Spet Od doma, Domov

S temi zapisi "Od doma do doma" že skoraj malo pretiravam. A te poti se ne bom nikoli naveličala, saj je vedno kaj novega, drugačnega, vedno je kaj po čemer se razlikuje od prejšnje. Včerajšnja je bila zame ena težjih, saj sem zelo zelo težko hodila (a to je že druga zgodba in upam, da se bo hitro in brez posledic končala- izpuščaj od klopa in antibiotiki) in ko sta Ida in Anica nekaj omenjali se Stari vrh, sem jima samo zaželela srečno pot....

Dan prej sem poklicala Anico in ji rekla, da grem v Javorje. Brez odlašanja je rekla, da gre z mano. Seveda sem bila zelo vesela. Dogovorili sva se za -po Frenkovih besedah, čisto nečloveško uro, saj jo je v Škofjo Loko pripeljal že ob pol petih, ko je bila še tema. Za naju pa je bilo ravno prav.

Skoraj še tema

Moja lučka pa ni delala

Pod Gabrovim sta naju takole opazovala dva konja

V Vincarski grapi je bilo še zelo temno in nadela sem si lučko, ki pa je bila (spet) prazna in si z njo nisem mogla nič pomagati. Nekaj malega se je že videlo skozi veje in stopali sva malce bolj previdno. Na Kobili pa je bilo že skoraj popolnoma svetlo. Šli sva kar po standardni poti na Gabrovo in naprej do vrha.

Ko sem nazadnje šla tu mimo je ta hiša še stala

Tam je pa že sonce

Dohitela (in prehitela) naju je gospa, ki vsak drugi dan gre peš iz Stare Loke na Lubnik.

Nasproti nama je prišla Lubniška muca

Res lepa

V koči sva pozdravili Tatjano, ki je že hitela s pripravo ocvirkovice in flancatov za goste. Tudi midve sva se odločili za vsaka en kos ocvirkovice, sicer od prejšnjega dne, a Tatjanina ocvirkovica je odlična tudi, če ni čisto sveža.

Pogled na Sorško polje

In v Javorje

Ja Tatjana, dobra je bila

Proti Bukovemu vrhu

Ko sem prejšn ji večer klicala Ido, če gre z nama je rekla, da nama bo raje prišla nasproti in ko sva zapuščali vrh naju je že klicala. Rekla je, da je že pod Lubnikom. Ker se nisva čisto razumeli, sva jo z Anico mahnili navzdol po bližnjici, Ida pa proti vrhu, okoli po stezi in smo se seveda zgrešile. Zato sva z Anico kasneje Ido počakali pri klopici na sedlu. Ko sta se z Dingotom vrnila, je bil Dingo res vesel, ko naju je zagledal in je takoj začel iskati palico, saj je vedel, da mu jo bom jaz metala.

Smo že skupaj z Ido in Dingotom

Za Dolinčkom

Po vojaški cesti smo hodile do odcepa za Sopotnico in tam zavile proti Gabrški gori. Že prej smo se odločile, da bomo naredile ovimek mimo cerkve. Lepa potka, malce gor in malo dol in po pol ure hoje smo prišle na razgledni travnik, od koder se odpre pogled na Poljane in dolino. Odšle smo naprej do cekve sv. Primoža in Felicijana, ki je najstarejša podružnična cerkev v poljanski župniji. (omenjena v Loškem urbarju že leta 1501)

Poljane

Bukev

Za tale pogled se pa splača priti na G.g.

Lepa cerkvica sv. Primoža in Felicijana

Tudi tu so bile ivanjščice -marjetice

podlesna pijavčnica

Ob cerkvici smo se posedle na klopi pomalicale in malo počile. Nato smo odšle nazaj proti križišču kjer smo bile že prej in se spustile na severno stran Gabrške gore in mimo Rovtarja do vojaške ceste. Iz tega dela poti smo občudovale razglede na Javorje in hribe od Blegoša, Malenskega veha (Gore), Koprivnika. Mladega in Starega vrha ter vse lepe sončene vasice pod njimi.