Velika planina

 Že pred tednom sem se v službi dogovorila, da če bo možno, da bi dobila en dan, ko bo napovedano lepo vreme dopust. Ko me je Anica v Nedeljo klicala in povedala, da gresta s Frenkom vtorek na Veliko planino, sem samo upala da delovodja še ni pozabil na obljubo.

Kapelica Marije snežne, zadaj Ojstrica

 Dobila sem prosti dan.  Super, kot vedno bo zelo  lepo izkoriščen dopust.

Ob osmih smo se odpeljali proti Veliki planini. Plačilo parkirnine na parkiriščih pod Veliko planino nas ni niti malo motilo, saj je cesta vse od Kranjskega raka in do zgornjega parkirišča zelo dobro urejena in bi si upala iti po njej tudi s specialko. Tako lepe ceste odkar hodim tja gor, še ni bilo.

Ko smo prišli na parkirišče

Začetek poti

Prav kmalu smo že bili na planini

Vse polno zanimivih detajlov

Rogatec in Lepenatka

 Iz parkirišča Ušivec smostopili na stezo, ki že po desetih minutah hoje skozi gozd pripelje na pot in na prve pašnike na planini. Ta naš "pohod" ni namenjen premagovanju višinskih metrov, pač pa uživanju v počasnem sprehodu čez prelepo planino.

alpski slanozor

svišč? (zaspančk) eden in edini

volnatoglavi osat

pri Jarškem domu

 Iskali smo različno cvetje, malo smo vseeno še upali, da bomo našli kamniško murko, a se je že preselila v višje predele. Tu je že odcvetela. Planina je lepo urejena z novimi informacijskimi tablami in smerokazi. A mi bi tudi brez njih prišli do odlične kavice v Jarškem domu na Mali planini. Presenečeni, tako mi kakor oni, smo srečali sdorodnike iz Hotavelj, s katerimi smo spili kavo in poklepetali.

naša skupina pred lepo kuliso Brana, Planjava Ojstrica..

(klik na sliko in slika se izostri)

 Naprej smo se odpravili vsak po svoji stezi, a smo se kmalu spet srečali in nadaljevali pot po Veliki planini skupaj. Povzpeli smo se do roba, preko katerega smo opazovali kraje in mesta v dolini.

dlakavi sleč

alpska velesa

arnika

veliki zali klobuček,

zadaj pa Krvavec, Zvoh, Kompotela

navadni klinček

Frenk, Anica in jaz smo nato posedli med skale in imeli malico, sorodniki pa so nadaljevali pot naprej in vse do najvišjega vrha Velike planine Gradišče (1666m).

zvončica (nisem čisto sigurna katera)

malca

policijska kontrola na planini je vsakodnevna..

              zoisova zvončica

Kar nekaj časa smo posedeli in se razgledovali naokoli. Ljudi je bilo izjemno veliko in v večjih skupinah so hodili med stanovi. Kasneje, ko smo se vračali mimo kapelice, se tudi tu nismo nič ustavljali, saj je bilo vse polno ljudi. Med nabiranjem zdravilnih rožic za čaj in za namakanje v žganju (arnika) smo se počasi vračali na izhodišče.

močvirska samoperka

vednozeleni kamnokreč

ozkolistna preobjeda

...se pasejo😁😉

ena malo posebna, lepa

 

tale živalca ima eno tipalko dilgo 10cm, priletela je po zraku in mi sedla na brado,  je blo neki "glasnih vzklikov"🤭🤭

stara debla uporabijo za solilnice za živino

to napajališče so zasedle ene rdeče alge

 navadni volčin

Ko smo prišli nazaj na parkirišče, je bilo to nabito polno in ni bilo več niti za najmanjši avto prostora. Kolesarji pa so še vedno prihajali in med vožnjo vdihovali peščeni prah, ki so ga dvigovali avtomobili.  

Prelep sprehod po planini, ki je kljub plačilu parkirnine, "mrgolela" od obiskovalcev se je tako po slabih petih urah zaključil.

Lep dan, poln prelepih pogledov razgledov in vtisov. Malce slabega priokusa pa le zaradi sonca, ki mi je pustilo žareče rokave in ovratnik in poskrbelo za neprespano noč, ko telo "gori" od vse posrkane sončne energije.

Pa tisto o oslu, ki gre na led (in ima s  sabo v ruzaku kremo za sončenje) ne bi več zrazlagala......Morda me bo enkrat izučilo.

Focus Jarifa2 - moj novi prijatelj

 Končno je čas, da predstavim svojega novega prijatelja. Imam ga že skoraj štirinajst dni in v tem času sva se že dodobra spoznala.

