Izlet v Koper z LTH Kolesarsko sekcijo

 Vsakoletno kolesarjenje do Kopra z LTH Kolesarsko sekcijo postaja že tradicionalno. Po tem, ko se nas je prvo leto zbralo le osem, se nas je letos, že četrtič, na lepo in dokaj toplo sobotno jutro pred LTH-jem zbralo dvajset. Marjeta pa se je od doma odpravila kar sama, saj se ji ni splačalo iz Gorenje vasi voziti v Loko in nato nazaj. Ujeli smo jo šele v Postojni.

  S kolesom na morje. Sliši se enostavno, saj je skoraj vsak, ki se ima za vsaj malo kolesarja, že šel s kolesom do obale. Pa ni tako. Preden se iz Škofje Loke »spustiš« do morja, je potrebno v 140 kilometrih  nabrcati skoraj 1300 višinskih metrov. In tisti zadnji vzponi, ko je sonce najviše, ko je telo že prazno, noge utrujene, »ta zadnja« pa, predvsem pri tistih , ki niso toliko na kolesu, že zeloo boli, tisti vzpončki so povsem nebodijihtreba.

 

Zbor

 Malo pred šesto smo se začeli zbirati pred LTH-jem. Nekateri s cestnimi kolesi, drugi z gorskimi. Čakal nas je tudi že spremljevalni kombi, kamor smo oddali nahrbtnike.

 

 Nekaj minut čez šesto smo se zapeljali čez mestni trg in naprej v poljansko dolino. Sonce nas je prijetno grelo v hrbet in vse do Rovt se nismo ustavljali. V Rovtah pa prvi postanek.

 Na soncu smo počakali, da smo se zbrali vsi, cesta od Žirov do Rovt se kar dobro vzpenja. Naslednja postaja je bila v Logatcu, kjer nas je čakal kombi s pijačo. Tu smo lahko tudi odložili odvečna oblačila, saj je bilo že kar prijetno toplo. Nadaljevali smo mimo Laz in Unca in se na staro cesto priključili malo pred Postojno. Tako smo se izognili precej slabi cesti od Kalc do Planine in planinskim »kačjim ridam«, preko katerih je v soboto peljalo ogromno motoristov, kar smo občutili kasneje od Postojne naprej. 

 

 

V Postojni pa malo daljši postanek za kavo in malico iz kombija. V Postojni se šteje nekje polovica poti, čeprav je je za nami že več kot pol. Čaka nas še nekaj klancev, ki so zahrbtni predvsem zaradi vedno bolj vročega sonca. Na Kozini le toliko počakamo, da dotočimo vodo v bidone. Še dva klanca in nato spust po črnokalskem klancu. Sedem kilometrov čistega spusta. Sledi še nekaj ravnine mimo Rižane in v Dekanih priključek na porečanko, kolesarsko pot ki mimo vinogradov in oljčnih nasadov pripelje do Kopra.

 V Kopru pa na obalo na zasluženo pivo. Tu smo počakali, da smo se zbrali vsi. Nekateri so poskakali v vodo.

 Nato smo se preoblekli in se s kolesi odpeljali na kosilo. Po kosilu pa le še počasi do avtobusne postaje, kjer nas je že čakal kombi za kolesa in avtobus.  

 

Igor in Nanos

 

Porečanka

 

Med vinogradi

 

  

Veseli na cilju

 

 

Pot na morje mi je vedno zelo lepa, predvsem pokrajina, ki se pred očmi tako hitro spreminja. Preko vedno lepe poljanske doline, do hladnega vzpona in spusta iz Rovt. Preko valovitega notranjskega dela mimo Logatca in Postojne in, ko kasneje listnat gozd okrog nas prehaja v borovce in je v zraku, tudi zaradi vedno bolj razgretega ozračja, čutiti vonj po borovi smoli, po dišečih sredozemskih grmičih, po mediteranu in, ko okoli nas ni več niti borovcev, le še nasadi oljk in vinogradi, ko končno zadiši morje.  In vse to na le 140 kilometrih in v parih urah…....Ali se zavedamo kako je Slovenija raznolika in lepa?  

  

Gabrška gora, Nace in Križna gora ( ali - trije grejo trikrat v tri krasne)

  Potem, ko sem prejšnji teden peljala Katjo na Gabrško goro, da ji pokažem en lep klanček, nisem niti približno mislila, da se bova tako hitro vrnili. Vsaj ne glede na njen odziv. Bila je, hm, saj ne vem kako bi opisala. Če bi dobesedno navedla njene besede, potem je to takole: "pii...pii....kam si ti mene pripeljala piii....piii.... tole ti pa vrnem pii....pii....pii, nikol več " In res mi je. Čez dva dni s Krvavcem. Tam sem pa jaz pii....A, smo trmaste in imamo rade izzive in že v ponedeljek sva se dogovorili, da se po službi Katja pripelje direktno k meni in greva spet. Pa ne le na Gabrško goro. 

