Vsakoletno kolesarjenje do Kopra z LTH Kolesarsko sekcijo
postaja že tradicionalno. Po tem, ko se nas je prvo leto zbralo le osem, se nas
je letos, že četrtič, na lepo in dokaj toplo sobotno jutro pred LTH-jem zbralo
dvajset. Marjeta pa se je od doma odpravila kar sama, saj se ji ni splačalo iz
Gorenje vasi voziti v Loko in nato nazaj. Ujeli smo jo šele v Postojni.
S kolesom na morje. Sliši se enostavno, saj je
skoraj vsak, ki se ima za vsaj malo kolesarja, že šel s kolesom do obale. Pa ni
tako. Preden se iz Škofje Loke »spustiš« do morja, je potrebno v 140 kilometrih
nabrcati skoraj 1300 višinskih metrov.
In tisti zadnji vzponi, ko je sonce najviše, ko je telo že prazno, noge
utrujene, »ta zadnja« pa, predvsem pri tistih , ki niso toliko na kolesu, že
zeloo boli, tisti vzpončki so povsem nebodijihtreba.
Zbor
Malo pred šesto smo se začeli zbirati pred LTH-jem. Nekateri
s cestnimi kolesi, drugi z gorskimi. Čakal nas je tudi že spremljevalni kombi,
kamor smo oddali nahrbtnike.
Nekaj minut čez šesto smo se zapeljali čez mestni
trg in naprej v poljansko dolino. Sonce nas je prijetno grelo v hrbet in vse do
Rovt se nismo ustavljali. V Rovtah pa prvi postanek.
Na soncu smo počakali, da
smo se zbrali vsi, cesta od Žirov do Rovt se kar dobro vzpenja. Naslednja
postaja je bila v Logatcu, kjer nas je čakal kombi s pijačo. Tu smo lahko tudi
odložili odvečna oblačila, saj je bilo že kar prijetno toplo. Nadaljevali smo
mimo Laz in Unca in se na staro cesto priključili malo pred Postojno. Tako smo
se izognili precej slabi cesti od Kalc do Planine in planinskim »kačjim ridam«,
preko katerih je v soboto peljalo ogromno motoristov, kar smo občutili kasneje
od Postojne naprej.
V Postojni pa malo daljši postanek za kavo in malico iz
kombija. V Postojni se šteje nekje polovica poti, čeprav je je za nami že več
kot pol. Čaka nas še nekaj klancev, ki so zahrbtni predvsem zaradi vedno bolj
vročega sonca. Na Kozini le toliko počakamo, da dotočimo vodo v bidone. Še dva klanca
in nato spust po črnokalskem klancu. Sedem kilometrov čistega spusta. Sledi še
nekaj ravnine mimo Rižane in v Dekanih priključek na porečanko, kolesarsko pot
ki mimo vinogradov in oljčnih nasadov pripelje do Kopra.
V Kopru pa na obalo na
zasluženo pivo. Tu smo počakali, da smo se zbrali vsi. Nekateri so poskakali v
vodo.
Nato smo se preoblekli in se s kolesi odpeljali na kosilo. Po kosilu pa
le še počasi do avtobusne postaje, kjer nas je že čakal kombi za kolesa in
avtobus.
Igor in Nanos
Porečanka
Med vinogradi
Veseli na cilju
Pot na morje mi je vedno zelo lepa, predvsem pokrajina, ki
se pred očmi tako hitro spreminja. Preko vedno lepe poljanske doline, do
hladnega vzpona in spusta iz Rovt. Preko valovitega notranjskega dela mimo
Logatca in Postojne in, ko kasneje listnat gozd okrog nas prehaja v borovce in
je v zraku, tudi zaradi vedno bolj razgretega ozračja, čutiti vonj po borovi
smoli, po dišečih sredozemskih grmičih, po mediteranu in, ko okoli nas ni več
niti borovcev, le še nasadi oljk in vinogradi, ko končno zadiši morje. In vse to na le 140 kilometrih in v parih
urah…....Ali se zavedamo kako je Slovenija raznolika in lepa?
Ni komentarjev:
Objavite komentar