Po daljšem premoru, v kar nas je prisilila epidemija virusa covid -19, smo se na dan, ko praznuje naša lepa Slovenija, spet zbrali pohodniki in se podali na pohod v organizaciji Turističnega društva Stari vrh.
Čeprav sem zjutraj, ko sem še med prebujanjem slišala, da pada dež, napisala na FB, da so to zadnje kaplje in da nas čakajo lepi razgledi, se to ni čisto uresničilo. No, sploh se ni uresničilo. Z Anico nisva dvomili v prelepo, toplo sonce, ki se bo pokazalo takoj, ko bomo zakorakali na pot. Zato sva se odpeljli v Javorje. Vedno pa ni vse tako, kot bi rada jaz in v Javorjah je še vedno deževalo.
Vseeno se nas je v gostilni Blegoš ob devetih zbralo 20 pohodnikov. Osemnajst odraslih in dva mlada in energije polna pohodnika, ki sta postala že kar redna člana naše pohodne druščine.
Dež pa je še kar naprej padal, zato smo tudi odhod malce preložili, a le za nekaj minut. Ko se je vsaj za silo zvedrilo smo odšli proti frani cerkvi Svetega Tilna, ki stoji na gričku, tam nas je na pot z nekaj besedami pospremil predsednik TD Stari vrh Tomaž.
Tja gor bomo šli
Pred nami Murave (v ospredju vaško pokopališče), a mi smo namenjenji v Dolenčice
Nekateri so si še na hitro ogledali cerkev, ki bi morda drugič zaslužila nekaj več pozornosti in besed. Po stezi, ki jo je pred dnevi naš glavni vodnik Janez pokosil smo se spustili v Dolenčice, kjer smo obiskali rojstno hišo slikarja Antona Ažbeta. Ogledali smo si spominsko sobo, Katarina Ažbe Peternelj - Antonova pranečakinja, pa nam je o velikem slikarju povedala tudi nekaj besed.
Rojstna hiša Antona Ažbeta
Nadaljevali smo pot skozi vas in se poičasi pričeli dvigati mimo starega in porušenega mlina v Sevnici. Že v Dolenčicah smo si nadeli pelerine in odprli dežnike, ker je spet pričelo deževati.
Tako smo med rahlim dežjem hodili skoraj do vrha Gore. Vmes smo imeli seveda tudi krajši poičitek za "zdravila", ki so bila na tak deževen dan nujna (skoraj)
Tu je sledil krajši postanek in ogled cerkve Marijinega vnebovzetja, ki jo trenutno obnavljajo. Ker se nismo mogli posesti po travi tako kot na lanskem pohodu, je postanek trajal malce krajši čas in spet smo se podali naprej. Tokrat strmo navzdol proti Dolenji Žetini. Skozi mokro podrastje in po poteh skozi gozd smo prišli do vasi.
Pri Škundar v Žetini so nas z blejanjem pozdravile ovce, ki so bile varno "spravljene" v hlevu. Tu so volkovi v lanskem letu že poklali dobršen del črede.
Gora (Malenski vrh) cerkvice se od tu ne vidi
Tu smo spet zagrizli v klanec in v Gorenji Žetini zavili v vsem že
znano Kmetijo odprtih vrat Andrejon, ker smo imeli daljši postanek z
okusno domačo malico.
Seveda sem kupila sir - Žetinca.
Andrejonova mama pripravlja drobnjak za še en "drobnakuc"
Vnuk Petrer pa nam je odlično zaigral na harmoniko.
Po daljšem postanku smo se siti in osušeni odpravili naprej, oziroma nazaj proti Javorjam. Kot na tem pohodu vedno: mimo slapu Pod rancka.
Gorenja Žetina in Blegoš
Zanimiva soteska, voda je izdolbla žlebič med skalami
Klopic, ki so letošnja nova pridobitev na naših označenih poteh danes nismo preizkušali, saj se je ponovno ulil dež, nekaj časa smo sicer vedrili pri Korošc na hlevu, a se je takoj, ko smo se po malce zatišja spet podali na pot spet ulilo. Spet le za nekaj minut.
V Brinju smo se ustavili pri hiši, kjer ji domačini pravimo Na Matikuš, ali pa v Maln. Janez je povedal tragično zgodbo, ki jo ima ta, sicer sedaj lepo urejena in obnovljena hiša, ki pa so jo konec druge svetovne vojne Nemci požgali, saj je bilo izdano, da tu meljejo moko za partizane. V ogenj so zmetali vso družino, rešila sta se le dva otroka, ki sta bila pri sosedu na obisku.
Spet en malce drugačen pohod po, že skoraj vsem znani poti. Upam, da smo se vsi imeli lepo. Z nami so na pohodu bili tudi novi pohodniki. Par iz Vrhnike in par iz Šentjerneja. Upam, da so z nami preživeli lep dan in se bodo še vrnili, kljub temu, da nam danes vreme ni bilo naklonjeno.
Vsak po svoje si naredi dan in če si znamo tudi tako turoben dan narediti lep smo "zmagovalci"
Hvala vsem udeležencem za dobro družbo in se vidimo na naslednjem pohodu.
Vabim vas da se nam pridružite spet čez slab mesec dni: 18.7., ko se bomo (ob 8. uri) zbrali v Javorjah in se odpravili na naš najvišji vrh Blegoš.
