Nič posebnega ni ta pot in večkrat jo prehodim. Niti ni težka, niti dolga. Je pa lepa. In kadar ne vem točno, kaj bi sama s seboj grem po njej.
Dan je bil kot narisan, a me je od kolesa odvrnil veter, ki je prav nemarno pihal. Saj ne, da bi me veter ustavil, le izgovor je bil dober, da sem raje šla na ta kratek pohod. Igor je šel sam na kolo, jaz pa proti Križni gori.
Pajšta (sušilnica sadja) in v ozadju Lubnik
Najprej sem mislila, da je v zraku ljubezen a ko sem ju nekaj časa opazovala sem ugotovila, da je vojna. Borila sta se za tiso malo seme.
Ravno je zazvonilo poldan
Cerkev na Križni gori je obnovljena. Ima nov zvonik (ostrešje) in obnovljeno fasado
Na vrhu pri cerkvici se nisem dolgo zadrževala. Je bilo preveč nedeljskih "pohodnikov" (To so tisti, ki pustijo avto kilometer proč v vasi in s palicami in nahrbtnikom pridejo do cerkve in potem je tam "vse njihovo") Sicer me ne motijo, se jim pa raje izognem. Nadaljevala sem proti vasi Križna gora in naprej po panoramski cesti prav na vrh in nato na stezo proti Planici.
Izpred cerkve se takole odpre pogled na Triglav
Malo naprej pa še na "moje" hribe. Stari vrh - s kopnim smučiščem, Mladi vrh in Koprivnik. Blegoš pa je skrit za njimi
Sveti Tomaž z rumenim travnikom
Vas Križna gora v ozadju del Karavank in KSA
Če bi nadaljevala pot po spodnji stezi, bi prišla v vas, jaz pa sem se po malce bolj strmi cesti povzpela do cerkve sv. Gabrijela na Planici. Tu sem v miru posedela na soncu in pomalicala (ali pojedla kosilo) pletenko s pirhom, ki mi jo je prejšnji dan dala mami v Javorjah.
Steza proti Planici
Stare, stare tepke ob poti. Taka tepka (vrsta hruške) je verjetno stara tudi preko 200 let. Če vemo, da so po ukazu cesarice Marije Terezije (1717-1780) morali nasaditi drevesa tepk, kar je bil eden od ukrepov proti lakoti. In mnogo teh starih tepk še vedno raste in krasi našo deželo
Oja, Jakobova pot...
(Hvala mami, nebešk dobar. Še anglčki b jed če bi ri..e mel.)
Mal prepozno sem se spomnila slikati in je le še za en "drobivc" ostal
Nadaljevala sem samo še navzdol. Najprej skozi lep bukov gozd do vikendov in hiš na Planici in skozi vas po tlakovani strmi poljski poti navzdol v gozd. V gozdu je bilo neznansko lepo. Sveža svetlo zelena barva bukovega listja in rdečkasti popki javorja in zelena preproga borovja.... Večkrat sem se ustavila. S pogledom sledila šojo (bošogo po Javorsko) poslušala kukavico. Ves čas pa za cel orkester ptičjega petja okoli mene.
Stara češnja.
Češnje imajo precej krajšo življensko dobo, kot prej opisana tepka in je tale mogoče stara le kakih 50 do 70 let. A še vedno v cvetju.
Še ena stara tepka
Pot pripelje v vas Pevno, a sem jaz nekje na sredi zavila desno na lepo stezico in prišla ven nad vasjo Moškrin in malo po travniku, malo med starimi gabri prišla v vas. Čakala me je le še malo dolgočasna asfaltna cesta do doma.
Tile stari gabri mi ne dajo miru. Že včeraj sem okoli bližnje hiše gledala, če bom bi videla koga, ki bi ga lahko vprašala če so res to, kar jaz mislim, da so. Namreč - obsekanci. Nekdaj so revnejši kmetje določeno drevje obsekovali in povezane olistane veje hranili na kozolcih in hlevih, da so lahko pozimi z listjem krmili živino, veje pa pokurili. V Javorjah so takim "snopom" rekli vejnki.
Ko izvem če je to res, povem.
Še eno drevo, ki pa sicer ni avtohtono je pa lepo - skoraj kot stara tepka (s tem ne mislim nič slabega, ker so zame nekaj najlepšega stara in skrivljena drevesa, mimo katerih so leta in leta hodili ......kdove kdo.)
Vsega skupaj je naneslo 12,5 km in tri lepe ure vredne več kot cela škatlica helexa*... (seveda se da pot prehoditi vsaj pol hitreje, a ni vredno.....)
*-ko sem pred leti hodila na kontrole na Onkološki inštitut, sem imela na recept in po priporočilu zdravnika en tablet za živce na dan (takšnega od katerega postaneš odvisen). V vseh teh letih od takrat sem jih morda vzela pet. Za vse ostalo je zdravilo VEN in ZUNAJ
