Jesenski pohod - iz Poljan na Gabrško goro in preko Javorji nazaj v Poljane

 

Poletje se je poslovilo. Tudi na koledarju smo že nekaj dni v jeseni. Vroči in soparni poletni dnevi so se umaknili prijetnim jesenskim, ko je temperatura ravno prava za hojo in se narava počasi že odeva v tople rumeno rjave odtenke.

 

 

 

 

Tokratni Jesenski pohod smo pričeli v Poljanah. Prvič odkar imamo pohode pod Starim vrhom. V parku pred kulturnim domom se nas je zbralo 27 pohodnikov in pohodnic (veseli smo tudi novih obrazov). Najprej nas je čakal vzpon na Gabrško goro. Že takoj iz izhodišča smo se podali po klančku do Kosmove domačije, kjer je bil leta 1851 rojen naš pisatelj Ivan Tavčar. 

 

 

 

Pogled na stari del Poljan, kjer je nekdaj stala mogočna cerkev, kartere temelje sedaj odkrivajo 

 

 

 

Asfaltno cesto je tu zamenjal prijetnejši kolovoz, ki je s kar poštenim naklonom pospešil naše dihanje. Najprej smo preko travnikov in ob ograjenih pašnikih po poti hodili do ceste, ki smo jo le prečkali in stopili na stezo in v gozd. Poljane so bile kmalu precej nizko pod nami. 

 

Za nami Poljane...

 

Blegoš ima megleno kapo. Dež bo.

 

 

 

 

Jesen prihaja...

 

So se že prikazali naši grički

 

Na razpotju

 

 

Vzpon na Gabrško goro je malce slabše označen in pohodnik, ki bi tu hodil prvič bi najbrž imel težave z orientacijo (morda nebi bilo slabo premisliti o novih oznakah). Mi pa - domačini - teh težav nismo imeli. No, če bi jaz sama hodila bi najbrž parkrat zašla, saj sem tu hodila prvič. Skozi gozd in na travnikih, kjer ni bilo drevja so se nam že odpirali pogeldi na naše griče. Od Blegoša do Starega vrha.

Ko smo po zadnji in najstrmejši stezi skozi gozd prišli na zadnji travnik, se je pred nami pokazala cerkvica Sv. Primoža in Feliciana. Tu smo imeli kratek počitek. Tu je bila tudi najvišja točka današnjega pohoda. 

 

Cerkev na Gabrški gori

 

 

 

Mimo Rovtarja. Z nami je šel tudi 28 pohodnik - Dingo.

 

Razgledi so bili danes malce slabši, saj je vse zakrivala rahla meglica

 

Na klopici, ki jo je pred nekaj časa postavil moj oče in iz katere je zgornji razgled na Javorje

 

Nadaljevali smo pot proti Javorjam in na sedlu se nam je odprl lep pogled na našo pot v nadaljevanju. Mimo posameznih hiš in kmetij smo se spustili na vojaško cesto, ki smo jo že po nekaj metrih zapustili in se po traktorski poti napotili proti Delnicam. Kmalu smo zavili v smeri Javorji in po stezi med drevjem in  preko ovir, ki so bile v obliki drevesnih debel ali potokov prišli na "Javorsko stran".  Priključili smo se na znano Meteoritkovo pohodno pot in po njej (v nasprotni smeri) prišli v Javorje. Obiskali smo Mirka Štiblja, ki nam je v svoji delavnici pokazal kakšne umetnine nastajajo pod njegovimi prsti.

 Ker nas je Matjaž v Gostilni Blegoš že čakal z malico smo se odpravili naprej. 

 

 

Ovire...

 

Mojster  Mirko v elementu in njegovi izdelki

 

Obara je bila odlična

 

Pecivo tudi

 

Po okusni vroči obari, ajdovih žgancih in dobrih sladicah smo nadaljevali naš pohod nazaj v dolino. Simona (žena našega vodnika Janeza in še vedno ena glavnih moči v gostilni Blegoš) nam je podarila še lične steklenice z domačim pivom, kjer nalepka pove vse....... VSE NAJBOLJŠE, SIMONA !!

 

Spustili smo se v Dolenčice in skozi vas naprej proti Peklu. Po cesti, ki je bila nekdaj komajda steza, smo prišli v Zakobiljek in naprej v Lom. Tu smo se ustavili še pri kmetiji Rešk, kjer smo se oskrbeli z domačimi sušenimi mesninami in se nato odpravili naprej proti Volči.  

 

Še en pogled na Javorje

 

Kva j zdej otroc... ste kaj pridni😀

Seveda

 

Po kolovoznih poteh smo prišli do cerkvice Sv. Jurija, ki stoji na gričku nad vasjo. Ob cerkvici nas je pozdravila čreda kozic in ovčk, ki so počivale v ogradi. Spustili smo se v vas in se po asfaltni cesti vrnili nazaj v Poljane. 

 

 

Proti Volči

 

Pogled na vas Volčo in cesto proti Poljanam. Ob cesti stoji največji slovenski kozolec (toplar) s kar osmimi "štanti"

 

Kozice in ovčice

 

 

 

Tu nas je v Bifeju v Poljanah (Kulinarika bar Poljane) čakalo okusno kosilo. Hot dogi oziroma - domača hrenovka v domači štručki. Po končanem pohodu, ki je bil dolg kar 20 kilometrov je bila več kot odlična.

