Trening za Učko 1.

 Tole bo zgodba o tem, kako je zdrava tekmovalnost dobra, kako malo je treba, da premaknem svojo r.. in se vsedem na kolo. Pa ne mislim, da je kaj narobe v tekmovalnosti, v primerjanju med sabo. Punce v klubu se med sabo zelo dobro razumemo in tudi lepo sodelujemo. Zavedamo pa se, da nas druži šport, v katerem se da na večih področjih tekmovati. In prav je tako. Saj le na ta način lahko napredujemo... če to želimo. Zase vedno rečem, da bom kolesarila, dokler mi bo to v veselje. Ko na kolesu ne bom več uživala, bo čas, da neham s tem hobijem. A verjamem, da se to nebo še tako hitro zgodilo. Je pa včasih zelo blizu. Se zgodi, največkrat sredi kakšnega klanca, ko sem jezna sama nase in na vse tiste nutele in milke in piškote..Na vrhu pa ponavadi vse pozabim.

V petek popoldne sem dobila MMS od Tatjane.Vsa ponosna stoji pod veliko radarsko kroglo:
- Ja, dobro. Šla je na Pasjo ravan,   mi je najprej šlo skozi misli.
 - Neee..gor se s specijalko ne da. Uredu. Kje potem je?.....Pa ne, ne, ni mogoče. Rabila sem kar nekaj minut, da sem dojela.
 - Slika je z Učke!!! Iz Jeb...Učke!! Strah in trepet marsikaterega cestnega kolesarja. Normalnega kolesarja. Pa, Tatjana je že dokazala, da ni ravno pri najbolj "normalnih" kolesarjih.
Odpišem nazaj: -Ali je to to, kar mislim, da je?
In, ko mi je poslala še slike vodnjaka, ki stoji nekje na poti na Učko, mi je potrdila mojo domnevo.
Najprej sem malo zajela sapo. Norica. Res je bila gor. Čez nekaj trenutkov me je že poklicala, vesela in ponosna. Povsem z razlogom.
" Kakšna jeba, kakšno matranje....." vendar zadovoljstvo, ki sem ga slišala v glasu.....Poznam
Bravo, Tatjana. Iz srca, bravo.
Čez dobre pol ure me kliče Katja. Kako kaj noge, po intervalih na Naceta in Gabrški gori, nekaj ostalih malenkosti in nato:
"Ali si dobila sms od Tatjane?"
"Seveda sem."
"A greva jutri na Krvavec?"
"Ja ne vem, nisem imela namena nič takega, nekaj ravninskega mogoče. Krvavec pa....? Ne vem."
Po nekaj sekundah premišljevanja sem rekla:
" Ja greva"
"Se dobiva na koncu Delavskega mostu?"
"Prav"
Že čez par minut sem se tepla po glavi..Kaj mi je tega treba?
Krvavec je meni sicer lepa rundica. Eno uro in pol mučenja v klanec, a na vrhu....tisti lep občutek, ko nekaj dosežeš s svojim trudom. Sicer se skrije pred Učko, pa vseeno. Ni čisto nedolžen.

 

Zjutraj čez polje. Tamle nekje je Krvavec

 

Pogled iz Ambroža proti Karavankam

 

Zjutraj sem sama šla v Kranj. Igorju se še ni dalo (lenoba) Na koncu mosta me je že čakala Katja. In odpeljali sva se skupaj proti Cerkljam. Pod klancem sva se toliko ustavili, da sva dali dol rokavčke in nogavčke.  In zapeljali sva v klanec. Prav kmalu Katje nisem več videla. Nekje na sredi mi je nasproti pripeljal kolesar. Nekako znan. Ha, Aleš. V maskirnih barvah. Po dobri uri in pol; res ni bil moj dan, sem prišla na vrh, kjer mi je Katja potrdila, da je res bil Aleš. Čakala me je že toliko časa, da je delala "sefije" (če napišem po slovensko - osebke, nihče nebo vedel, kaj je to ) s samosprožilcem in me, popolnoma oblečena, čakala že kakih petnajst minut. Jaz sem pa kljub temu, da sem se težko pripeljala na vrh, bila zelo vesela, da sem dosegla cilj. Še par slikc.


                                     
                                                                         
                                                                       Katja

                                   
                                   

                                                                        Midve

 

Italjančka

 

 

  

Igor

  

 Igor, počak, da se prštimava.....nč čakat, potem pa tole nastane

Klical me je igor. Da je ravno pod klancem in da nama bo šel nasproti. Dobro, naju bo vlekel po ravnini proti Kranju. Srečali smo se malo pod Ambrožem. In nato skupaj šli do Kranja.
Prijetno utrujena sva prišla domov in ostalo nama je le še slabi dve uri za počitek in priprave na zabavo in piknik, ob štiridesetletnici kolesarskega prijatelja Izidorja.

Čeprav se najin vzpon s Tatjaninim ne more primerjati je bil pa precej več, kot sem imela za to soboto v načrtu. Če Tatjana nebi povedala. da je bila na Učki, najbrž tudi midve nebi šli na Krvavec.
Torej, Tatjana, hvala za tako lepo  brco v tazadnjo. Velikokrat prav pride. Še kdaj.
A, ja: tole sem vzela kot trening za Učko. Tatjana mi je obljubila (ali zagrozila, nisem sigurna), da me drugo leto vzame s sabo. Še par takih treningov, pa bo.