Na Križno goro

 Letošnji veseli december se je začel s s pusto, deževno in hladno nedeljo. Čeprav so že pred tednom napovedovali sneg, je v dolinah - ki po novem segajo do nadmorske višine 1000m padal le dež. Igor je šel popoldne v službo, štiri izmene pač zahtevajo tudi delovno nedeljsko popoldne. 

  Zaradi neke nepomembne zadeve sem klicala v Javorje in Ida me je mimogrede vprašala, kaj bom počela popoldne. Hmm?! Najbrž ne veliko. (če pomeni "neveliko" ukvarjane z nekaj mojimi projekti za računalnikom). Zunaj je tako ali tako slabo vreme. 

" Pridem k tebi in greva na Križno goro?"

"Ja seveda." Spravi žabo v vodo😀. Takoj sem bila za. 

Poklicala sem še drugo sestro Veroniko. Brez obotavljanja tudi ona: "Pridem!"

Idi sem sporočila, da gre še Veronika z nama. Čez minuto že kliče nazaj: "Gre še ati!"

 Tako smo tri sestre in oče šli na Križno goro. Pogrešali smo mami,  a se je odločila sama ostati doma. Ati po stezi na Križno še ni hodil. Veronika in Ida pa le nekaj krat z menoj. Ida je sabo pripeljala še Dingota. Ko smo se odpravili od doma je rahlo padal dež. Nič zato. 

 

Še v mestu

 

Že lepši konec

 

Razgled

 

Oče in Veronika

 

Oče in Veronika bi kar tule jaslice delala, na vsej poti je ogromno mahu

 

Ida....kam pa zdej?

 

Mimo smrekice ki bo kmalu okrašena

 Po znani in vsaj zame v teh letih verjetno že več sto krat prehojeni stezi smo šli najprej do cerkve in nato do Gostišča pri Boštjanu, kjer sva z očetom spila vsak eno zdravilce (bororvničke in košutnik) Sestri sta z Dingotom počakali zunaj. Kasneje pa nam je Boštjan postregel še z zelo, res zelo dobrimi flancati.  Medtem je oče šel pozdravit še znance, s katerimi je včasih "poslovno sodeloval" (vsi se ukvarjajo z izdelovanjem palet in žago)

 

Nad Cavrno

 

Proti cerkvi

 

Na vrhu pa smo (vsaj jaz) doživeli prvi letošnji sneg----približno 20 snežink

 

Proti vasi

 Ker se je naša pot malo zavlekla smo se nazaj odpravili kar po cesti in na ravnino v Moškrin prišli, ko je bila že čista tema. 

 

Nazaj pa po cesti

Lepo smo izkoristili popoldne, ki bi ga drugače sama preživela precej bolj ležerno. 

Še kdaj.....čim prej!