Nanos me je mikal že dlje časa. Nekoč davno sva bila z Igorjem tu, a sredi zime in na antenah je bilo takrat za dobrega pol metra vodoravnih ledenih sveč in ivja. Veter pa je pihal tako močno, da sva se na vrhu ustavila le toliko, da sva nase navlekla vso obleko, ki sva jo imela s sabo. In pretirano lepega spomina na tisti pohod nimam.
Današnji pa je bil nekaj čisto drugega.
Šle smo Ida, Anica in jaz. Frenk se je zjutraj slabo počutil in je ta pohod zato preskočil. Obetal se je lep dan in oblaki, ki so bili na nebu, so razgledom in slikam le še dodali čar.
Ida je parkirala na lepo urejenem parkirišču na Razdrtem in že po nekaj metrih smo zakorakale na ne preveč strm travnik, pred nami pa se je dvigal skalnati Nanos.
Pot kmalu preide v gozd in med črnimi gabri smo se po široki stezi še nekaj časa počasi vzpenjale do odcepa, kjer se ločita strma in položna pot. Že takoj smo se odločile da gremo gor po strmi in da se bomo vračale po položni.
Že tu smo opazovale cvetje in nas je prav malo brigala oznaka, da je čas po strmi poti označen na uro in pol......me smo opazovale cvetje, razglede, skale in se imele fajn.
Steza nekje na sredi počasi preide v najstrmejši del, kjer nam pri vzpenjanju pomagajo jeklenice, klini in na enem delu celo veriga. Vsem trem je bil ta del zelo všeč. Vmes pa smo občudovale rože, ki jih na domačih polanskih gričih nismo vajene. Prelepo.
ozka polička
perunike
Ida se dela, da ne more, japaja....kondicije za izvoz
Proti vrhu se steza spet bolj položno dviguje proti antenam (oddajnikom), ki stojijo na (mislim da)1260m visokem vrhu Pleša. Obšle smo jih in hodile naprej do nekaj metrov oddaljene Vojkove koče, ki je bila odprta. Naročile smo čaj in kavo.
Po nekaj minutah sta za nami prišla še dva od redkih planincev, ki smo jih srečale ta dan. Presenečenje je bilo precejšnje, prišla sta soseda in prijatelja Andraž in Andreja. Povsem nepričakovano smo se srečali na vrhu, na hribu, kjer smo bili po več letih vsi prvič. Malo smo poklepetali in seveda slikca (ali dve---da sva bili obe z Andrejo zadovoljni (beri dovolj lepi)). Nato smo se me odpravile naprej, mimo spomenika Janka Premrla - Vojka, po katerem se imenuje koča.
Položna pot pelje najprej po vrhu "planote" in hodile smo mimo ogromnih zaplat šmarnic. Ko se pot prične spuščati šmarnic ni več, je bilo pa veliko drugega cvetja.
šmarnice
Kmalu sta nas dohitela Andreja in Andraž. Me smo imele namen nekje še malo posedeti in pomalicati Andraž in Andreja pa sta odšla naprej. Razgledi v Vipavsko dolino so bili izjemni. Tržaški zaliv in Italija so ležali pred nami. Od daleč smo že videle tudi kamnito cerkvico sv. Hieronima, do katere pa nismo šle. Prej smo posedle v travo.
Malca. Bolj zato, ker smo jo imele s sabo. Posebne lakote ni bilo.
Kar dolgo smo obsedele tu in uživale v razgledih in rožah. V skalah smo našle tudi ostanke nekdanjega morja in šele po skoraj uri postanka nadaljevale pot v dolino.
Pot je lepa položna in sploh spodnji del pelje skozi lepo gabrovo in hrastovo "gmajno". Gabri so res zanimivih oblik in seveda smo v deblih našle.....vsesorte
Že precej nizko smo prečile poseko, kjer so se pasle krave. Ida je takoj našla jagode in......pasle smo se še me tri.. Ida je med nabiranjem srečala črno kačo, ki jih je verjetno tu veliko. Nisem je videla. Najbrž je bil gož, lahko (manj verjetno) pa tudi črni laški gad. Nekje vmes med vračanjem smo videle gamsa, a se je prehitro skril med grmovje.
Malo naprej smo prišle do križišča, kjer smo prej zavile na strmo pot in se spustile na naše izhodišče. Veternica, ki je zjutral povsem mirovala, se je že lepo vrtela in Ida je imela ene zanimive ideje, kako bi se bilo fajn vrteti na njej....
Na izhodišču smo si še ogledale table, ki opisujejo nekdanjo Jamborno cesto - po lesu, ki so ga furmani vozili v Benetke in so ga uporabljali za jambore na ladjah. Menda naj bi nekoč peljali celo 64 metrov dolg les. Vozili so iz cele slovenske džele in tu na Razdrtem je bil prelaz, ki je poleg Vrhniškega klanca in Vrhniških rid povzročal precej težav tedanjim furmanom. Opisane so tudi furmanske gostilne, ki so poleg prostora za do 60 furmanov, morale imeti tudi velike hleve v katerih je bilo prostora za od 50 do 200 konjev. Zanimivo.
Za konec opisa tegale našega lepega dne pa dodajam "šopek" cvetja, ki nas je spremljalo vso pot:
še povem, ko izvem
francoski lan
Čudovit dan na novem hribu... no, pomojem bi lahko Nanosu rekli kar gora, saj ponudi vse oblike steza in nikakor ga ni jemati, kot povsem nedolžen hrib. Me smo imele srečo, da je bilo na vrhu skoraj brez vetra (skoraj za razmere, ki so tu običajne) Sigurno se sem še vrnem.
Načrtujemo pa že naslednji "rožasti" pohod.
