Z Anico zbirava žige na pohodnem krogu Gorenja vas Poljane, nič ne hitiva. po enem letu sva v tretjem delu in prav nič naju ne gane kadar nama kdo reče, da je krog naredil v štirinajstih dneh. Ali pa da ga nekateri delajo v enem kosu. Midve greva kadar se odločiva. Vmes pa še mnogo drugih stvari. No, prvi del sva hodili dvakrat, saj sva se prvič res pošteno izgubili. Tudi drugič sva se.
Zato se ni za čuditi, da je bilo že nekako samoumevno, da se nama to lahko zgodi tudi danes. Sicer se midve nikoli ne izgubiva, le ne veva točno, kje so vsi ostali. Današnja črta na zemljevidu je bila zelo ravna. Od Blegoša mimo Jelencev, v Leskovico in potem v Kopačnico. Vmes pobereva še štiri žige (KT5, KT6, KT7 in KT8) in šala mala. Mogoče greva celo do KT9 na Vrhovčev grič.... ja seveda.
Dan je bil odličen in prav do konca sva uživali in niti vse pomanjklivosti na zemljevidu in na poti naju niso spravile v slabo voljo. V opisu bo nekaj pripomb na zemljevid in žige, a že tu povem, da je vse dobronamerno in napisano zato, da se še kdo nebi lovil tako kot sva se midve in izgubili eno uro, ko sva iskali žig.
Zjutraj naju je Igor odpeljal v Javorje, kjer smo spili kavo in nato naju je Ida odpeljala na Kal. Zagrizli sva v klanec, prepričani, da je to danes najstrmejši del poti. Vso pot do vrha sva bili še kar oblečeni v dolge rokave, na grebenu nama je sonce posijalo v obraz in vsaj mene, ki me vedno raje zebe, kot da mi je vroče, končno malo ogrelo. Pot po grebenu je meni najlepša pot na Blegoš. Sicer se kar strmo vzpenja, a ko se steza, preden pripelje ven iz gozda poravna, se na neporaščen del - vrh pride po lepi stezici, ki jo v vsakem letnem času obrašča cvetje. Tokrat naju je presenetil pogled na sokraj že odcvetele telohe, v katere je od strani sijalo sonce. Malo naprej pa so se pokazale nunke. Više vrhu sva bili, več jih je bilo...
Ida naju je pripeljala na Kal
Možic na veji
Pri bunkerju
Pogled na Ratitovec
Triglav
Prelepo - telohi
In seveda pogled v Javorje
Spomladanski svišč - zaspančki. Vse polno jih je bilo
Nunke, tudi teh je bilo vse belo
Vrh
Triglav v srčku
Da nav kdo reku, da me ni blo zraven
Če sem bila prepričana, da naju bo na vrhu zeblo, temu ni bilo tako. Skoraj brezveterje. Razgledi pa zelo lepi in morda so bili dan ali dva prej še jasnejši, a tudi danes nisem imela pripomb. Danes sem prvič videla klopico s srčkom. Res že sramotno dolgo nisem bila na vrhu, saj s kolesom pridem le do koče. V najino knjižico sva pritisnili prvi današnji žig. Na vrhu je bila poleg naju le še ena gospa, kar je bilo kar čudno glede na lepo sobotno jutro. Sledil je spust do koče. Med spustom sva zaslišali motorko in kmalu tudi opazili nekaj delavcev, ki so sekali drevje. Niso "golcvali" meni pa tudi ni takoj prišlo na misel kaj delajo, zato sem jih (firbec jaz) kar vprašala. Popravljali so ograjo za pašnik. Ja logično, no.... Ko sva se spuščali naprej so naju spremljali ptički pevci in nekaj krat sem se ustavila in iskala pevce po drevju..Pri koči sva si privoščili močan zajtrk. Čaj in toplo ocvirkovico. Malo poklepetali z oskrbnikom in nekaterimi pohodniki, s katerimi se poznamo iz skupnih pohodov, pa tudi iz FB strani. Oskrbnik je povedal, da so na podobni poti tudi trije fantje, ki delajo krog v enem zamahu in da če pohitiva jih bova še ujeli. No to nama ni hodilo na misel. Po malce daljšem postanku sva se v svojem tempu odpravili naprej po najini poti proti zavetišču na Jelencih.