Naredili bova trojček. Gabrška gora, Nace in Križna gora. 

  To sem imela jaz v načrtu že lani, a se kar nisem lotila. Vsega skupaj je dobrih 50 kilometrov a kar 1350 višinskih metrov.

  Z nama je šel tudi Igor. Najprej smo šli po poljanski dolini do Loga. Tu se pa takoj iz glavne ceste začne klanec. Res klanec, lep, za trening s povprečnim naklonom okrog 12%. Tokrat ga je Katja vzela bolj z rezervo in na vrhu ni bila tako jezna name.

 

V prvi klanec mimo lepe, nekdaj romarske cerkvice svetega Volbenka, kamor so včasih  neporočena dekleta  hodila prosit za ženina

 

Tam proti Črnem vrhu se dela dežna zavesa

 

Prva turbokatka

 

Na Gabrški gori

 Po spustu nazaj v dolino je sledil klanček do Naceta. Lepo počasi, tako počasi ga nisem peljala že par let. A v mislih sem imela, da nas čaka še Križna gora. 

 

 Za vse, ki v tale klanec gledate v tla.. takole zgleda Nace

 

Druga turbokatka

  

Nace

 

  Po slikanju, turbokatki in oblačenju vetrovke, smo se vrnili v dolino, par metrov pod vrhom smo srečali Tatjano. Rekli smo, da gremo še na Križno in je samo obrnila in šla z nami. Super.

Ko smo šli skozi Loko in mimo Šteng.....ne bom komentirala. Le igor je nekaj momljal o nekem smrtnem grehu, ker gremo mimo...A čakala nas je še Križna gora, ki sem se je jaz najbolj bala. Že, če grem spočita od doma, mi ni všeč, zdaj so bile pa noge že malo utrujene. A trma je pri meni najbolj natrenirana reč..

  Počasi v prvi klanec.Nato rahla izravnava. Dohitel me je Žiga z gorcem. Ali pa z mopedom? Nisem sigurna, je tako hitro šel mimo mene. Tatjane, Katje in Igorja že kmalu po prvem klancu nisem več videla. Tudi dobro. Lepo počasi sem brcala v breg in se z zadnimi močmi privlekla do klopce. Vesela. res vesela, saj sem naredila še nekaj, kar sem hotela že nekaj časa. Še par slikc in končno na Štenge.

 Za naslednjič pa cilj šterojček: Gabrška gora, Nace, Križna gora in Ožbolt.

 

 Katja, Tatjana in jaz

 

Zmanjkalo turbokatke

 

Še ena turboKatka, danes je bila res dobra

 

Pogled s Križne gore

 

Nekdaj smo na ta dan praznovali Dan mladosti - danes smo dokazale da za v staro šaro pač še nismo

Trening za Učko 1.

 Tole bo zgodba o tem, kako je zdrava tekmovalnost dobra, kako malo je treba, da premaknem svojo r.. in se vsedem na kolo. Pa ne mislim, da je kaj narobe v tekmovalnosti, v primerjanju med sabo. Punce v klubu se med sabo zelo dobro razumemo in tudi lepo sodelujemo. Zavedamo pa se, da nas druži šport, v katerem se da na večih področjih tekmovati. In prav je tako. Saj le na ta način lahko napredujemo... če to želimo. Zase vedno rečem, da bom kolesarila, dokler mi bo to v veselje. Ko na kolesu ne bom več uživala, bo čas, da neham s tem hobijem. A verjamem, da se to nebo še tako hitro zgodilo. Je pa včasih zelo blizu. Se zgodi, največkrat sredi kakšnega klanca, ko sem jezna sama nase in na vse tiste nutele in milke in piškote..Na vrhu pa ponavadi vse pozabim.

