A gremo na pohod ob polni luni, kdaj spet gremo na kak pohod.......in podobno, sem večkrat slišala od sodelavcev. Ni problema, jaz lahko grem kadar želite, brez posebnih priprav in planiranja.
Ob vseh pogovorih in željah sem mislila, da nas bo na ta pohod šlo vsaj petnajst. A kot, da me še ni izučilo..... nekdo ravno danes nima časa, drugemu je ura prezgodnja, tretjemu prepozna, nekdo noče hodit po temi......spet nekoga moti veter in mraz..... Ah ja.
Ob 16h na Kalu, pa če potem grem sama!
Naju z Igorjem je Ida peljala do Žetine in tam sva midva pričela najin pohod. Ob dogovorjeni uri sva bila na Kalu, kjer sta naju čakali že Nataša in Marjana. Hitro še dereze gor in gas okoli Blegoša. To pomeni, da smo se odpravili proti Prvi ravni in od tam direktno na vrh.
Lepo je bilo, pot je dobro shojena, a je potrebna previdnost, saj je mestoma ledena. Proti vrhu pa sneg ponekod spihan, da se je komaj opazila sled steze.
Na vrh smo prišli, ko se je sonce že dotaknilo obzorja in v močni rdeči barvi čez nekaj minut zašlo. Ker je precej pihalo, smo se - potem, ko smo opravili s selfiji in slikanjem- odpravili na nasprotno stran proti koči.
Vroč čaj in ocvirkovica (flancat in pehtranka) so nas pogreli in ko je bila zunaj že trda tema in polna luna že visoko na nebu, smo se odpravili najprej po stezi in nato po cesti nazaj do Črnega kala, kjer sta se Marjana in Nataša poslovili in se odpeljali v dolino, midva z Igorjem pa sva nadaljevala pot peš do Javor, kjer sva imela avto. Lučko sva imela prižgano le v gozdu, kjer je bila luna skrita za drevesi, pa še to bolj zaradi sigurnega koraka (ledu) Kasneje od Žetine do Javor pa lučke skorajda nisva prižgala, le kadar sva srečala kak avto, da sva ga opozorila nase.
Tale pohod ni bil mišljen kot pohod na sončni zahod, pač pa je bil mišljen kot nočni pohod ob polni luni. A smo združili vse skupaj in doživeli lep rdeče obarvan zahod, močno lepo polno luno in še ve ostalo vmes. Imeli smo se lepo in snežen, nočni pohod je skorajda prehitro minil.
Meni (čudakinji) je žal le to, da smo prehitro hodili nazaj, saj bi se jaz pogosteje ustavila in opazovala gozd z lučko in razglede na dolino, ki jo je osvetljevala polna luna.
Se vidimo naslednjič!