Anica in celotna najina pot v nadaljevanju. Cerkvica v Leskovici in za anico (med njo in levim zgornjim kotom) tudi Kucelj- tu še nisva vedeli da se bova povzpeli tudi nanj
Blizu koče
Na jelencih sva se ustavili le toliko, da v kartončka dava še drugi žig, a ker se spodobi vsaj pozdraviti oskrbnika, sva stopili v kočo in presenečena sem srečala Majo. Lepo, po dolgem času sem spet srečala bivšo sodelavko. Odpravili sva se naprej v smeri Leskovica.
Zavetišče na Jelencih
Čez hudournik
Trčkova klopica prvič
Nadaljevali sva po strmi stezi proti parkirišču
Kažipot na parkirišču, kjer je menda bila nekoč skrinjica z žigom
Pot se kar strmo spušča in šli sva mimo lepe klopice in prišli do parkirišča, kjer sem se ozirala za tretjim žigom, ki naj bi bil na Ogradih. Opis v zemljevidu: - Po strmejšem spustu pridemo do hudourniškega potočka, ga prečimo in
po markirani poti nadaljujemo do "Ogradov", kjer je KT7. Po približno
15minutah hoje pridemo iz gozda, kjer opazimo prve hiše.....- Za
vse, ki bi morebiti brali ta opis - to ne drži!!. Midve sva prišli že
ven iz gozda in hodili še 10 minut proti Leskovici, ko sva se ustavili pri kozolcu in na zemljevidu gledali, kje bi bila skrinjica z žigom. Po najini logiki naj bi bili "Ogradi " parkirišče preko katerega sva šli. Žig je torej tam. Vrnili sva se nazaj do parkirišča in spet iskali žig. Dva pohodnika sta nama tudi pomagala, a nista bila domačina in sta bila zbegana prav tako, kot midve. Za vsak slučaj sva se povzpeli še enkrat nazaj do Trčkove klopice in se naokoli po cesti (prej sva šli po stezi) vrnili na spodnje parkirišče, na Ograde. Žiga ni. Sklenili sva, da bova v kartonček napisali le datum in opombo, da žiga nisva našli. Zato sva spet, po že enkrat prehojeni poti šli do Leskovice.
To iskanje žiga nama je vzelo eno uro časa in z malce slabim priokusom sva prišli v Leskovico. Že od daleč sem pri cerkvi videla tablo za pohodni krog in pod njo skrinjico. "Pisana marjetica, če je tole žig za Ograde, potem pa naj se grejo mal solit." mi je šlo skozi glavo. Iz samega firbca sem pogledala v skrinjico. V njej pa žig OGRADI.
Zelo dobronamerno bom tole napisala: Ali na Ogradih (parkirišču) manjka napis: žig v vasi Leskovica, ali pa v opisu in na zemljevidu en velik škrat dela po svoje.
Uglavnem, rešili sva prvo današnjo dilemo.
Iz parkirišča Ogradi proti Leskovici
Preverjanje zemljevida in pogled nazaj
Iz smeri Leskovica nazaj proti Ogradom
Še dobro, da je narava tako pisana in sva vso pot občudovali rože živali ... prepade pod cesto, skale nad cesto....
In Trčkova klopica drugič
Rdeči križecc - Ogradi, kjer naj bi bil žig.,
Modri križec - tu sva obrnili in odšli nazaj do rumenega križca, a žiga nisva našli
Zeleni križec - tu je žig za KT7
Leskovica
Ni cvetja v vazi, ki bi se lahko kosal s cvetočo jablano
Anica in Blegoš za njo
Na tej štangi pa je žig za KT7
Po vodniku na zadnji strani zemljevida sva pot nadaljevali navzdol pod vasjo po asfaltni cesti in zavili proti Studorju. Od tu naprej je pot opisana pravilno, le grafika nad opisom naju je spet zavedla. Na Kucelj po grafiki skorajda ni nikakršnega vzpona, a ko sva pričeli hoditi po sicer res lepi stezici nad vasjo se nama je začelo svitati na kateri hrib greva. V zaključnem delu pred vrhom je strmina res precejšnja.
Še dobro, da je spodnje cesta zaprta. Šli sva v smeri Studor
Grafika v zemljevidu (zadaj) je zelo napačna. Vrh Kuclja in KT8 sem označila z rdečim križcem....
