Ali sem "normalna"

  Ponedeljek je bil eden tistih, lepih dni, ko bi lahko šla na kolo, pa nisem. Šla sem v Ljubljano. Pa mi Ljubljana ni prav nič všeč (to imam iz časov, ko sem bila stalni gost na onkologiji). Pa je bil kljub temu čudovit dan. Tudi zame. Še bolj pa za Katjo.

Katja me je prosila če grem z njo k Čerinu. Končno, končno so ji dobavili kolo. Seveda grem. Še jaz sem komaj čakala, da vidim njenega lepotca. Še vedno točno vem, kaj je preživljala, saj sem pred slabima dvema mesecema bila na istem. Ko računaš in kalkuliraš ali bi ali ne bi, vse pluse in minuse. Koliko lahko daš, je še za take obroče ali bi morda raje navadne? Koliko časa bom morala vračat, kje bom dobila tisto kar mi še manjka. Ali ga sploh res rabim, ali ne bi počakal a še eno sezono? In, ko pride tisti dan, ko neseš kupček v trgovino, da zanj dobiš nekaj cevi in dve gumi….In bi za tisti kupček, tako v mojem, kot tudi Katjinem primeru, dobila precej dober, rabljen avto. In srce igra in si v devetih nebesih. Neskončno vesela lepotca, ki ga ponosno pelješ iz trgovine in upaš, da te bo ujelo čimveč zavidljivih pogledov. Čeprav sva ga obe, tako Katja, kot jaz domov peljali v avtu in ne na strehi. Bilo bi že malo preveč očitno. 

 Pa kaj je z nami narobe?

»Normalne« zrele ženske v naših letih, hodijo k maserkam, kozmetičarkam , frizerkam, na nakupovalne izlete v centre in nato na kavice. Imajo doma za k vsem petnajstim hlačam in krilom ujemajoče torbice in čevlje…. Pa, saj to bi imela tudi jaz, samo….potem ne bi imela kolesa. Kolesarska prijateljica Tatjana mi je zadnjič povedala štorijo o njeni res lepi oblekici, ki jo je dala narediti za bratovo poroko. »tako je lepa, pa ne vem za kam jo bom spet imela, najbolje da dam zraven narediti hlače s podlogo in jo bom imela za na kolo«   Že navadne kolesarske čevlje so 100+evrov. Čelada, dresi in vse kar gre zraven… Vse to je zame bolj nujno, kot frizer vsake štirinajst dni. Tako ali tako imam večino časa čelado na glavi, za na šiht se pa itak nikoli nisem »pedenala« Razen tiste par let, ko sem delala v trgovini.

Zakaj vse to?

 Pri mojih letih, ob tem, da sem celo potrjen invalid in delno že upokojena.

Ravno zato! Ne, ker imam čas. Od ljudi okoli sebe pogosto slišim: Ja, ti lahko…. Res ne maram slišati teh besed. Jaz lahko? Lahko, lahko zato, ker hočem. Zato ker sem bila enkrat na tem, da nikoli več ne bom prišla ven iz bolnice, ko nekje v megli, med zbujanjem iz narkoze, slišiš zdravnike okoli sebe, ko se pogovarjajo in eden reče. »Bomo videli, kako bo to noč. Imejte pripravljeno….« Ko sem se vračala vsak mesec nazaj na kemoterapije, ko nisem mogla iti v kopalnico sama in me je mož nesel…. potem čez par let, na berglah in z dvakrat operirano hrbtenico. Ne jamram. Lahko bi. Lahko bi rekla, saj ne morem. Poznam take. Ne, JAZ ZMOREM…. In zato kolesarim, zato se gibam. Ravno zato.

 Časa imamo vsi enako. Dnevi, ure in minute so za vse enako dolgi. Pomembno je kako je porabljen. Punce s katerimi kolesarim imajo otroke, službe,  može po ves dan v službi. Ena poleg redne službe še eno popoldansko… Še druhe hobije. Pa kljub vsemu na leto naredijo po 6 ali še več tisoč kilometrov. Preživijo čas z otroki, z možem…Vsaka od nas bi lahko rekla, ko ima dve uri časa, da gre v »šoping« ali na kavo…Ne, gremo na kolo.. In, vesela sem, da je tako. Da imam te prijateljice, ki mislijo tako kot jaz. Malo smo čudne, za večino. Vem. Take smo. Pa kaj. Imamo se super.

In, ko po parih urah kolesarjenja in 60…80 …tudi 140 kilometrih, sedimo na kakšni terasi vsaka ob svojem pivu, mi je čisto vseeno, kaj si mislijo ljudje, ki hodijo mimo. Glave so spočite. Misli se na takih kolesarjenjih kar same popredalčkajo in ni nam treba jemati tablet za živce in tudi, če je doma kakšen pajek v kakšnem kotu več in če ni perilo zlikano tisti dan, mi je čisto vseeno. In, ja doma je vse prav. Otroci so uredu. Nekateri so že odrasli. Imajo svoje hobije, službe. Možje so dobro. Tudi njim je prav, da so malo sami in da so žene srečne. 

 

In zato nova kolesa, ker imamo pač drugačne prioritete. Ker imamo rade gibanje in ker s tem naredimo ogromno zase in tudi za naše družine.

Nisem normalna...mar res ne?!!

(tole je povsem moje razmišljanje in ni nujno tudi mnenje tukaj omenjenih :-) )