KOSEC
Rad se spominjam tistih dni,
ko očka klepal je koso
in rano zjutraj me budil:
»Hej, sinko, treba vstati bo!«
Ko prvi se je kazal svit,
tam izza Gabrške gore,
sva z midva z očkom šla kosit,
na naše rosne travnike.
Mehko je kosa rezala,
v grmovju je škrjanček pel,
dišala zrela travica,
zavriskal očka je vesel.
Pozabljen je zdaj tisti čas,
kosi zdaj stroj namesto nas.
Preglasil je žgolenje ptic,
ne sliši petja se grabljic.
Zdaj moja glava že sivi,
očeta pa že dolgo ni.
In tam, kjer nekdaj sem kosil,
se z leti gozd je zasadil.
A ko zaslišim, kadar kdo
na vasi kleplje spet koso,
se v srcu mi spomin zbudi
na tiste davne, srečne dni.
H.J.
Ni komentarjev:
Objavite komentar