Planina Lipanca z Ido

 Zima ni zima, če ni snega. Ena velika sreča me je doletela v teh dneh, ko sem edini dan sneženja v tem mesecu preživela na Pokljuki. Ob toplem kaminu in nenehnem pogledovanju skozi okno v sneženo idilo. 

 Jutro naslednjega dne. S sestro Ido sva se namenili na sprehod ali pohod na planino Lipanco, do Blejske koče. Igor se je odpravljal na smučke na Rudno polje, midve z Ido pa proti zasneženim goram. Nekaj sto metrov najprej po cesti, nato pa na kolovozno pot proti planini Zajavorniki (Javorniki). Najprej skozi gozd, ki ga je vedno manj, saj so ob poti velike poseke (morda načrtno, ali pa lubadar). 

 

Odcep na kolovoz

 

 

Polno lepih smrekic

 

Poseka

 Po dobre pol ure hoje sva prišli do planine, kjer se pogled odpre na Debelo peč, Brda, Mrežce in gore nad planino lipanca. Na levi nad posameznimi kočami na planini pa sva opazili Viševnik, Rjavino Veliki Draški vrh in zadaj Triglav. Po tej planini, sva v letih,  ko je bilo snega še veliko, z Igorjem tudi tekla na smučeh, proga je pripeljala iz Rudnega polja, tu zaokrožila in se vrnila nazaj na Rudno polje. Tokrat je bilo snega na planini samo za lepo snežno kuliso - nekaj centimetrov. Nič več. 

 

Ida pravi, da ta mah pomeni čisti zrak - verjamem

 

Od Viševnika do Triglava

 

 

Ni nama bilo dolgčas

 Na drugi strani planine sva spet zakorakali v gozd. Vse do tu sva hodili skoraj po ravnini, le malo gor in dol tu in tam. Ko sva pe nekaj metrih hoje po gozdu prišli do parkirišča, kjer je bilo parkiranih kar nekaj avtov pa sva stopili na stezo, ki se je pričekla počasi vzpenjati. Nikjer na vsej poti ni bilo pretiranega klanca. Le snega je bilo iz metra v meter več.

 

Prava zima

 Tik pod planino je zapihal veter, ki je okoli planinske koče in poslopji na planini napravil zamete. A tudi tu na planini je bilo novega snega le kakih 40 cm. Še vedno pa se je pod novim snegom udiral stari. 

 

Planina Lipanca

 

Medve

 

Malca

 Po kratkem počitku na "ganku" (balkonu) koče, ki tokrat ni bila odprta, sva želeli nadaljevati pot naprej proti Rudnemu polju. Od koče se je treba najprej malo povzpeti, a nama je sneg, ki se je na nekaterih mestih udiral preveč za moje rahlo boleče koleno preprečil, da bi naredili krog. Zato sva se vrnili nazaj po isti poti.

 

Spet nazaj preko planine

 Tudi steza, ki se je nižje na najini poti odcepila proti Rudnemu polju ni bila prehojena zato sva šli kar po isti poti nazaj na izhodišče - do naše koče pri Šport hotelu, kjer naju je že precej utrujen od prve letošnje tekaške runde čakal Igor.

 

Za lahko noč ( pa da ne bo vse samo belo)

 Lep sprehod, ne pretežak. Primeren tudi za mlajše otroke (ali rahlo poškodovane osebe😁)  
Lep dan, vsaj malo sva občutili zimo, ki je v dolini najbrž še nekaj časa ne bo.