plan

Pri tem znamenju smo imeli malo dalši postanek, kjer so mami, Veronika in Erika tudi zapele obljubljeno pesem Moli, moli rožni venec in izpolnile očetovo željo

(povezava na YouTube:

https://www.youtube.com/watch?v=Mje_6mOiEoY&t=108s )

Od znamenja do ceste smo hodili skoraj naravnost po lepi kolovozni poti. Meni je ta del morda najlepši.

Pri koritu v Smečk smo napolnili naše zaloge vode in nadaljevali pot.

Frenk nas je opozoril, da naj vode nikar takoj ne pijmo, saj je premrzla in da se je on že enkrat precej prehladil.... Kaj pa on ve!??!🙈..seveda sem jo takoj pila in danes imam grlo kot bi bilo posuto z žerjavico (čaj, med, terjak....) Drugič bom bolj ubogala.

Cerkev na Jamniku danes ni imela znane hribovske kulise, a je bila vseeno lepa

Malica na Jamniku. Malce daljši postanek.

Še ena marela

Prvo srce na poti

Mimo kačaste smreke. Ene od osmih v Sloveniji, mutant med smrekami.

Jamniška cerkev še iz druge strani

Pripravljajo kopo

Spust skozi gozd v Kropo so nam popestrili palčki, ki so tu pa tam kukali izza štorov in kamnov.

Pot so tako slikovito in pravljično opremili otroci iz vrtca iz Krope.

Pravljična bitja: palčki in vile (pošasti, zmaji, čarovnice, troli...lahko izbirate kaj je na sliki😇😂)

Ida, sej te mam rada...

Pot je res zanimiva in hvala otrokom in vzgojiteljicam

Prišli smo do cerkve v Kropo, kjer smo spet dotočili vodo

Gozdni bonton, ki bi bil lahko postevljen marsikje.

Kropa

Bajer iz leta 1558 (obnovljen leta 2000 - 2001)

Voda iz bajerja je poganjala sistem mehov in tudi veliko kladivo - norca v fužinah.

In Ida - lahko je tud morska deklica (bajerska deklica)😂

Hruška z "okrasjem"

Čakalo nas je približno dva kilometra hoje po cesti do odcepa za Kamno gorico, na odcepu smo takoj zavili do šole in za šolo spet na stezo proti Zgornji dobravi in naprej Mišačam

Še en klanček

Še drugo srce

Tale hiša ima zanimiv napis nad vrati. Moj stric, ki je tudi večkrat z nami, a ga danes ni bilo, živi v hiši s številko 31 in ima začetnice imena J.P. Pravi, da je ta hiša tudi malo njegova.

Kutina ob poti

En ogromen kozel....

Med zanimivimi kamnitimi skladi, ostanki iz časov, ko je Sava oblikovala dolino. Ti skladi so sestavljeni iz majhnih prodnikov.

Od Krope naprej nas je končno spremljalo sonce. Jesenske barve so v soncu res zažarele.

Hopla...konopla

Preko Save

Še tale breg, pa bomo skoraj na cilju

Frenk, Veronika in Anica na vrhu.

Čakala nas je še avtocesta in prehod čeznjo. Sicer je še možnost, da se gre malo po drugi poti in pod avtocesto, a......mi gremo tu.

Brezje

Po devetih urah z vsemi postanki in pavzami smo točno ob 4h prišli do cerkve, kjer smo se najprej v parku spočili, pomalicali, preoblekli in se nato počasi odpravili v cerkev do Marije. Ta čas so se na parkirišče že pripeljali naši šoferji Jan z malim Davidom, Frenk (Aničin mož) in Igor. Še nekaj obveznih slik in sladoled in počasi smo se odpravili proti domu.

Romanje je bilo res lepo. Lep dan preživet s sestrami, mami, teto Anico in stricem Frenkom.

Drugo leto pa spet.