V petek popoldne sem dobila MMS od Tatjane.Vsa ponosna stoji pod veliko radarsko kroglo:
- Ja, dobro. Šla je na Pasjo ravan,   mi je najprej šlo skozi misli.
 - Neee..gor se s specijalko ne da. Uredu. Kje potem je?.....Pa ne, ne, ni mogoče. Rabila sem kar nekaj minut, da sem dojela.
 - Slika je z Učke!!! Iz Jeb...Učke!! Strah in trepet marsikaterega cestnega kolesarja. Normalnega kolesarja. Pa, Tatjana je že dokazala, da ni ravno pri najbolj "normalnih" kolesarjih.
Odpišem nazaj: -Ali je to to, kar mislim, da je?
In, ko mi je poslala še slike vodnjaka, ki stoji nekje na poti na Učko, mi je potrdila mojo domnevo.
Najprej sem malo zajela sapo. Norica. Res je bila gor. Čez nekaj trenutkov me je že poklicala, vesela in ponosna. Povsem z razlogom.
" Kakšna jeba, kakšno matranje....." vendar zadovoljstvo, ki sem ga slišala v glasu.....Poznam
Bravo, Tatjana. Iz srca, bravo.
Čez dobre pol ure me kliče Katja. Kako kaj noge, po intervalih na Naceta in Gabrški gori, nekaj ostalih malenkosti in nato:
"Ali si dobila sms od Tatjane?"
"Seveda sem."
"A greva jutri na Krvavec?"
"Ja ne vem, nisem imela namena nič takega, nekaj ravninskega mogoče. Krvavec pa....? Ne vem."
Po nekaj sekundah premišljevanja sem rekla:
" Ja greva"
"Se dobiva na koncu Delavskega mostu?"
"Prav"
Že čez par minut sem se tepla po glavi..Kaj mi je tega treba?
Krvavec je meni sicer lepa rundica. Eno uro in pol mučenja v klanec, a na vrhu....tisti lep občutek, ko nekaj dosežeš s svojim trudom. Sicer se skrije pred Učko, pa vseeno. Ni čisto nedolžen.

 

Zjutraj čez polje. Tamle nekje je Krvavec

 

Pogled iz Ambroža proti Karavankam

 

Zjutraj sem sama šla v Kranj. Igorju se še ni dalo (lenoba) Na koncu mosta me je že čakala Katja. In odpeljali sva se skupaj proti Cerkljam. Pod klancem sva se toliko ustavili, da sva dali dol rokavčke in nogavčke.  In zapeljali sva v klanec. Prav kmalu Katje nisem več videla. Nekje na sredi mi je nasproti pripeljal kolesar. Nekako znan. Ha, Aleš. V maskirnih barvah. Po dobri uri in pol; res ni bil moj dan, sem prišla na vrh, kjer mi je Katja potrdila, da je res bil Aleš. Čakala me je že toliko časa, da je delala "sefije" (če napišem po slovensko - osebke, nihče nebo vedel, kaj je to ) s samosprožilcem in me, popolnoma oblečena, čakala že kakih petnajst minut. Jaz sem pa kljub temu, da sem se težko pripeljala na vrh, bila zelo vesela, da sem dosegla cilj. Še par slikc.


                                     
                                                                         
                                                                       Katja

                                   
                                   

                                                                        Midve

 

Italjančka

 

 

  

Igor

  

 Igor, počak, da se prštimava.....nč čakat, potem pa tole nastane

Klical me je igor. Da je ravno pod klancem in da nama bo šel nasproti. Dobro, naju bo vlekel po ravnini proti Kranju. Srečali smo se malo pod Ambrožem. In nato skupaj šli do Kranja.
Prijetno utrujena sva prišla domov in ostalo nama je le še slabi dve uri za počitek in priprave na zabavo in piknik, ob štiridesetletnici kolesarskega prijatelja Izidorja.

Čeprav se najin vzpon s Tatjaninim ne more primerjati je bil pa precej več, kot sem imela za to soboto v načrtu. Če Tatjana nebi povedala. da je bila na Učki, najbrž tudi midve nebi šli na Krvavec.
Torej, Tatjana, hvala za tako lepo  brco v tazadnjo. Velikokrat prav pride. Še kdaj.
A, ja: tole sem vzela kot trening za Učko. Tatjana mi je obljubila (ali zagrozila, nisem sigurna), da me drugo leto vzame s sabo. Še par takih treningov, pa bo.

Sprehod do klopce pri meteoritu

V Javorjah je lepo. Sem že povedala, vem. Tisti, ki me berete, boste to še kdaj brali.

