Gremo gledat lučke

 Ne nismo šli v Ljubljano. Niti ne v kako drugo večje mesto. Za nas so bile vse lepe lučke v Škofji Loki. In več kot dovolj za obračanje glave dveh nadebudnih deklic, ki se nista mogli odločiti katera smrekica je lepša in katere barve lučke so lepše. Če k okrasitvi mesta prištejemo še vse okrašene balkone in hiše mimo katerih smo se sprehodili je bilo lučk res več kot dovolj. Pa še brez drenja, pokanja petard, poslušanja "neslovenske" muzike in vonja po postanem kuhanem vinu. 

Lepo je bilo. 

 Dve nečakinji, dve teti in Igor. Da pa ne bomo samo gledali lučk, smo se najprej- še pri belem dnevu sprehodili nad mesto, do Grebenarja. Le zato, da se malo shodimo in zadihamo. Če nam nebi gospod blizu hiše pri Grebenarju rekel, naj stopimo v hišo in si ogledamo res lepe jaslice, bi šli kar mimo. Še dobro, saj bi zgrešili čudovite in skrbno urejene jaslice, v katerih nam vsaka figurica pove zgodbo, nič ni postavljeno kar tako. Nečakinji sta samo stali in občudovali. A morali smo naprej. 

 Na vrhu, kjer je razgledna točka smo se ustavili in se razgledali na mesto, ki je bilo še precej živahno. Nadaljevali smo mimo gradu in se spustili na trg pred občino, kjer je letos prvič postavljeno drsališče. Šele takrat so se po mestu prižgale lučke. Ooooooo, kako lepo. 

 Mimo drsališča, kjer je mlajša nečakinja zadrževala dih in se malo kujala - kasneje sem ugotovila, da zato, ker je mislila, da gremo drsat in ona še ne zna - smo odšli na Spodnji trg, kjer smo si ogledali miniaturno zimsko deželo. Čudovito delo in priporočam. 

 Vrnili smo se nazaj na zgornji trg, ki je bil že ves v lučkah, si v mestni cerkvi ogledali še jaslice in se počasi odpravili domov na čaj. Res počasi, saj je bilo na poti do doma po hišah še ogromno lučk in izbira prave poti za vrnitev domov je bila zelo pomembna (da nebi slučajno zavili v ulico, ki bi bila manj okrašena od sosednje😀) 

 

Ugotovili smo, da tegale Jezusa najbrž

 malo zebe. In, ko sem rekla, da bi lahko malo sena nastlali pod noge je mlajša ugotovila, da sta verjetno krava in osel že vse pojedla...

 In spet je bilo dovolj teme za pogovor: Kaj je bilo pa tebi najbolj všeč..? In zaključek po dolgem naštevanju obeh: Vse.

 

Ogledali smo situdi vse izložbe po mestu

 

 Tole pa so še ene lepe jaslice - sestrine

 (letos prvič na tem mestu in želim, da bi dolgo, dolgo let stale v tej lepi novi hiši)

Planina Lipanca z Ido

 Zima ni zima, če ni snega. Ena velika sreča me je doletela v teh dneh, ko sem edini dan sneženja v tem mesecu preživela na Pokljuki. Ob toplem kaminu in nenehnem pogledovanju skozi okno v sneženo idilo. 

 Jutro naslednjega dne. S sestro Ido sva se namenili na sprehod ali pohod na planino Lipanco, do Blejske koče. Igor se je odpravljal na smučke na Rudno polje, midve z Ido pa proti zasneženim goram. Nekaj sto metrov najprej po cesti, nato pa na kolovozno pot proti planini Zajavorniki (Javorniki). Najprej skozi gozd, ki ga je vedno manj, saj so ob poti velike poseke (morda načrtno, ali pa lubadar). 