Dobro, da sva se pri kmetiji "pr Čum" ustavili in sem dotočila hladno vodo, saj bi mi jo do vrha že zmanjkalo. Med tem se je namreč kar precej ogrelo. Na vrhu Kuclja sva spet malo počili in v kartonček pritisnili še četrti današnji žig. Anica je poklicala Frenka, da greva proti dolini in naju lahko pride iskat.
Stezica proti Kuclju .....
....pripelje na sedlo od tam pa se postavi pokonci. Od Studorja do vrha je približno 200 višinskih metrov. Sicer ne veliko, a če je na grafiki ravno....
Spust čez Makovce
Ves spust ogromno cvetja Tule so mračice
Polna brina
Tale "brunarica" ni prava
Čakal naju je le še spust v Kopačnico. Šala mala, samo navzdol. Lep spust po travniku Makovce. Tu pa še zadnja današnja dilema....OPIS: "Sledimo dobro uhojeni stezi čez travnate Makovce mimo brubnarice do gozda ....."
Ja seveda.. Res lep spust čez Makovce mimo lepega gorskega cvetja, a
brunarice ni. Križpotje večih kolovozov, nakar opaziva leseno barako, ki
sicer ni brunarica in greva do nje. Izkaže se, da je le lovska preža z
barako spodaj. Poti naprej ni, niti steze. Kam potem sedaj, nikjer ni
brunarice, le čisto ob gozdu na drugem bregu zagledam barako (ki ni
brunarica) Greva do nje. Za barako opaziva stezo, ki po najini logiki
vodi le v dolino. Nikjer nobene modro zelene markacije. Na vsej poti
danes sva jih videli bore malo, zato se ravnava po občutku, ki naju na
srečo tokrat ni pustil na cedilu.
Pogled nazaj na prehojeno pot
Tale "brunarica" pa je prava.
Steza se začne med Anico in balami. Po kakih stotih metrih v gozdu sva opazili tudi zeleno modro markacijo
In se prav strmo spušča vse do doline
Vmes prečimo kolovoz
Takoj pod kolovozom spet opaziva dve (redki) markaciji. Torej sva na pravi poti
Steza se kmalu spusti v dolino in ko srečava končno par zeleno modrih markacij veva, da sva na pravi poti. Spust je strm in zaradi suhega listja zelo gladek, a varno prideva do (skoraj) dna. Že iz kolovozne poti nad dolino opaziva Frenka, ki naju je spodaj že čakal, da naju pelje domov.
Kar zoprna steza, zaradi suhega listja
Pogled nazaj, tu nadaljujeva pot po tej cesti
Od tu sva opazili Frenka, ki naju je že čakal
Najin načrt, da se povzpneva še na nasprotno stran doline na Vrhovčev grič je že z iskanjem tretjega žiga in v nadaljevanju nepredvidljivega vzpona na Kucel, padel v vodo in ostal v planu za naslednjič, ko bova spet obe (no, bolj jaz) imeli čas in nadaljevali z najinimi prigodami na Pohodnem krogu Občine Gorenja vas - Poljane.
Najini plani so usmerjeni tudi tja proti Julijani, a glede na vse izgubljanje in prigode v tem krogu, bi morda bilo pametno za razmisliti o kakem GPS sledenju. Predvsem zato, da bi vsaj Igor vedel kje sem. (saj se hecam, ali pač ne).
Lep odsek sva prehodili v počasnem, nama zadovoljivem ritmu. Imeli sva se super in priporočam to pot vsakemu pohodniku. Le malce pazljivosti pri "zankah", ki sem jih omenila. Saj, če si prvič na tej poti in se ravnaš le po zemljevidu in opisu na njem (zemljevid je narejen samo za ta krog in bi moral biti točen) se kaj lahko zgodi, da se izgubiš. In morda kak zelenomodri krogec tu in tam nebi škodil.
Lep dan je bil. Naslednjič pa na Vrhovčev grič in naprej do najinega zadnjega žiga KT12 na Mrzlem vrhu..Najbrž v dveh etapah.
Lepa je naša Poljanska dolina in v veselje mi jo je spoznavati, tudi če se kdaj malo iščem po njej....
Hvala šoferjem Igorju, Idi in Frenku