                         

  Včerajšnji malo daljši večer in precej naporen kolesarski podvig, sta bila "kriva" za to, da mi danes kljub, res čudovitemu vremen ni bilo do kolesa. In že takoj zjutraj sem sklenila, da grem v Javorje. Ko sem klicala mami, mi je rekla naj čimprej pridem, da  so gor že vse tri moje tete, ker je bila maša za mamo in atom. Ter da bodo po kosilu šli na sprehod do klopce pri meteoritu. Tako pravimo mestu, kjer je ati pred dobrimi šestimi leti, našel tretji slovenski meteorit. (O tem skoraj 5kg težkem meteoritu, bom mogoče kdaj drugič napisala svoj prispevek) 

Seveda pridem. Igor je rekel, da bo šel gor s kolesom.

  Ko sem prišla v Javorje, sem še ujela najboljši mamin golaž.  Stric Janez, Vera in bratranec Jernej so se ravno odpravljali domov in so nas povabili na kavo, ko se bomo vračali.

  Mami, ati, sestra Ida, tete Minka, Hermina in njen mož Mirko, Anica in Frenk ter jaz,smo se opremili z vrečkami za "rošce" in smo šli.  Najprej na mamičin vrt in atijevo plantažo bučk. Bučke vedno dobim v Javorjah. (res jih imam rada)

 

  Po poti "skoz breg" smo nadaljevali proti Zavolčku. Vmes smo nabirale materino dušico in ranjak ali, kot smo doma vedno rekli, medvedove tačke. Za pečjo sem našla, no Ida jo je, prvo letošnjo zrelo jagodo.

 

Kukavica, spada med orhideje

 

Teta Hermina je že našla materino dušico

 

moja prva jagoda letos (slika pa za nikamor)

 

Javorje 

 

  Ko smo prišli do gozda, pravimo mu Na požarju, ni bilo več čajčkov, je pa ati predstavljal svoja drevesa, nekatera prav zanimiva (domišljija dela svoje, hihi). Eno zelo "pripravno" češnjo ima celo teta Anica "zgovorjeno".

 

 

Anica si ogleduje svojo češnjo in pravi, da bo letos veliko "šnopca dala"

  Pot skozi gozd je meni vedno zelo zanimiva. vsepovsod se kaj dogaja, polno živalskih poti in sledi. V blatu sledi od srnjadi in jelena. Ko smo prišli do mesta, kjer je ati našel meteorit smo malo počili, posedeli na klopi in nadaljevali pot naprej.

 

Teta Hermina kaže mesto kjer je ati našel meteorit

 

Sestrce na klopci

 

Sestrce in skoraj vsi možje na klopi

 

Frenk, Mirko in ati 

 

Igor

  Po poti ki jo je ati naredil pred leti, smo se povzpeli na asfaltno cesto, ki pelje na Mlako. Tam nas je čakal Igor in obrnili smo se nazaj proti Javorjam. Ob poti smo spet nabirali čajčke. Zavili smo Na Polešico na kavo k Barbarč. Tu je bila doma moja mami. Jaz pa sem se pogosto pazila pri stari mami in atu. Še prej pa smo se ustavili pri studenčku Pr Krek. Najboljša voda. Celo leto ista temperatura in res, res čista.

  Pri Barbarč smo malo "povasovali" spili kavo in se po stezi, ki je ni več, spustili nazaj v Javorje. Igor pa se je odpeljal po cesti.

 

Javorje in Polešica

 

Minka pravi da bo tistile cvetek njen pa konc

 

Ranjak - medvedove tačke

 

Materina dušica

 

Vsi so nabiral

 

pogled v dolino

 

Voda

 

  

kozice?

 

 

Tu je moj stari ata imel čebelnjak...koliko krat sem bila z njim tu

 

V tej hiši sem preživela precej lepih dni s staro mamo Nežko ter bratranci in sestričnami

  

Plošča na tej hiši

 

Stric Janez ima okrog hiše polno rož, to je 

lesnata potonika

 

Ringlo (mi rečemo cibara) pod katero je bila klopca na katero sva z mamo

velikokrat hodili sedet

 

Mimo Kamnarja in ostanki "ganka" na katerem se še vidi stranišče "na štrbunk"

 

Majhna, majhna hišica v kateri je živela Kovačeva Johanca,

mati samohranilka, ki težave utaplja v alkoholu - bi ji rekli danes

 

Moj dom, kjer ravno sedaj prav lepo cveti glicinija

 Doma je mami po napornem sprehodu pripravila še malico: domačo pašteto, ki je menda neznansko dobra, a jaz vseeno prisegam na nutelo. Igor je kolo naložil na avto in odpeljala sva se v dolino. 

            Še nekaj: slika mojega atija z najdenim meteoritom. Več o tem pa kdaj drugič.

 

        Res lep dan v Javorjah. Saj v Javorjah je zame vedno lepo. To pa že veste, a ne.