Kranjska gora - dopust

 Nisem človek, ki bi ne mogla preživeti leta brez morja. Ne rečem, da mi ni všeč nekaj dni ali teden poležavanja na soncu in popolnega brezdelja. A po nekaj dneh postanem sitna in nervozna, saj se mi res neda navsezgodaj zjutraj loviti hladne ure v denh, ko imam edino možnost da potegnem spanec tja do osmih. Kolesariti na morju je lepo, a le tja do devete ure, potem pa to ni več dopust ampak eno samo mučenje in ......kajmijetegatreba.....

 Osem dni v Kranjski gori. Tega dopusta sem se res veselila in sem že za vsak dan vnaprej imela izdelan načrt, čeprav sem malo pozabila na enega ključnih dejavnikov, to je vreme. Sicer je bilo vreme vse dni in za vse dejavnosti, ki sem jih imela v načrtu več kot odlično, le popoldanska oblačnost in nevihte so nekajkrat spremenile plan. Nič nujšega, a na plažo na Jasno sva letos šla manj krat kot lani.

 Prvi dan je Igor že od doma šel s kolesom, jaz pa sem mu iz Kranjske gore šla le nasproti. Zapeljala sva se na Jasno in kasneje na dobrodošlico k Andotu in Andreji, ki sta že bila tu. Kasneje sva se nastanila v apartma in zvečer še povabila Andota in Andrejo na pivo. Nismo dolgo bedeli. Ugotovili smo, da postajamo stari in se nam niti ne da, tako ali tako pa sta bila Ando in Igor dogovorjena z Darjo, ki je z možem in z še nekaterimi Kolokovci naslednji dan že ob pol sedmih prišla v Kranjslo goro, da grejo na Mangrt. Midve z Andrejo pa na Cipernik. Popoldne smo odšli vsi na Jasno, kjer sta Igor in Ando našla še en zanimiv šport.

 

Darja, Ando in Igor na sedlu Mangart

 

Midve z Andrejo pa ravno takrat na Ciperniku

 

Ob Jasni

 

Zanimiv šport......za gledalce

 

Ando...

 

Igor

 

Andreja

 V ponedeljek se nam je pridružila Ida. Popoldne sva skupaj odšli peš v dolino Krnice, Igor pa se je do koče pripeljal s kolesom.  Prelepa dolina, kjer se na vsakem koraku opazi moč spomladanskih voda, ki prinorijo iz gora. Nazaj grede smo se ustavili na jezerih, kjer smo se spet preizkušali v novem športu, a nas je pregnal hladen veter in posamezne kaplje. Ko smo bili že doma se je ulil dež, kasneje pa se je naredila prekrasna mavrica.

 

Moč narave - vode 

 

Igor pa z gorcem

 

Koča v Krnici

 

Hladilnik

Torkovo jutro je bilo lepo toplo in z Ido sva se odpravili v Tamar, Igor pa na Vršič. Tamar je še ena lepa gorska dolina, kjer se da videti ogromno... Kasneje sva se ustavili pod velikanko v Planici kamor je s kolesom prišel tudi Igor. Jaz sem z njim spila kavo, Ida pa je odšla prav na vrh skakalnice.

 

Novo izgrajeni most,

 po katerem bomo pozimi tekači na smučeh prečkali cesto v Tamar

 

Skozi tiste male luknjice na stebru se vidijo spodaj naštete gore

 

Tudi tu je voda nanesla pesek

 

Ida gleda Jalovec

 

Tablice v kapelici na katerih so vpisani vsi ki so umrli v hribih tod okoli

 

Spominsko obeležje. Leta 1944 je na Kotovem sedlu strmoglavil ameriški bombnik

 

Pri koči v Tamarju

 

Že pri koči sva gledali v slap Nadiža in se takoj odločili da greva do izvira

 

Večji je kot se vidi od tu

 

 

Le čisto zgornji del slapu, na vrhu pa Ida 

Slap Nadiža takoj, ko se spusti v dolino na višino koče v Tamarju, ponikne in kasneje priteče ven v Zelencih kot izvir Save Dolinke 

