Že dolgo nisem šla od doma do Doma. Nazadnje spomladi z Ido in Dingom. Zato sem lep avgustovski, praznični dan namenila temu pohodu. Ker pa sem hotela narediti pot spet malo drugačno, sem se odločila da grem do Gore, kjer je bila ob desetih maša. Če po pravici povem mi niti ni bilo pomembno, da bi se maše udeležila.
Poklicala sem Anico, saj sem vedela, da če le nima kakšnega drugega nujnega opravka, bo šla z mano. Povedala sem ji za svoj načrt in dogovorili sva se, da iz Loke odrineva ob pol petih. Za dopustniški dan zelo zgodaj. A tja do Gore ni tako blizu. Tudi Ida je z veseljem potrdila, da nama pride z Dingom nasproti.
Frenk
je Anico pripeljal do mene in z lučkami na čelih sva se odpravili v, še
popolnoma črno noč. Tudi precej hladno je bilo. Čeprav je grapa iz
Vincarji na Kobilo ponoči kar malo strašna, sva se vseeno podali vanjo.
Upala sem, da bova srečali kakšno srno ali drugo žival, a sva videli le
par očkov takoj na začetku, morda lisičjih še bolj verjetno pa kar
mačjih.
Lučki
sva imeli prižgani vse do Gabrovega, kjer se je cesta, ki tu ne vodi
več po gozdu, že jasneje videla. Na Lubniku v koči nisva bili prvi, saj
sva že med potjo srečevali pohodnike, ki so se že vračali nazaj. A ne v
dolino, pač pa do Naceta, do kamor se lahko najvišje pripeljemo z avtom,
če gremo na Lubnik. V Koči sva spili čaj, malo poklepetali z gosti in
oskrbniki in se kar hitro odpravili naprej na vojaško cesto.
Sonce vzhaja
Mimo Marijinega znamenja
Cerkvica na Gori se lepo sveti, skoraj direktno nad Javorsko cerkvijo
Malo slabše se je videl Triglav
Najprej še malo vzpona in nato položen spust vse do Pardol. Nekje na sredi gozda sta proti nama pritekla čisto majhna mucka. Ravno takrat pa sta nasproti prišla tudi Ida in Dingo. Mucka sta se Dingota ustrašila in se skrila pod cesto, a sta nas še nekaj metrov zasledovala. (Čeprav jaz nisem z ničemer mogla pomagati muckoma, obsojam tistega, ki ju je prinesel v gozd in ju spustil iz avta..)
Mi štirje pa smo nadaljevali pot do Pardol in naprej do Poklajnovega. Tu smo imeli krajši postanek za vodo. Spet smo stopili na stezo. Na vrhu steze smo srečali družino iz Jarčjega brda, ki je šla na Goro k maši. Me smo ubrale popolnoma nasprotno smer in odšle proti Mlaki in tam spet na stezo do Grebljice.
Dingo in palica
Ker je bilo lani toliko žira in želoda, da ga niti živali niso mogle pojesti, je podrast letos ponekod takšna
Ja, tudi gobe smo našle
Kar na bukovih polenih smo imele kratko malico. Nadaljevale smo po znani poti v Podvrh in mimo vseh vikendov do vasi in naprej na Matikuše ali na Maln. Ida in Dingo sta se poslovila in odšla domov v Javorje.
Skozi Podvrh, tam naprej pa je najin cilj
Midve z Anico sva preko Brinja šli naprej do Hleviš. Tu je križišče cest, ki pridejo iz Javor, Žetine, Brinja ter iz dveh strani Gore. Tu je bila že prava gneča s parkiranimi avtomobili in veliko pešcev je od tu nadaljevalo najino smer proti Gori. Bolj ko sem gledala na uro, bolj se mi je zdelo, da sva zgodnji, kar prezgodnji. Na vrh in do cerkve sva prišli, ko se je komajda dobro začela maša.
Okoli cerkve polno avtov
Eni so bili pri maši
Eni pa mlao bol zadaj
Poiskali sva naše; mamo, ata in nečakinji. Vsi so bili precej zadaj na travniku. Mala Ajda je jokala, ker sta jo malo prej pičili dve osi in je kasneje zaspala v mamnem naročju. Ko se je (predolga) maša končala smo se vsi skupaj odpravili domov.
Doma je Ida že imela pripravljeno kosilo (na žaru). Kasneje je prišel še Igor s kolesom - seveda je moral priti, če je pa Ajdo pičila osa in ji je obljubil, da pride. Kljub oteklemu prstku je Ajda kasneje pozabila na ose in sta z igorjem že delala potičke iz peska (Idino darilo)
Prišel je tudi Frenk in odpeljali smo se nazaj v dolino.
Kakor ponavadi lep in izkoriščen dan, z Anico sva prehodili dobrih 21kilometrov in preko 1000 višincev.