 

Odcep na kolovoz

 

 

Polno lepih smrekic

 

Poseka

 Po dobre pol ure hoje sva prišli do planine, kjer se pogled odpre na Debelo peč, Brda, Mrežce in gore nad planino lipanca. Na levi nad posameznimi kočami na planini pa sva opazili Viševnik, Rjavino Veliki Draški vrh in zadaj Triglav. Po tej planini, sva v letih,  ko je bilo snega še veliko, z Igorjem tudi tekla na smučeh, proga je pripeljala iz Rudnega polja, tu zaokrožila in se vrnila nazaj na Rudno polje. Tokrat je bilo snega na planini samo za lepo snežno kuliso - nekaj centimetrov. Nič več. 

 

Ida pravi, da ta mah pomeni čisti zrak - verjamem

 

Od Viševnika do Triglava

 

 

Ni nama bilo dolgčas

 Na drugi strani planine sva spet zakorakali v gozd. Vse do tu sva hodili skoraj po ravnini, le malo gor in dol tu in tam. Ko sva pe nekaj metrih hoje po gozdu prišli do parkirišča, kjer je bilo parkiranih kar nekaj avtov pa sva stopili na stezo, ki se je pričekla počasi vzpenjati. Nikjer na vsej poti ni bilo pretiranega klanca. Le snega je bilo iz metra v meter več.

 

Prava zima

 Tik pod planino je zapihal veter, ki je okoli planinske koče in poslopji na planini napravil zamete. A tudi tu na planini je bilo novega snega le kakih 40 cm. Še vedno pa se je pod novim snegom udiral stari. 

 

Planina Lipanca

 

Medve

 

Malca

 Po kratkem počitku na "ganku" (balkonu) koče, ki tokrat ni bila odprta, sva želeli nadaljevati pot naprej proti Rudnemu polju. Od koče se je treba najprej malo povzpeti, a nama je sneg, ki se je na nekaterih mestih udiral preveč za moje rahlo boleče koleno preprečil, da bi naredili krog. Zato sva se vrnili nazaj po isti poti.

 

Spet nazaj preko planine

 Tudi steza, ki se je nižje na najini poti odcepila proti Rudnemu polju ni bila prehojena zato sva šli kar po isti poti nazaj na izhodišče - do naše koče pri Šport hotelu, kjer naju je že precej utrujen od prve letošnje tekaške runde čakal Igor.

 

Za lahko noč ( pa da ne bo vse samo belo)

 Lep sprehod, ne pretežak. Primeren tudi za mlajše otroke (ali rahlo poškodovane osebe😁)  
Lep dan, vsaj malo sva občutili zimo, ki je v dolini najbrž še nekaj časa ne bo.

Osolnik

 Zopet en na hitro dogovorjen sprehod. Sprehod za ostale, zame sigurno ne ker sem kar pošteno dihala vso pot. Počasi pridobivam kondicijo.

Sms od sestre: "Imaš kakšne plane? Mene vleče na Osolnik."
"Igooor, a greva na Osolnik?" "Lahko."
Veronika pokliče še Ido in smo šli na hrib kamor nekateri tečejo vsak dan in za to porabijo uro, mi pa smo šli bolj počasi in za ves pohod porabili dobri dve uri.
Sonca v dolini ni bilo, visoka oblačnost ki se je tu in tam pretrgala in šele, ko smo se vračali v dolino se je pretrgala tako da smo tudi mi dobili nekaj sonca.
Več pa naj povedo slike:

 

 Na začetku sem bila še spredaj...

 

 

Nato pa....

 

......

 

...vedno zadaj

 

stara tepka

 

 

Zanimiva smreka 

 

Proti vrhu je steza lepo urejena

 

Da nebo prehlada..

 

Vreme bo..

 

Sonce tudi..

 

 

Malo kasnej pa sonce tudi za nas

 

 

In še nekaj lepih razgledov

 

 Še ena lepa nedelja. Veronika nam je doma še skuhala kavo in dan se je počasi zaključil.