 Focus Jarifa2 s prenovljenim Bosh-evim motorjem Performance CX gen4 in baterijo z 625Whmoči. (kapaciteta 17,3 Ah) menjalnik je zamenjan in namesto Shimano Altus, sem se odločila za Shimano Deore (ki ponujajo tudi večji zadnji verižnik😁) morda je kaj tud malo narobe napisano

 Prvič in edinkrat sem na električno kolo sedla lani v Kr. Gori za približno sto metrov. Navdušena in presenečena. In tisoč procentov prepričana, da tega jaz nikoli ne bom imela, ker -je to samo potuha -in kolo za lenobe -in na Vršič me mulci s takim prehitevajo -in mama se mimo pelje in se veselo smeje, ko jaz vsa zaripla lovim zrak kot bi bil v mehurčkih v vodi in nisem prepričana, če bom na vrhu še živa.... ne jaz NIKOLI!!

 Ja seveda, še en zarečen hlebec kruha. Sicer se je v tem letu moj zdravstveni karton na račun kolena resda precej odebelil in sem prav vsak gib na kolesu, ko sem gonila v klance zoprno čutila in nato doma hladila in mazala  koleno.

 Tako pač ne bo šlo naprej. Kdor me pozna, ve da mirujem zelo težko. In vedno bolj se mi je v zadnjih mesecih ponujala rešitev v kolesu, ki bi vsaj malo olajšal kolesarjenje, hkrati pa bi vseeno še vedno lahko zadovoljivo daleč in visoko prišla. Vedno bolj tudi pogrešam vse tiste "turce", ki sva jih z Igorjem obredla nekoč, vse od leta 2002, ko sva začela intenzivneje kolesariti po višjih hribih.

Nekaj najinih lepih:

Na Možica (Sorški hribi)

Mangart 2005

Mangart 2006

Na Železnico in naprej na Hladnik sva kolesa porivala in nosila

Spusti so bili pa bombončki. In polno svizcev..

(2005)

 Po daljšem tuhtanju sem previdno, po delčkih začela predstavljati mojo idejo Igorju in presenetljivo je bil kar navdušen. Tako sem izbrala in kupila električno kolo.

 Kdor misli, da se nanj vsedeš in se skoraj brez truda pelješ kamor koli želiš ima delno morda res prav, če voziš samo ravnino.  Potrebno je vložiti res precej manj truda, ali pač ne. Moja želja je vedno, ko grem na kolo, da nekaj naredim zase. Moje kolo ima 4 stopnje motorjeve pomoči (+brez motorja) in do sedaj sem zadnji dve uporabljala le redko. Pomoč motorja se čuti do hitrosti 25km/h, kar je za ravnino dokaj nizka hitrost, sploh če smo navajeni športnih koles (specialk), kjer so hitrosti precej večje.

 Prvo resnejšo rundico sem naredila kakopak v Javorje. Z Igorjem sva šla na Naceta. (Igor s specialko).  Malce "žleht" je ves čas od Škofje Loke do začetka klanca peljal malo pod 30km/h, kar je pomenilo, da sem kar pošteno dihala za njim, da sem lahko poganjala 22,5kilogramsko kolo. Sicer se je Igor ves čas smejal, saj je vedel, da mi motor pri tej hitrosti ne pomaga več. A kolo se po ravnini presenetljivo dobro pelje tudi pri teh hitrostih. Pod klancem sem motor nastavila na ECON in kasneje še na TOUR. (Ostaneta še EMTB in TURBO) Do vrha klanca sva peljala skupaj. Nadaljevala sem po vojaški cesti v Javorje in po kratkem postanku nazaj domov.

Kasneje v tednu sem naredila še nekaj krogov po Loški okolici in baterijo spraznila. Ko me sprašujejo, koliko časa drži baterija je to težko povedati. Po ravnini, kjer jo jaz le redko rabim, bi držala tudi do 200kilometrov, lahko pa zdrži dva težja vzpona na Ožbolt ali Stari vrh..Odvisno od tega koliko jo uporabljam.

Sem pa sedaj spoznala še eno čudovito lastnost tega kolesa. Pri moji firbčni naravi, ko nos vtaknem v vsako dolino in luknjo mi je (in mi bo) v veliko pomoč. Z njim se je res zabavno voziti in raziskovati. Vsak dan ugotavljam, da je to res en najboljših nakupov v zadnjih letih.

In ne, specijalke nisem postavila v kot. Še vedno sedem tudi na dirkalca. Le Špelinih😈😉 klancev se bom malo izogibala.