Spet nova pot in novi razgledi, tudi jaz sem po nekaterih stezah danes hodila prvič in sigurno ne zadnjič. Lepo je spoznavati domače stezice. 

 

Hvala vsem za pogostitev, hvala pohodnikom za druženje in pogovore in vso dobro voljo. 

Se ponovno vidimo na zadnjem letošnjem pohodu, ki bo 31.oktobra. (zbor: spodnja postaja šestsedežnice ob 9.00h)

Vabim vas, da nas sledite na facebooku Turistično društvo Stari vrh ali na naši spletni strani TD Stari vrh  

 

Se vidimo!!

Javorski meteorit

 

Pravijo, da jo moram objaviti. Pa naj bo:  

 

 

Zvezda in "zvezda"

METEORIT JAVORJE

                     Meteorit Javorje

 

Prav taka noč kot je nocoj,

pred tisoč leti je bila.

Prek neba svetel žarni soj

in padla zvezda je z neba.

 

Več tisoč let pozabljena,

med drevjem v zemlji skrita,

a ko je pot napravljena

skrivnost je spet odkrita,

 

Kaj čudo čudno bi bilo?

Morda železo prednikov?

Za les in kamen – pretežko!

Morda del izpodnebnikov?

 

Raziskovali, modrovali,

so mnogo časa porabili.

Po več mesecih pa so spoznali,

da skrito zvezdo so odkrili

 

Se želja jim je porodila:

Hoteli imeti so ta kos!

Bo v Ljubljani zvezda dom dobila,

najditelj ostal brez nje bo »bos«

 

Pa rekel je preprost možak:

»Ne dam vam je za vaš drobiž!

Mar mislite, da sem bedak

in reven kot cerkvena miš?«

 

Na sred vasi zdaj kip stoji,

naj opomin bo za vaščane,

za nejeverne vse ljudi

in znanstvenike iz Ljubljane.

 

Učenim pa preprosti kmet

se pretentat´ ne bo pustil,

da bi speljali ga na led,

da figo bi pod nos dobil.

 

Le on lahko se vsem pohvali,

da v lasti zvezdo res ima,

drobiž bi zanjo njemu dali,

a on za baker je ne da.

 

Res redka najdba iz vesolja,

po tisoč letih spet odkrit,

v gozdu je do danes skrit bil -

Javorski meteorit.

 

 

 

 

 Replika meteorita v obeležju sredi Javorji

Pohod Med gorami - družinski pohod 2021

 

 Prva nedelja v avgustu je že 50 let, nedelja ko se na starem vrhu odvija etnološka prireditev Dan oglarjev. Že nekaj let pa je na ta dan tudi izpeljan pohod Med gorami. Letos je bil pohod zaradi deževne  nedelje prestavljen na drugo nedeljo v avgustu. Tudi trasa pohoda je bila malce spremenjena in prilagojena mlajšim pohodnikom oz. družinam.

 

Kot običajno na tem pohodu, so se tudi tokrat zbrali na Grebljici.Od oglarske kope je ostalo le še nekaj oglja, ki se je hladilo in čakalo, da ga naložijo v vreče.

 

 Po skupinski sliki nas je Janez tokrat popeljal  na pot preko smučišča in prvi postanek smo imeli že čez par minut pri »podkvici« in klopici, ki sta postavljeni na lepi razgledni točki. Zavili smo na gozdno pot in se po njej spustili do vojaške ceste. 

 

Po makadamski cesti smo nato nadaljevali pohod mimo Rovta in ves čas sledili vojaški cesti do najvišje točke na sedlu med Starim in Mladim vrhom, ki mu domačini pravimo Na Brd. Tu nas je čakala malica in počitek. Otroci pa so tu prisluhnili pravljici o velikanu Vrharju. Prej omenjeno malico nam je tako kot vsako leto postregel Andrejonov Marko, ki je svoje dobrote iz Andrejonove kmetije odprtih vrat z lahkoto oddal lačni mladini in ostalim pohodnikom.  Pripeljal nam je kislo mleko, zaseko in domač kruh, ter še toplo ocvirkovico in flancate.

 

Po odlični domači malici smo pot nadaljevali po cesti do vznožja Koprivnika oz. do Andrejonove senozeti.  

 

Tu smo zavili levo navzdol na pot (po kateri ponavadi hodimo na pohodu Na Blegoš kot nekoč). Tako smo po že vsem znani poti prišli do Podvrha, ter nato mimo vikendov nazaj na Grebljico, kjer nas je z malico oz. kosilom čakal Matic. 

 

Otroci so ob zaključku pohoda  na karton z ogljem narisali prizor iz pravljice o velikanu Vrharju. Najboljša risba je bila tudi nagrajena. Nagrada je bila karta za Družinski park Stari vrh.  

 

Ostali pohodniki pa tudi niso ostali praznih rok. Petim izmed njih je Mirko Štibelj podaril lepo pleteno košarico, ki jih sam izdeluje.

Še en malce drugačen in vseeno lep pohod. 

 

 

 

Opis pohoda in slike je prispevala Ida Štibelj.