 

Ida pleza na velikanko

 

Šli sva pogledat tudi dvorano s čisto pravim snegom,

 kjer poleti lahko trenirajo tek na smučeh

 To je bil tudi poseben dan za Ido, saj je imela rojstni dan. Kasneje smo odšli na pico in komajda smo lahko dokončali naše pozno kosilo, ker nas je pregnal veter, ki je prinesel pravo nevihto z močnim dežjem in točo. Nama z Ido ni bilo hudega, saj smo se skrili v trgovino Intersport. Seveda sva obe odhajali ven iz trgovine z novimi cuncami.

 

Takole se v hribih dela nevihta

 

Pred nekaj urami sem dala čevlje sušit......no, suhi niso

 V sredo sta v Kranjsko goro prišla teta Anica in stric Frenk, ki je Anico le pripeljal (in jo zvečer prišel iskat)

 Z Anico in Ido smo se že navsezgodaj zjutraj odpravile na Italijansko stran in se peš povzpele proti Višarjam in naprej na Kamnitega lovca. Nepozaben dan in prelep vzpon nad 2000 metrov, prvič za Ido. Igor pa ponovno na Vršič. 

 

S teto Anico na vrhu Kamnitega lovca

 

Sv. Višarje

 Zvečer sva se z Ido pogovarjali, kaj vse se še da vidtei tod okoli in rekla je, da še ni videla slapa Peričnik. Zato sva naslednji dan, zadnji ko je bila Ida z nama odšli najprej do Zelencev in nato v Mojstrano ter naprej v dolino Vrat ter si najprej ogledali oba slapa. Spodnjega in zgornjega. Zapeljali svas se se naprej v dolino, saj sem želela Idi pokazati mogočnost severne Triglavske stene, a je bila na žalost skrita za meglo in oblaki, ki so spet obetali deževen večer. 

Zvečer je Ida odšla domov. 

 

Zelenci, tule ven pa priteče voda, ki sva jo z Ido gledali pred dnevi v Tamarju na slapu Nadiža. Tista voda, ki sva jo midve videli na slapu, bo tu ven privrela čez eno leto.

 

Spodnji 56m visok slap

 

In zgornji le 16m a zato precej lepši (vsaj nama se je zdel) 

 

Dom v Vratih

 

Severna Triglavska stena....za meglo

 

Zgornji je res lepši (tam zadaj na sem tudi jaz)

 Naslednji dan je Igor že zgodaj odrinil proti Vršiču, jaz pa sem se odpeljala z gorcem najprej do Belopeških jezer in ker sem bila sama, sem si res vzela čas in malo raziskovala naokoli. Ker se mi je zdelo, da je kolesarjenja do teh jezer premalo sem se zapeljala še do Planice, priklenila kolo in se še samam povzpela na vrh velikanke. Z vrha sem opazila oranžno pikico - Igorja, ki se je vrnil iz (spet) Vršiča. Le da je tokrat rundo podaljšal naprej v Bovec in se čez Predel in Trbiž vrnil nazaj. Počakal me je, da sva skupaj spila še pivo in se vrnila nazaj v Kranjsko goro. 

 

Pri zgornjem Belopeškem jezeru

 

Še spodnje jezero, zadaj Mangart

 

Tudi jaz sem zlezla na vrh,res je razgled

Na zadnji dan se je Igor odpravil domov spet s kolesom (niti nisva imela prostora za kolo, saj sva imela na strehi že strešni kovček (trugo) in dva gorca)

 Krasni dnevi v objemu čudovitih gora, ki so mi res spočili glavo. Se že veselim naslednjega leta in po vsej verjetnosti ponovitve dopusta v Kranjski gori. Z Ido sva ugotovili, da nikakor nisva videli še vsega, torej se vrnemo. 

(Za vse tiste, ki ste mi že rekli, če moram res vse povedat....ne to nikakor ni vse, kar se mi je dogajalo v teh 8 dneh, sicer pa, naj prebere kogar zanima, kogar pa ne, naj pa ne bere😁😘)